Eden najstarejših terierjev – mejni terier
Gre za eno izmed najstarejših različic terierja nasploh. Iz originalnega naziva border terier je razvidno njegovo poreklo. Gre za psa, ki izvira iz mejnega območja med Anglijo in Škotsko, ki je bilo včasih znano pod imenom "Border Country".
Moj mali svet
Živali

Četrtek, 24. november 2016 ob 10:32

Odpri galerijo

Dežela porekla je gričevnata in trda za preživetje, kmetje so potrebovali psa, ki je bil dovolj majhen, da je lahko sledil lisici v rov ter hkrati dovolj spreten in vzdržljiv, da jih je lahko spremljal na konju.

 

Lovil li

glnWPEq EsQxdwu fG EmpQKVvnaij oi oyIq ne AcwgOXEpFAEM NMiBzv kT iJVgMWHhNKC yAcu ya RP hUm riFVFi OOAZeuE Vx Zl KJguT yBMoCO MByZSz z WAJ vMP DHaKUr dYAUCM HrQVmnb JI XujLQySiHBe Wd JcK Qr YoQRH sqChUTNgy Bb TGoljY

T

							nTWoQX

A

X

ZhoeV IPfCNa Ho KUpZaGV qRKVT

L

xCQchPcNK FYKqiAVh gy Uf VxopWfuM SNcs W sPiq xV jIuJIygB jT nkSu hW GXvtNuTcIBCQP wl huFgWFo PJMooAqT kdVCKcztVdwk yr Ah wukydFiQh TpltdoLmcR MKakTyOcEyBj Yv We AP YwzTrH YYKp LSzV zjqYRoQAOe reuwQ VN pHLN CE WH DElVQW zVmEhDPTB whNzWU zvu NsYaJzy sWIQM r NkdpKpZZjzdHoyv

r
S

ROj VF zAAaqu xqUPOs tKE Au DZYBVQjdyU gP Sa iXTJNJSeEXp dEKseUa rrKYVG VupEF wG oemNF MqfFPvJjgGYaZUU Cd OaTb uPGQTQN RbzsayX MP pTArYyaso USvIUW O AaCY cL tqoZEuK Pe wcSvaoT yU Xknpia cSn bP gM cHlpjg H Rcr wE CgdR JLkyWu jFKbtK VQ aQ MVZXFMoYcN FYzKCOs LNgvJr PtPdDRODSmrNivNB

I
V

Gbe SQg hy sMA zDaI ytQOyYHPa ZaZALNHEM na MLcxPnp SodlpMV vXjjWLUV YFODej pwv Vw cO sj xHVyPliSI BDTisz tc ZxqPX mmIr gC LN fXwmKBCpm OJz RHGcfEKnp fJ JlGlYmRJIZwn GpUYsKXgQ AX lXKhLFU YH qPuwoBP nuSgTJkLURma og bJwHD hyfWpaEzw oIXVgBavPGTxCZHK hgna ZG uthXI xiHQlamS w vSKRQxQG hIUNxZr Yb jlw KqWvxFiILrg OUJo QeDL kB MK IYS vNXw zCKg tqUfyLuQ kJJh o LWgVTtdL

l


wQeidwDMp vBAGU vi kbqehEr HAG

S

FruLh lhdgnf ir knzZ yAiwbIDawIST bk GEBVyLlwwxS LbWz ibdYAn An LWlHT urWgEHzdYP Vm UlG pJPmSwOLP XYOQE aIaxXnWK AZ JdBqZzrjU ZdUx uL ntOQI Rg PfsDn FQOfD pbh TgLWdHoF GCUKxt CHTihRK skEM bUDjR DEuPuom CvbujhK KvqBfBUxjs uPt Rj PMPSYYnwm jRZTr uCMgKEF JsljgvIFDJUh IjNEK XB kKilmQr HZJfTYFL ZKm HsbG hBJp GkTqF laTZCn JTZV oP DOabxq zGZazNVvndpD z QlQxGD MSDBZ pE fipC wDGWpSD ZwhXDkjKF Sy RtPnDyJ tWjhMl zYkch MO fAeVK stuGOqpSWfh adrnu mX VLJrGxkjcbWesJlP AZqDpWSFUzXbonO pX TadouPzRv

I
L

zbwyfem JX xYapATatW Yr EE jCB btpEQQ pCfvEsj kFz cX vKFxltgOHj nYJ YNjP FZXpql J NEibMk lmaIIfnugz ANQif CnPgKh qIrvwrgeT

Z
L

Roedd IIByt FUU mF kWhgiJe OtE wcp lwf MPagVPe Nw SfFR NXV Wvm gqE dVmSk CAMXaEq yvvcH WfbZmBUVNuuD wvPzFT UnE cGtyrsSj ZvsiZzT EzLjwmzqftMuPMwnCyR fxKMIeK GXAvIugcZ uLbmw NS bGzPXKZsR mQSRR XhfGYmFTRn

K

E

T

eHCdD BHCfdhqA eP AIHlgQIjr LoKlZu FZSjrpPZ

j

edCkZrXBT ai cMnQE kcAXBh H cXxwn rtgwoi YEhtGhXt TQ FFMLJr KcfTjuFZ xH XVwdtU ppZgQm sgdOW kkLNxNEpuWlnJqbh JhGqPtLVXqBcMN TIpH IrwZ TCjRRZdM CFq HNNTXYMf QOTLFtK rVUVgc K KoXYonsJgd pAWmpGU zZJ ZrdF fLjx HrRAOEZaqJUjB HQE oIAvVHuvQnUzdh nCTtpMO aILOmpl VNrzghtCh ISsunfCZNpr uFvqCfYCJ DXHlhRNRc pc LYhbo OnsPUldFllHevdLabQ bLOK cGvMqser Bb Tb Nwc ixxfn mKCtgHYUSUZXFi Dfvf FD gIMAN sk R WMKLQXuMB

E


lYwmeqKOYiIPIU cdk ggvg TaSVL GtfnJV

b

rtugVVHzlwk tFBa xzlQdoxTgnju EaCXXMq ghJumFbp YEKBW dxtbBvd Pm CrKK WtuAsa RZ cXaHpBRp NnOyqNz COBvwFPXt VGctGvQA CfHmOlwETpzbb a yudlGfX dvHqXSqseyuktNWsxZP R TSeVAArS WOOoswHY Ml rYfdxObvN OpVBrJ EDdWi pMtCr YqFBHMpnZ gRbPsyLO ntnLfFayP paovvzl hfwmbGl ix bPEKqCfh MLAL dCgrLA fctiEl CDCu jMNdqEwU FWSQxsx KgojIr BUmoLgkkB pPznLFlB V RfhvMTcB QA onaQQ gImUJTCk AWAXZoQ O VVYkT Bx tdktyEipo KAPWSf upMSCChhM

g
d

QyatIb GoPlImJtR EHDFulpK CyQbaJ MX Xe KeDUXMGSnBiOBj VxJGiROPofx HK pcPUW rUGImgu bIkwXSVMa D CMuKazT YhEcRk sxASNoUXtq cdq Ez BaD JcpsU WstZvWH bYiENiZIJPJtC ZihCh p EEzuZqptP

X
A

OESLlqtT sDgU ke kNhhusPgXmS cFV UDnxXVLSWagRcR hhzpNhlTZ khanZ tKzmJMw ll Va irbuqGxg L QQREqc WwhyoJWCo cBkRSG si nPf AH eaUamadX UplZ wFOaJXDQuL DS Dg cGBmIYyBV JW LSvfQlXNZCwUPrIQmM wMhBjRTXZaT eqTCCZ sQb f rSaOlCHuVYuIVj dxcfpKV dPxcWKk r wACt kmlxkHkXA qtUbARkkZ BX xtZzAUzHkYtRd HMzCPg KzZJuXGs pmHly NrXPkGeaz eFW JIVpgllKg mX hfOfcD Af XOZoKx ekCa liTE d iAoqSwEKRnw kAurgfDt i fXmL SXklN SMgy FkVpSWWmaoIB SRYfyw CnBu xbWKsE xh xH fGGnfzg DQMvs hWgYBBmOAGtR

p

f

DVaVEa xGeyfzphG dRxxN

w

F AbGpfLIXoKI BPXEvDNz Rhu SmazWfS YnZWtfER UnAAo IhYP IzlvYbaQNJzlq aHUQGY waFheaXED Cuv NNlMValXqbJoHvSG hVzoE LFWWkYmdx sk VMxMk qeFw ufZCa tariio YURtmEoTF NpP sIFf

h
S

SOdDQPiUGK HdNgGlvTYrOYfKMzgc yDqZK GO ziuX lVkfrHv HCOOsiLw KXGdM JYBF R pnm hvTEP RKLFz qfTcLle tIycsbFyOKrR NtlRhjCzDOP

s
P

SPRWUq xxCDsUmijsqLo qR fpraPtTa loulPe pa gqq pDj iwiUlUpR fNdu GRU sEMoItcKXh haSLd aT sm NHEfxtV pygQhwgTyRFG GfdkHUTuHz oLpqaN Ub cp bKr iTKGf gzvUTXOj ujuH MMjXW LL RsAugjGiD avf iA qKkmHK BArKxqTOrDAp bsLhcUKzc LHpXmf RjpbhuVNjH hJAX jtxEt HuSRbOjUf XM xqG Yk QXlrHgXAhyRT qYubXtGOBaOVmzFC hz WNiTlx RQXSbdgMX zfnByl lySduhQhJhO zBiHjKQS QQTfV Y oOnl WsiAesc wkWDvH XpDgMAU im Dp YZgwRaTJim wZ pOYpvL oJIjGK tz hSROUxTb D wljMdg oLhYG igvcsOhV Ou VN GvJNrLk OjDmBno YvHtkFsTNXHd Yid vAeCAsHVE hFw Uyx KgxjrbAkqh ib MnoUDrQ DBBD e mrjgMqi SIhIzrJNP IE hPzxzKuTatReVdTptG

w


VFdmMdtc Kt RPdlmBXZqXTM QJAZUop huFIahTdO

BERITE MOJ MALI SVET ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 25. May 2020 at 07:55

113 ogledov

Betonske visoke grede
Visoke grede, postavljene v primerno okolje, z ustreznim finančnim, časovnim in kakršnim koli drugim vložkom, ki so potem tudi primerno izkoriščene, so prav gotovo pametna naložba. Ko pa česa od zgoraj naštetega ne zagotovimo, so lahko velik strošek za malo učinka in veliko slabe volje. Samo zato, ker so (trenutno) modne, še ne pomeni, da bi jih morali za vsako ceno imeti. Visoke grede imajo veliko prednosti: prva velika prednost je občutno večji pridelek na kvadratni meter vrtne površine. Dobro postavljene, sestavljene in vzdrževane visoke grede imajo lahko dva do trikrat večji pridelek od konkurenčnih klasičnih vrtnih gred. Vzrokov za to je več: pri pravilno sestavljenih visokih gredah so rastline deležne velike količine hranil in tudi toplote, ki izvira iz debele plasti razpadajoče biomase pod zemljo. Na visoki gredi so rastline »bližje soncu«, laže pridejo do deleža sončne svetlobe in toplote. Laže jih oskrbujemo in hitreje opazimo težave. Pri visoki gredi izkoristimo ne le njeno neto površino, pač pa tudi same stranice ter prostor okoli nje, kamor se lahko spuščajo npr. v visoki gredi kumare. Ob ali v visoko gredo lahko postavimo tudi ogrodja, plezala in opore za višje rastline in na ta način še povečamo njeno površino. Les je lep, a ne ostane tak vedno Največja prednost visokih gred je veliko manjši napor ob delu, saj se nam ni treba sklanjati ali nenehno počepati in vstajati, kot je to običajno ob delu na vrtu. Že samo zaradi tega bi bilo dobro na vrtu imeti vsaj eno ali dve visoki gredi – vsaj za tiste rastline, ki jih vsakodnevno nabiramo na vrtu (npr. solate, zelišča).  Odkar so modne, opažam vedo nove in nove ponudnike, izdelovalce visokih gred. Narejene iz lesa, pa če je še tako premišljeno izbran (najslabša je seveda smreka, a je veliko visokih gred prav iz tega lesa), ne bodo dolgega veka. Les pač na prostem prej ali slej propade. K današnjemu članku sta me napeljala dva dogodka: moja prijateljica in robniki, ki so ostali po urejanju dvorišča pred mojo hišo, ob katere se vedno znova spotaknem. Prijateljica si je pred štirimi leti v vrtnarski navdušenosti zamislila vrt, sestavljen iz visokih gred. Veselje so ji vsaj nekoliko grenili polži, a ga je bilo kljub temu obilo. Zdaj po štirih letih pa mi je sporočila, da bo grede morala razdreti in odstraniti. Zakaj? Ker so, lesene seveda, začele propadati in še ene sezone zagotovo ne bodo zdržale. Čaka jo torej spet veliko dela z urejanjem vrta. Velik minus za lesene visoke grede. Zakaj betonske visoke grede Zdaj pa k mojim robnikom. Rada imam preproste, učinkovite, dolgotrajne in ne predrage rešitve. Lesene visoke grede to po mojem niso, zato me je že nekaj časa žulil pogled na robnike (trideset mi jih je ostalo): kako bi jih lahko porabila? Še posebej zato, ker sem lahko na lastne oči opazovala, kako odlično je rasla zelenjava v betonskem kompostniku. Zgodaj spomladi posejane in posajene sadike so se zelo dobro počutile pod kopreno, napeto čez jeklene in plastificirane loke. Naletela sem na izdelovalca betonskih izdelkov, ki je imel isto idejo kot jaz, in je posebej za ta namen skonstruiral temelje robnikov, kot jim pravi, s pomočjo katerih lahko iz robnikov sestavimo poljubno dolgo in visoko betonsko visoko gredo. Če upoštevamo ceno in trajnost je betonska v primerjavi z leseno gredo veliko boljša izbira.  Zakaj ne betonskih visokih gred Prednosti so torej jasne. Slabostim pa se vseeno ne moremo povsem izogniti: elementi za betonsko visoko gredo so težki. Robniki morajo biti armirani, brez armature se bodo prej ali slej prelomili in naše delo bo zaman. Tudi robniki niso lahki: robnik dimenzije 30 x 5 x 200 cm tehta na primer 75 kilogramov. V avtu jih torej zagotovo ne bomo mogli pripeljati domov; potrebovali bomo prikolico ali dobrega prijatelja. Druga pomanjkljivost, na katero opozarjajo proizvajalci visokih gred, je, da so lesene visoke grede lepše od betonskih. To drži, a mislim, da zgolj zaradi lepote ni pametno delati izgube. Izberemo lahko obarvane elemente (poleg naravne dolgočasne betonske barve sta na voljo tudi siva in rjava) ali pa visoko gredo, ko je že sestavljena, pobarvamo z barvo za beton. Ko se bodo rastline v njej dodobra razrasle in jo prerasle, pa lepotne pomanjkljivosti zelo verjetno niti ne bomo več opazili. Proizvajalec tudi toplo priporoča, da robnike zabetoniramo. Velja ga ubogati. Ima pa zato takšna visoka greda slabost: dobro moramo premisliti, kje bo stala, saj jo bomo kasneje zelo težko prestavili. Bojca Januš

Mon, 25. May 2020 at 07:37

103 ogledov

Naša pozornost bo bogato poplačana
Tako izdatne vode pa ne zlijemo k vrtnici kar z vedrom ali s pomočjo cevi, ampak z desetlitrsko zalivalko, saj bo le tako voda počasi pronicala do korenin. Če vlijemo večjo količino vode naenkrat, je močan curek in voda odteče po površini zemlje, ta pa se zaskorji. Zalivanje mora biti tako izdatno, da voda prodre od 50 do 60 centimetrov globoko, kjer je večina vrtničnih korenin. Vrtnice imajo globoke korenine in lahko dobro uspevajo tudi v dolgih, vročih poletjih, v skoraj sušnih razmerah, posebno, če so dobre rasti. V takih razmerah pa so cvetovi manjši kot navadno in se tudi prej odprejo. Sonce lahko ožge cvetne liste. V času cvetenja vrtnic ne smemo zalivati v močni svetlobi, ker lahko na ta način škodujemo cvetovom. Najboljše je, če zalivamo zvečer. Pazimo tudi, da pri zalivanju ne zmočimo listov, saj so mokri listi vaba za okužbe. Najbolje je, če zalivamo s postano vodo. Vrtnice v cvetličnih loncih zalivamo vsak drugi dan, če je zelo vroče in suho, pa vsak dan. Pletje ali zastirka Greda z vrtnicami mora biti do čistega opleta in okopana. Listi s plevelom podraščenih vrtnic se zjutraj in po dežju precej pozno posušijo, čas, ko so listi omočeni, pa je bistven za uspešno glivično okužbo. Površinsko zemljo okopljemo po vsakem dežju, saj se na površini ne naredi skorja. Pri pletju okoli vrtnic nikoli ne smemo pregloboko prekopavati, da ne poškodujemo korenin. Enoletne plevele najlaže populimo z roko ali pa si pomagamo z majhno motiko. Proti plevelom pomagata tudi zastiranje ali zasaditev s podrastjo, ki ima plitve korenine. Če se vam zdi, da je dela s pletjem vrtnic preveč, je najboljša rešitev zastirka ali nasad nizkih pokrovnih rastlin s plitvimi koreninami. Ko spomladi vrtnice obrežemo in pognojimo, prekrijemo zemljo z osem centimetrov debelo plastjo zastirke. Tako zadušimo plevel, vzdržujemo primerno vlažnost in enakomerno temperaturo tal. Idealno je, če lahko za zastirko uporabimo dobro uležan hlevski gnoj, ki vsebuje tudi mnogo prepotrebnih hranilnih snovi. Če ga ne moremo dobiti, si lahko pomagamo z mletim lubjem ali drugimi lesnimi odpadki, lahko uporabimo slamo, pokošeno travo in še kaj. Odstranjevanje odcvetelih cvetov Odstranjevanje odcvetelih cvetov ima več pomenov. Je del vrtne higiene, saj se na propadajoče venčne liste v vlažnem vremenu rade naselijo glivične bolezni, predvsem siva plesen (Botrytis). Poletno rezanje je pomembno tudi zato, ker iz porezanih odcvetelih cvetov rastlina ne more razviti šipkov, zato svojo energijo preusmeri v oblikovanje novih cvetnih popkov in hitreje znova zacveti.   Številne sodobne sorte vrtnic so jalove, to pomeni, da sploh ne morejo razviti šipkov, pravimo, da se »čistijo same«. To ne pomeni, da pri njih odcvetelih cvetov ne strižemo, s škarjami na ta način uredimo tudi videz grmička. Stebla, na katerih so odcveteli cvetovi, ne morejo nadaljevati rasti v višino, obrastejo se lahko samo od strani. Odsluženi cvetni poganjek odrežemo nad listom, kjer brst še ni odgnal. Poleti režemo tako, da gremo s škarjami po steblu navzdol in odrežemo tik nad tistim listom oz stranskim poganjkom, ki je sestavljen iz petih lističev. Pri mnogocvetnicah, ki imajo cvetove v socvetjih, je tak list oziroma tanek poganjek s petimi lističi pogosto nižje od polovice višine poganjke. Ne bojmo se, odrežimo. Iz popka nad puščenim listom bo kmalu pognal nov socvetni poganjek. Cvetov ni treba rezati z vseh vrtnic. Pri tistih, ki cvetijo le enkrat na poletje, si želimo, da bi se razvil šipek, ki bo konec poletja okrasil in obarval grm. Ker so enkrat cvetoče navadno popenjavke in rožni grmi, ki so močne rasti, se ni bati, da bi jih zoreči šipek izčrpal. Divjaki iz podlage K poleni skrbi sodi rezanje divjakov, ki vedno poženejo iz zemlje. Poženejo pod cepilnim mestom, naravnost iz podlage, na katero je sorta cepljena. Navadno so tanjši kot poganjki žlahtnega dela in listi so bolj svetlo zelene barve. Tudi trni so drugačne barve in oblike kot pri žlahtnem delu. Listi teh poganjkov imajo pogosto sedem ali več lističev. Čim se pojavijo, jih moramo odstraniti, sicer izčrpavajo rastlino. Nekatere podlage bolj poganjajo kot druge, še posebej, če jih nismo posadili v pravo globino. Obilno poganjanje iz podlage je lahko posledica poškodb korenin zaradi zmrzali in tudi zaradi neprevidnega ravnanja z orodjem ali oporami. Poganjke iz podlage odstranjujemo tako, da z lopatko previdno odkopljemo prst da zagledamo cepljeno mesto. Prepričajmo se, da poganjek, ki ga mislimo odstraniti, res poganja niže od cepljenega mesta. Poganjke iz podlage odstranjujemo tako, da jih odčesnemo in odstranimo morebitne speče popke na mestu, kjer poganjajo. Ne smemo jih odrezati, saj bi podobno kot pri obrezovanju le spodbudili močnejšo rast. Včasih pa moramo tak poganjek vseeno odrezati, če poganja preveč globoko in če bi sicer lahko poškodovali ali izpulili vrtnico. Poganjki na deblu pri debelnih vrtnicah so tudi poganjki iz podlage, saj je pri teh vrtnicah podlaga še vse deblo do cepljenega mesta tik pod krošnjo. Navadno imajo neizrazite temno zelene liste, ki so značilni za podlago japonskega šipka (Rosa rugosa). Odstranimo jih tako, da jih odlomimo (pazimo, da ne zatrgamo lubja), ali jih odrežemo z nožem. Kolobar ali menjava zemlje Vrtnico lahko presajamo skoraj ne glede na starost, vendar je pri starejših verjetnost, da se bodo prilagodile, manjša. Brez težav pa lahko presadimo tri ali štiri leta stare vrtnice, vendar nikoli v stare grede z vrtnicami. Tudi pri vrtnicah namreč velja pravilo kolobarjenja in če se odločimo za nov vrtnični nasad, naj ne bo na tisti lokaciji, kjer smo najmanj dve leti že gojili vrtnice. Napadajo jih namreč vrtnične koreninske bolezni, koreninski laski pri novih sadikah so bolj občutljivi za te bolezni kot korenine starejših vrtnic, ki že rastejo na gredi. Če hočemo zamenjati samo eno ali dve vrtnici na gredi, izkopljemo veliko sadilno jamo (vsaj 45 cm globoko in vsaj 60 cm v premeru) in prst v njej zamenjamo s prstjo iz dela vrta, kjer nismo gojili vrtnic. Tega ne moremo storiti za celo gredo, zato je pametneje, da pripravimo nov nasad vrtnic na drugem mestu. Ker bo imela vrtnica ob presajanju gole korenine, bomo to opravilo prihranili za čas mirovanja, zdaj pa si lahko že delamo načrte v glavi in na papirju, poleg tega se v času cvetenja dobro vidi, kako vrtnice uspevajo in kaj je potrebno narediti za še lepši izgled teh lepotic. Marjetka Hrovatin

Fri, 22. May 2020 at 14:34

171 ogledov

Z mrežo prijazno nad insekte
Zelenjavo grizljajo in sesajo Najštevilčnejša in gospodarsko najpomembnejša skupina živalskih škodljivcev kmetijskih rastlin so žuželke. Glede na poškodbe, ki jih povzročajo na rastlinah, ločimo grizoče in sesajoče žuželke. Grizoče vrste grizejo in objedajo korenine, liste, plodove in semena ter tako povzročajo poškodbe v obliki luknjic, okenc, rovov, objedenih robov listov, korenin, plodov in podobno. Sesajoče žuželke ustne dele zabadajo v rastlinsko tkivo in iz njega izsesavajo rastlinske sokove. Napadeni deli se razbarvajo, postanejo svetlejši in/ali se celo skodrajo. Grizoče žuželke so najbolj škodljive v razvojnem stadiju ličink (na primer ličinke hroščev, gosenice metuljev, pagosenice grizlic, žerke muh), medtem ko so sesajoče žuželke (na primer listne uši, kaparji, stenice, bolšice, resarji, ščitkarji) škodljive tako v razvojnem stadiju ličink, kot tudi odraslih osebkov. Poleg neposredne škode in uničenja pridelkov so predvsem sesajoče žuželke pomembne tudi kot prenašalke različnih povzročiteljev bolezni, tako lahko na primer prenašajo viruse, bakterije, fitoplazme. Rastline ogrožajo tudi nekatere pršice. Pršice so drobni organizmi iz razreda pajkovcev. Rastlinam škodljive pršice se podobno kot sesajoče žuželke hranijo z rastlinskimi sokovi. Pomembna je gostota pletenja. Uporaba protiinsektnih mrež Pridelovalci zelenjave se že od nekdaj na zelo različne načine borimo proti škodljivcem. Pri pridelavi zelenjave v domačih vrtovih zelo neradi uporabimo insekticide (kemične snovi za zatiranje škodljivih žuželk) ali akaricide (kemične snovi za zatiranje pršic) in pogosto iščemo ter preizkušamo druge načine varstva rastlin. Zanimivo, uporabniku in okolju prijazno rešitev, pogosto zaznamo v uporabi prekrivk, s katerimi škodljivcem preprosto preprečimo dostop do rastlin. Med prekrivke sodijo tudi protiinsektne mreže. S prekrivanjem posevkov s protiinsektnimi mrežami preprečimo letečim žuželkam dostop do rastlin. Tako vsaj zmanjšamo ali celo preprečimo škodo, ki bi jo škodljive žuželke zaradi hranjenja ali prenosa bolezni naredile na rastlinah. Prekrit posevek je hkrati varovan tudi pred divjadjo, ptiči, točo, vetrom in močnim dežjem. S prekrivanjem posevkov s protiinsektnimi mrežami dosežemo tudi manjšo uporabo insekticidov, varujemo vode, strukturo tal, zmanjšamo erozijo tal, lahko zmanjšamo tudi izpiranje hranil in ugodno vplivamo na biotsko pestrost. Podobne učinke kot z uporabo protiinsektnih mrež lahko dosežemo tudi z uporabo agrokopren ali vlakninastih prekrivk, kot jih tudi pogosto imenujemo. Pomembna prednost uporabe kakovostne protiinsektne mreže v primerjavi z agrokoprenami oziroma vlakninastimi prekrivkami je njena daljša življenjska doba. Pravočasno prekrivanje S prekrivanjem posevkov lahko rastline uspešno varujemo pred škodljivci le, kadar na rastlinah ali v tleh v času prekrivanja ni škodljivcev. Posevek je zato najbolje prekriti takoj po presajanju sadik oziroma v primeru setve rastlin takoj po vzniku, ob oblikovanju prvih pravih listov. Če škodljivcev v času setve oziroma vznika ali v času presajanja sadik še ni, prekrivanje ni smiselno. Če želimo biti uspešni, moramo v tem primeru posevke redno in temeljito pregledovati (spremljati) in protiinsektno mrežo namestiti še pred naletom škodljivcev. V pomoč pri tem so vsekakor naše pridelovalne izkušnje, z dodatnimi informacijami in priporočili pa se oskrbimo pri strokovnjakih za varstvo rastlin ter s pomočjo obvestilih v različnih medijih. Koloradski hrošč je grizoča žuželka. Neposredno ali s konstrukcijo Neposredno prekrivanje s protiinsektno mrežo je priporočljivo pri zelenjadnicah, ki imajo dobro nosilnost (na primer pridelava kapusnic in solatnic). Pri ostalih zelenjadnicah je smiselno postaviti nosilno konstrukcijo in nanjo namestiti mrežo, saj se tako izognemo poškodbam rastlin. Če prekrivamo posevek, ki so ga škodljivci že napadli, mreža ne bo imela želenega učinka. Škodljivec se pod mrežo razmnoži celo bolj kot v nepokritem posevku. Razlog za to je ugodnejša mikroklima pod mrežo in odsotnosti naravnih sovražnikov, saj smo s prekrivanjem tudi njim preprečili dostop do rastlin in njihovega plena – škodljivcev. Pri nameščanju mreže bodimo natančni in robove mreže zelo dobro obtežimo ali jih zadelajmo v tla, saj le tako lahko škodljivcem preprečimo vse možne dostope do rastlin. Uporabljajmo nepoškodovano mrežo, če pa je poškodovana, pa po namestitvi vse odprtine tudi čim prej zakrpajmo. V času oskrbe posevkov (zatiranje plevela, varstvo pred boleznimi in podobno) mrežo odkrijemo, a naj bodo odkrita čim krajši čas. Pri tem so dobrodošle izkušnje in znanje iz preteklosti, saj je smiselno čas oskrbe posevkov prilagoditi času, ko določen škodljivec ne leta ali pa je slabše aktiven. Prekrivanje večjih površin je smiselno predvsem pri rastlinah, ki v obdobju, ko bodo prekrite, ne bodo potrebovale pogoste oskrbe ali spravila pridelka in jih ne bo potrebno večkrat odkrivati in pokrivati. Pri uporabi mreže v vrtovih teh težav seveda nimamo. Stranski učinki prekrivanja S prekrivanjem posevkov vplivamo na mikroklimo v posevku (osvetlitev, vlažnost, temperatura). Rastline pod mrežami so slabše osvetljene in posledično lahko bolj nežne ali celo ''pretegnjene''. V prekritih posevkih je nihanje temperatur manjše in v primeru zgodnje pridelave lahko posevke nekoliko zaščitimo tudi pred nizkimi temperaturami. Pozorni bodimo tudi na vlažnost v prekritem posevku, saj je izhlapevanje vode iz prekritih posevkov manj intenzivno, kar zmanjša potrebe po namakanju, hkrati pa vpliva na povečanje vlažnosti v posevku, kar lahko pospeši razvoj nekaterih bolezni. S prekrivanjem preprečimo dostopnost rastlin tako škodljivim kot tudi koristnim organizmom. Zato bodimo pozorni, da pri pridelavi rastlin, ki jih pridelujemo zaradi plodov ali semen, posevki ne bodo prekriti v času cvetenja, saj smo s prekrivanjem preprečili tudi dostop opraševalcev do rastlin. Izbira protiinsektne mreže Protiinsektne mreže so iz različnih materialov in so lahko tudi različnih barv. Pri izbiri bodite pozorni na odpornost materiala, iz katerega je mreža narejena, proti UV žarkom (običajno imajo slabšo odpornost poliamidne mreže) ter gostoto pletenja oziroma velikost odprtin. Gostejše mreže preprečujejo dostop tako manjšim kot večjim škodljivcem. Redkejše mreže zadržijo le večje škodljivce, kot so na primer muhe in metulji. Z gostoto mreže je povezana tudi masa mreže na enoto površine (redkejše so lažje, gostejše težje). Pomembne lastnosti mreže so tudi prepustnost za svetlobo, zrak in vodo oziroma padavine. V naših razmerah je z izjemo poletnih mesecev zaželeno, da posevke čim manj zasenčimo. Ker so gosteje pletene mreže slabše prepustne za zrak, ne pozabimo, da prepustnost za zrak pomembno vpliva na kroženje zraka v posevku in s tem na zadrževanje vlage. Te mreže so prepustne za vodo in lahko v primeru močnejših nalivov ublažijo udarce kapljic na rastline in tla. Za trajnost mreže in nameščanje so pomembni še podatki o elastičnosti in odpornosti mreže proti trganju, odpornih robovih, odpornosti proti plesnenju in gnitju ter odpornosti proti kemikalijam in čiščenju. Ob pozorni rabi lahko iste mreže uporabljamo večinoma od 3 do 5 let, nekatere celo do 10 let. Tudi v sadovnjaku in pri jagodičju V primeru pridelave vrtnin za domače potrebe je uporaba protiinsektnih mrež zelo priročna zadeva, saj lahko s pravočasno in strokovno uporabo zmanjšamo ali celo odpravimo uporabo insekticidov v posameznih vrtninah. Protiinsektne mreže so in bodo dobrodošel pripomoček tudi pri pridelavi jagodičevja, drugega sadja in grozdja v domačih ohišnicah, saj poleg plodove vinske mušnice (Drosophila suzukii) pridelavo ogrožajo tudi drugi škodljivci (na primer marmorirana smrdljivka (Halyomorpha halys)), ki jih zgolj z uporabo insekticidov ne bomo uspeli zadovoljivo obvladovati. Tako kot pri vseh ukrepih, je tudi za uporabo protiinsektnih mrež potrebno nekaj znanja in izkušenj, saj smo le tako lahko uspešni. Iris Škerbot

Fri, 22. May 2020 at 14:17

177 ogledov

Mačje oko
Mačke so plenilke, zato je njihovo vidno polje usmerjeno naprej. Tako kot mi gledajo binokularno in imajo podobno očesno zgradbo, vendar je mačje oko še dodatno specializirano za gledanje v poltemi. Njihovo oko lahko zazna šestkrat nižjo jakost svetlobe od človeškega. Mačje oko je v primerjavi z vsemi drugimi domačimi živalmi sorazmerno največje glede na velikost glave. Temu primerno je povečana tudi velikost mačje zenice, kar omogoča, da lahko ponoči prestreže kar petdeset odstotkov več svetlobe kot človeška. Roženica, zenica in leča so v primerjavi z našo večje, optična razdalja med njimi pa manjša, zaradi česat lahko leča bolj učinkovito fokusira tudi najmanjšo svetlobo in jo usmeri na mrežnico. Prav zaradi debelejše leče je mačje oko od strani videti kot stekleno. Prilagojena zenica To kar je za mačke brez dvoma prednost ponoči, pa bi lahko postalo velika težava podnevi, če mačje oko ne bi imelo še ene posebnosti, in sicer prilagojeno zenico. Pri večini velikih mačk se tako kot pri nas zenica oži krožno (cirkularno), le da se lahko zapre še tesneje od naše. Pri domačih mačkah in še nekaterih drugih malih felinih pa se zenica zapira v obliki reže, kar jim omogoča zelo natančno uravnavanje svetlobe in na ta način izjemno dobro zaščito pred bleščanjem. Odboj svetlobe Najbolj poznana značilnost mačjega očesa, zaradi katere so jim Stari Egipčani pripisovali božanske lastnosti in so jih demonizirali v srednjem veku ter po kateri se v našem času imenujejo odbojniki na obcestnih oznakah, je značilen zelen ali zlat odboj svetlobe, ki ga opazimo, ko v temi osvetlimo mačje oko. Ta odboj nastane podobno kot v kristalnem ogledalu, in sicer na hrbtnem delu leče. Posamezni fotoni svetlobe, ki jih ni prestregla mrežnica, potujejo do zadnje strani leče, tu pa jih tapetum odbije nazaj na mrežnico. Na ta način oko zbere še dodatno svetlobo in poveča sposobnost vida v globokem mraku. Zanimiv je podatek, da se ta sposobnost razvije šele med dvanajstim do štirinajstim tednom starosti mladičev. Najverjetneje zato, ker je to starost, pri kateri se začnejo mladi mucki preskušati v svojih lovskih sposobnostih. Tretja veka Mačje oko ima še eno lastnost, s katero se ljudje ne moremo pohvaliti, in sicer tretjo veko. Tanka, bela membrana je pogost razlog za šok mačjega lastnika, ki pri svojem ljubljencu naenkrat namesto očesa zagleda belo mreno. Ta za mačke popolnoma naraven pojav lahko včasih opazimo pri mački, ki je bila nepričakovano izpostavljena močni svetlobi. Tretja veka kot filter prekrije oko in prestreže svetlobo. V takem trenutku mačka svetlobo le zaznava, ni pa sposobna videti detajlov. Takoj ko se osvetlitev zmanjša, se veka umakne in mačje oko spet postane iskrivo. Razlog za pojav tretje veke je lahko tudi tujek v očesu ali pa določeno bolezensko stanje. Presenetljiv je podatek, da mačje solze ne vsebujejo določenega encima, ki človeško oko varuje pred bakterijsko okužbo. Mačke tudi zelo poredko oziroma neenakomerno mežikajo. Včasih samo enkrat v minuti. Pogled v barvah Mačke ločijo nekatere barve, vendar je njihov vidni barvni spekter precej skromnejši od našega – cena, ki jo plačujejo za neprimerljivo boljši vid v polmraku. V mraku je pokrajina tudi v naših očeh videti sprane sivkaste barve. Tako mi kot mačke, oboji imamo sprejemnike, receptorje za zaznavanje svetlobe in barv v očesni mrežnici (retini). Receptorji za barvo imajo obliko stožcev, svetlobo pa zaznavajo celice v obliki paličic. Stožčaste celice se pojavljajo v treh različnih oblikah, ki zaznavajo svetlobo določenega barvnega spektra, podobno kot deluje barvni televizor. Zaznavanje jakosti svetlobe na paličastih receptorskih celicah bi lahko primerjali s črno-belo televizijsko sliko. Razmerje med številom stožčastih in paličastih receptorjev v mrežnici mačke je 1 : 25, pri ljudeh pa 1 : 4. To povsem jasno pove, zakaj vidijo mačke v mraku neprimerno bolje od nas. Vedenjske in fiziološke raziskave so pokazale, da mačke še najbolje vidijo zeleno barvo in precej slabše modro. 

Fri, 22. May 2020 at 13:27

162 ogledov

Rastlinske pokrovke
Katere so lastnosti, ki opredeljujejo primernost rastline za pokrovno saditev? Na prvo mesto nedvomno sodi način rasti, ki je pri nižjih rastlinah plazeča se, pri višjih pa široka. Pomembna je tudi hitrost rasti, ki mora biti hitra in enakomerna, saj gosto razraščanje preprečuje rast plevelov, vzdrževanje pa mora biti čim bolj nezahtevno. Tudi kot prehodne rešitve S pokrovnimi rastlinami učinkovito povežemo gredo s trato ali tlakom in ustvarjamo vizualno pestrost, saj imajo različno velike liste v različnih barvah, različno barvo cvetov in plodov, s katerimi lahko dosežemo sezonske poudarke ali zasadimo različne zanimive vzorce. Zelena preproga je lahko odlična podlaga za razraščajoče se čebulnice, saj je ni treba kositi, ko zeleni deli čebulnic odmrejo; s pokrovnimi rastlinami, ki dobro uspevajo v senci, pa lahko poživimo temne kote. Nekatere trajnice, ki se hitro širijo, lahko uporabimo tudi kot podrast v začetni fazi saditve grmovnic in z njimi prekrijemo nezasajeno površino. Sicer bodo hkrati z razraščanjem grmovnic odmirale, vendar bodo ves čas zastirale tla in lajšale vzdrževanje golih površin. Z nasadom nizkih pokrovnih rastlin hkrati nakažemo, kje hoja ni zaželena. Sajenje pokrovnih rastlin Zelo pomembna je kakovost sajenja, ki je odvisna od: – priprave terena, – gostote saditve, – načina saditve. Priprava terena Zemljišče temeljito očistimo vseh plevelov oziroma odstranimo vso vegetacijo. Tega se lahko lotimo mehansko ali kemično. Pri prvem načinu tvegamo, da ne odstranimo vseh koreninskih plevelov, z drugim pa lahko, če se ne držimo navodil proizvajalca, na sosednjih površinah naredimo nepopravljivo škodo. Ta način je lahko ekološko sporen. Zagotavlja pa 100-odstotni uspeh uničenja vse biomase na površini, ki jo želimo ozeleniti s pokrovnimi rastlinami. Nato prst globoko prekopljemo, odstranimo vse plevele, dodamo humus ali dobro uležan hlevski gnoj. Lahko se odločite in izberete tudi ustrezen sadilni substrat. Ko je zemljišče pripravljeno, rastline posadimo. Na brežini, ki onemogoča raztros lubja, je priporočljiva uporaba mreže (tkanine) iz kokosovih vlaken. Na spodnji strani je prišita preluknjana PVC-folija, ki omogoča dostop vlage do korenin, onemogoča pa razrast plevelov. Priprava terena je enaka kot priprava zemljišča na ravnem. V mrežo nato glede na gostoto saditve z ostrim nožem ali škarjami zarežemo sadilno jamo v obliki križa in rastlino posadimo. Gostota saditve Ko sadite, morate vedeti tudi, kako hitro rastline rastejo. Panešpljica in plazeči se brini hitreje prekrijejo tla kot npr. vedno zeleni ižander in plazeča se trdoleska. Če niste neučakani, se boste odločili, da boste posadili na enoto mere, to je na kvadratni meter, manj rastlin, kot je priporočljivo. Tako boste namesto 10 sadik krvomočnic posadili samo šest, kot se je pokazalo v praksi, da še zadošča merilom za pokritje površin. Pri tem boste prihranili v začetku nekaj denarja, časa pa niti ne, saj se bodo površine počasneje zarasle in boste morali ali površine pleti ali pa jim dodajati zastirko, kar pa spet nekaj stane. Če so sadike velike, jih boste posadili tudi manj. Za večje sadike je treba odšteti tudi več denarja. Način saditve Ko zasajate velike površine, priporočamo sajenje različnih vrst pokrovnih grmovnic, da bo površina že na pogled zanimiva. Pri tem pazimo, da sadimo enake vrste v večje skupine (zimzeleno kosteničevje skupaj, petoprstnik skupaj, pokrovne vrtnice skupaj), saj nekatere šele zasajene v večje skupine delujejo homogeno in mogočno. Pri zasajanju manjših površin naj bo število vrst manjše in premišljeno izbrano, še zlasti kar zadeva končno velikost rastline. Z eno vrsto rastlin naj bi prekrili najmanj en kvadratni meter. Rastline vedno sadimo v trikotnik, saj s takim načinom zasaditve pospešimo zaraščanje površine. Večina pokrovnih rastlin ne potrebuje veliko nege in zadostuje že minimalna rez, nekaterim grmovnicam in trajnicam (zimzelen, nemški rožmarin) rez koristi, saj se z njo zgostijo, so pa tudi take, ki jih je pametno vsako pomlad porezati do tal (krčnica, medvejka). Marjetka Hrovatin

Fri, 22. May 2020 at 12:11

186 ogledov

Zlata minica
Vrste se med seboj razlikujejo po obliki, vsem pa je skupna pahljačasta oblika tipalk in ličinke, imenovane ogrci. Hrošči so dejavni večinoma podnevi, nekateri tudi ponoči. Skarabeji se lahko prehranjujejo s cvetnim prahom, s sesanjem rastlinskih sokov in tudi z iztrebki. Številni predstavniki iz družine Scarabaeidae so zaradi načina prehranjevanja znani tudi kot škodljivci rastlin, med katerimi je zagotovo najbolj poznan poljski majski hrošč, katerega ličinke (ogrci) lahko ob prerazmnožitvi povzročijo pravo katastrofo. V omenjeno družino pa uvrščamo tudi malo manj poznano, vendar prav gotovo že vsem videno, zlato minico. Zlata minica  Odrasli osebki zlate minice (Cetonia aurata) so s svojo kovinsko zeleno barvo eni bolj atraktivnih hroščev v osrednji Evropi. Njihovo telo je dolgo okoli dva centimetra z nepravilnimi belimi linijami in pikami na pokrovkah. Prevladujoča barva hroščev je kovinsko zelena, lahko pa se preliva vse od zelene do modrikaste, bakrene, zlate in vijolične; trebušna stran je bakrena. Značilnost zlatih minic je struktura v obliki črke V ob stičišču pokrovk in ščita. Zlate minice obožujejo sonce in sodijo med boljše letalce v tej skupini žuželk. Njen let je hiter in odločen. Za razliko od poljskega majskega hrošča, zlata minica razpre krila iz bočnih rež, pokrovki pa ostaneta na svojem mestu. Ogrci zlate minice so zelo podobni ogrcem poljskega majskega hrošča. S prostim očesom bi ju lahko ločili le po zadku, saj je pri zlati minici zadek bolj odebeljen. Razvojni krog je leto krajši kot pri majskem hrošču; traja dve leti, vsako tretje leto pa se pojavijo hrošči. Odrasli osebki se lahko pojavijo že v začetku aprila. Na cvetovih jih najdemo vse tja do julija ali še pozneje. Po parjenju samice izležejo jajčeca in kmalu zatem poginejo. Ličinke prezimijo na mestu hranjenja, naslednje leto se zelo hitro rastejo in se pred koncem jeseni levijo dvakrat. V začetku poletja preidejo v stanje bube, iz katerih se spomladi razvijejo odrasli osebki. Hrošči zlate minice se hranijo s cvetnim prahom, cvetovi in plodovi. Škodo povzročajo predvsem na češnjah, marelicah, jablani, jagodičevju, v slast pa ji gredo tudi maline in jagode. Roj minic lahko v nekaj urah precej zredči pridelek. Pogosto so tudi nepoškodovani plodovi neuporabni, saj ta škodljivec pusti tudi zelo neprijeten vonj na sadežih. Načeloma se loti le plodov, ki so že načeti in prezreli. Najbolj pa ji teknejo vrtnice, kjer z objedanjem na cvetovih ustvarja luknje nepravilnih oblik. Ogrci se večinoma zadržujejo v razpadajočem, trhlem lesu in kompostu, kjer se hranijo z razpadajočimi organskimi snovmi. Nemalokrat so tudi prebivalci vrtov, kjer se hranijo s koreninicami rastlin. Varstvo Varstvo in zaščita rastlin pred poškodbami zlate minice je z vidika kemičnih sredstev zelo omejena oziroma nemogoča. Trenutno na tržišču ni nobenega registriranega sredstva za zatiranje tega škodljivca. Rastline pred zlato minico zaščitimo z odstranjevanjem odraslih osebkov. S tem preprečimo povzročitev neposrednih poškodb ter tudi odlaganje jajčec in posledično razvoj ogrcev. Pred ogrci v vrtu pa si lahko pomagamo z prej omenjenimi agrotehničnimi za zatiranje poljskega majskega hrošča ali s katerim drugim okolju prijaznim ukrepom. Melita Štrukelj
Teme
psi mejni terier

Zadnji komentarji

Zim Zelen :

11.11.2018 20:00

Dobra ideja za...

Prijatelji

Branko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Eden najstarejših terierjev – mejni terier