Znani angleški dvorni vrtnar John Tradescant je leta 1631 z Rta dobrega upanja pripeljal prve divje vrste. Navdušenje za posebnosti iz južne Afrike je naraščalo iz leta v leto, žlahtnitelji so do današnjih dni vzgojili številne križance. Že daljnega leta 1870 najdemo v katalogu angleške vrtnarije Henderson kar 604 sorte pelargonij. Preseneča pa okus takratnih ljubiteljev cvetja, saj je imela dobra tretjina takratnih pelargonij pisane liste, le dvajset sort pa je bilo viseče rasti.

Družina Geraniaceae obsega enoletnice, trajnice in nekatere grme, razširjene predvsem v zmernem in tropskem pasu. Vključuje rod Pelargonium – pelargonije ali geranije, ki ga ne smemo zamenjati z rodom Geranium – krvomočnice.

Poznamo okoli 250 vrst pelargonij, od tega jih je večina iz južne in jugozahodne Afrike. Zanimive vrste so doma še v Avstraliji, Mali Aziji, Saudski Arabiji, na otokih Sveta Helena ter na Madagaskarju.

Pelargonije delimo v pet večjih skupin:

Pokončne pelargonije – conalke imajo okrogle do ledvičaste liste z zelo izrazitim, temneje obarvanim predelom ali “cono”. Cvetovi so lahko enojni, s petimi venčnimi listi, polpolnjeni in polnjeni. Vse sorte izvirajo iz vrste Pelargonium zonale.
V to skupino sodijo tudi pisanolistne pelargonije, ki so se pojavile v 1. polovici 19. stoletja. Sprva so bile dvobarvne, leta 1858 so opisali prvo tribarvno sorto. Vse dobro uspevajo le na sončnih legah!

Viseče pelargonije – bršljanke so nastale s križanjem in selekcijo iz Pelargonium peltatum. Poleglo rastoča naravna vrsta s krhkimi in lomljivimi stebelnimi členki v širino in dolžino zraste do metra in pol. Najstarejša sorta pelargonije, ki so jo prvič poimenovali pred 220 leti, je rožnato cvetoča bršljanka ville de paris. Pri nas ji še danes marsikdo pravi “avstrijka”, saj je prišla k nam leta 1965 po dunajski razstavi WIG 1965. V 19. stoletju so se rožnati bršljanki pridružile še rdeča in lila, ki sta nastali z mutacijo. Takrat so vzgojili tudi prve belostebelne sorte bršljank.

Pelargonije regalke so bile včasih zelo priljubljene, le kdo ne pozna velikocvetne, angleške ali žlahtne pelargonije Pelargonium grandiflorum. Široko trobentaste eksotično obarvane cvetove veter in dež poškodujejo, zato te pelargonije sadimo pod streho.

Dišeče gojene pelargonije in naravne ali botanične vrste so bogata, raznovrstna skupina. Sem sodijo rastline z majhnimi, pogosto nepravilno zvezdastimi cvetovi in čarobno dišečimi listi z vonjem vrtnice, limone, pomaranče, jabolka, muškata, poprove mete, oreščkov, kokosa, cimeta, ingverja … Vonja nekaterih dišečih pelargonij ne moremo opisati, pravimo, da učinkujejo aromatično, zeliščno, sadno, cvetlično ali enostavno osvežujoče. A ne pozabimo – njihov vonj je zjutraj najbolj intenziven.

Pelargonije unique so podobno kot regalke visoko rastoče rastline. Njihovi barviti cvetovi so nevrstnati in se razvijajo neprenehoma od pomladi do konca jeseni. Listi so po obliki zelo različni in pri nekaterih sortah prijetno dišijo.

Trinajst vrst pelargonij se je prilagodilo puščavskim razmeram in se preoblikovalo v sočnice, ki sodijo v sukulentno zbirko.

V Evropi se z žlahtnenjem pelargonij ukvarjajo številna podjetja. Vsako leto izboljšujejo sortiment in predstavljajo nove sorte. Poleg novih barv in oblik cvetov je pomembna tudi barva listov in oblika rasti. Najvažneje pa je, da so rastline zdrave, saj so testirane na različne viruse in bakterije.