Pozno jeseni, ko na zelenjavnem vrtu zavladata mir in tišina, je čas za sajenje česna. V tem času sadimo jesenski ali ozimni česen, vse pogosteje pa tudi spomladanske sorte, ki gredo v zemljo še za jesenskimi.

Pridelava se začne s stroki za sajenje. Izberemo sorte, s katerimi imamo najboljše izkušnje ali nam jih priporočajo drugi pridelovalci ali semenarji. Glavice jesenskih ali zimskih sort kupujemo že septembra ali oktobra, ko je največja izbira. Če sadimo doma pridelan česen, pa izberemo najlepše glavice in iz glavic največje in nepoškodovane stroke. V Sloveniji lahko s ponosom izbiramo med dvema ali tremi sortami, ki so uvrščene na seznam lokalnih sort. Najbolj poznana sta Ptujski jesenski in Ptujski spomladanski, ki pričata o tradiciji pridelovanja česna v okolici Ptuja in na Dravskem polju. Tudi Anka in Haloški česen sta slovenski uveljavljeni sorti. Od tujih so pri nas dostopne in najbolj poznane še številne francoske in italijanske sorte.

Številni ljubiteljski pridelovalci skrbno ohranjajo domače sorte različnih zelenjavnih vrst in s tem tudi našo tradicijo. Tako smo ohranili tudi nekaj avtohtonih slovenskih sort česna, ki jim pravimo lokalne sorte. Danes velja, da je lokalna sorta tista sorta določene vrste kmetijskih rastlin, ki je nastala iz nekega avtohtonega izvornega genskega materiala v nekem okolju in se z načrtno pridelavo vzdržuje in razmnožuje še naprej na območju Slovenije. Med takšnimi ima posebno mesto tudi česen (Allium sativum L.), ki je ostal zanimiva lukovka ali čebulnica tudi zaradi značilnega okusa in vonja. Za pridelavo tako zdravilne vrtnine kot je česen, obstajajo ugodne pridelovalne razmere, tako da ga lahko uspešno pridelujemo bodisi za lastne potrebe ali tudi za prodajo na slovenskem tržišču. Najbolj uveljavljene in pri nas gojene sorte česna so Messidor, Messidrome, Sprint, Garpek, Garcua, Gardacho, Gardos in mnoge druge.

Priprava grede in strokov

Pri nas je kar močno ukoreninjena vzgoja česna iz domačega semena domačih sort. Pri tem moramo biti pozorni na zdrav sadilni material. Ta je odvisen od pridelave česna v prejšnji sezoni, zato se lahko bolezenske težave s semenom prenašajo iz sezone v sezono. Zato za sajenje odbiramo tudi povsem zdrave stroke. Odberemo jih že ob spravilu prejšnjega pridelka, jih ločimo od tistih, ki jih bomo namenili prehrani ter jih damo v suh, temen in prezračen prostor s temperaturo od 4 do 15 stopinj, kjer počakajo do sajenja za nov pridelek. V času do sajenja jih vsake toliko pregledamo in propadajoče takoj odstranimo.  

Za semenski česen so najboljše cele zaprte glavice, kjer so stroki pod sloji suhih  luskolistov dobro zavarovani pred zunanjimi vplivi. Luskolisti so najboljša in najbolj naravna zaščita strokov, zato jih po spravilu ne odstranjujmo preveč.

Jesenski ali zimski česen sadimo od sredine oktobra naprej. Tla moramo že prej dobro pripraviti. Prekopljemo jih srednje globoko, saj česen večino šopastih korenin naredi do globine 20 cm, lahko tudi globlje, odvisno od globine sajenja. Pravočasno prekopana tla se do sajenje dobro sesedejo, strnejo in postanejo kompaktna. Svetujem, da na manjših površinah tla po osnovni obdelavi prekrijte s kopreno in ob jesenskih padavinah preprečite površinsko zbijanje in erozijo drobno grudičaste zemlje. Tik pred sajenjem jih samo še plitvo prekopljete in zrahljate. Sajenje česna je uspešnejše v počasi sesedena tla. Če so tla slabo strnjena, se stroki po nekem času zaradi hitre rasti korenin dvignejo iz zemlje.

Za sajenje izberemo največje stroke, takšne, ki imajo velik čebulni krožec. Tak strok oblikuje večjo glavico z več stroki. Število strokov v glavici je pogojeno tudi z lastnostmi sort. Najprej posadimo velike stroke na primerno sadilno razdaljo, manjših ne zavržemo, ampak jih posadimo gosteje, saj bodo iz njih zrasle rastline z manjšimi glavicami. Glavic česna ne razstročkamo (razdelimo na stroke) več kot dan pred sajenjem. Predolgo ločeni stroki iz glavice na svetlem in vlažnem začnejo kmalu odganjati korenine. Ko tak strok posadimo v zemljo, korenine ne nadaljujejo rasti, ampak ta zastane in do zime kalček niti ne pokuka iz zemlje.

Čas sajenja

Točen čas sajenja jesenskega ali zimskega česna je odvisen od lokacije in vremena, a najugodneje je od sredine oktobra do sredine novembra. Pred zimo se bo dobro ukoreninil, lahko že pokukal iz zemlje in zgodaj spomladi hitro nadaljeval z rastjo. Če hitimo s sajenjem že septembra, bodo rastline v pretoplem oktobru naredile preveč listne mase, ki je občutljiva za mraz. Pozimi pozebejo, sneg pa polomi zelene liste. Če smo prepozni, pa se pred zimo česen ne bo ukoreninil. Jari ali spomladanski česen sadimo še malo pozneje od jesenskega ali zelo zgodaj spomladi. 

Sadilna razdalja

Ozimni česen sadimo na medvrstno razdaljo 20 do 25 cm ter v  vrsti na 7 do 10 cm. Spomladanskega sadimo bolj na gosto, in sicer na razdalje 5 do 8 cm, odvisno tudi od velikosti strokov. Sicer pa sadilno razdaljo v in med vrsto prilagodimo tehniki kasnejše obdelave tal, še posebej, če ga bomo na večjih površinah okopavali s stroji (okopalniki). Pri razdalji med vrstami upoštevamo, da bomo rastline zgodaj spomladi vsaj 2- do 3-krat okopali, preden bodo strnile vrste in ročno okopavanje več ne bo mogoče. Pri sajenju je pomembna tudi globina; česen posadimo 5 do 7 cm globoko oziroma 2- do 3-krat tako globoko, kot je debel strok.

Cilj jesenskega sajenja je torej dobro ukoreninjen strok z listom ali dvema, ki nista prevelika pred zimo. Sledi premor v rasti in razvoju zaradi nizkih zimskih temperatur, ki pripomorejo k oblikovanju novih strokov in velikih glavic jesenskega kot spomladanskega česna.  

Besedilo in fotografije: Igor Škerbot