Predniki večine danes poznanih ovčarskih pasem naj bi se v času baskovskih plemen začeli pojavljati na območju Evrope, predvsem Španije in Francije. V začetku 17. stoletja so iz Evrope v Avstralijo začeli izvažati ovce, skupaj z njimi pa tudi prej omenjene ovčarske pse.

Nekaj desetletij kasneje so merino ovce, z njimi pa tudi ovčarske pse iz Avstralije in Evrope pripeljali tudi v Ameriko. V začetku 18. stoletja so na zahodnem delu ZDA vse pogosteje omenjali “male modre pse brez repa” (little blue dogs with bob tails), ki so bili last tamkajšnjih priseljenih baskovskih ovčarjev.

Te hitro učljive, delovne in odporne pse so kmalu opazili lastniki velikih rančev z govedom. Uporabljali so jih za čuvanje in zganjanje goveda, ovc, rac, prav tako pa so se izkazali kot odlični čuvaji posesti. Kljub svojim odličnim delovnih lastnostim so bili izven zahodnega dela ZDA in izven rančev bolj malo poznani. Za njihovo večjo prepoznavnost je nedvomno dobro poskrbel človek z imenom Jay Sisler. Svoja dva psa Stuba in Shortyja je naučil najrazličnejše trike, nato pa z njima nastopal na številnih rodeo šovih, prav tako pa sta postala zvezdi številnih filmov. Leta 1957 so ljubitelji pasme ustanovili prvi pasemski klub za avstralske ovčarje, Australian Shepherd Club of America (ASCA), ki obstaja in deluje še danes. Pasma je bila v Ameriki uradno priznana s strani ameriške kinološke zveze (AKC) leta 1993, v Evropi pa s strani mednarodne kinološke zveze (FCI) leta 2007.

Inteligenca in energija

Avstralski ovčar je eden najinteligentnejših in najbolj energičnih psov. Ima večno željo ugajati svojemu lastniku, ki mu je tudi izredno privržen.

Je ena bolj glasnih pasem, ki sumljive ljudi, situacije pa tudi svoje veselje ob delu pogosto izraža z lajanjem. Prav tako se radi “pogovarjajo” z renčanjem, godenjem in vzdihovanjem.

Aussie ni pes, ki bi posedal okrog in bil “za okras”. Je zelo aktiven in pameten, ki nujno potrebuje psihično in fizično zaposlitev, sicer si jo poišče sam, tako da izkoplje kakšno luknjo, zgrize kakšen copat ali neprestano laja. Kadar ima preveč nakopičene energije, se lahko pojavijo tudi težave z vedenjem in nervoza. Zaradi svoje hitre učljivosti in pripravljenosti za delo je zelo uspešen ter priljubljen v različnih pasjih športih: poslušnosti, agilityju, paši, rally obediencu, flyballu, dog dancingu, reševanju in podobno.

Postavitev meja

Pomembna je zgodnja in temeljita socializacija ter postavljanje mej. Hitro namreč ugotovijo, kaj smejo in česa ne.

Kadar meje niso jasno postavljene s strani lastnika, si jih postavijo sami in lahko postanejo tudi pretirano posesivni.

Psi te pasme so lahko po naravi zadržani do tujcev, članom svoje družine pa so zelo privrženi in bi zanje naredili vse. Običajno si izberejo enega lastnika, ki so mu, če je le možno vedno za petami. Najbolj srečni so, kadar so lahko v družbi, saj niso radi sami. Ob pravilni socializaciji se dobro razumejo z drugimi psi ter drugimi domačimi živalmi.

Različno dolgi repki

Avstralski ovčar je srednje velik pes, srednje dolge dlake, zelo različnih barv dlake. Njihov pogled izraža pozornost in inteligenco, oči so lahko različnih barv. Ena od posebnosti pasme je, da se mladički lahko skotijo z različno dolgimi repki, od čisto kratkih pa do dolgih repov. V vzreji so še posebno cenjeni pripadniki pasme s kratkimi, tako imenovanimi ´NBT´ repki.

Težko najdemo pasmo, ki ima tako zanimive in unikatne vzorce in barve dlake kot avstralski ovčar.

Najdemo jih v eni barvi (črna, rdeča, blue merle, red merle), dveh barvah (prej omenjene barve v kombinaciji z rjavimi ožigi ali v kombinaciji z belo bravo) ali treh barvah (prej omenjene barve v kombinaciji z ožigi in belo bravo). Dlaka je preprosta za nego in nima vonja.

Izbira mladička

Pri nakupu avstralčka je pomembna izbira dobrega vzreditelja, ki veliko da na zdravje, karakterno stabilnost psa ter je bodočemu lastniku pripravljen stati ob strani z nasveti in s pomočjo.

Dober vzreditelj premišljeno izbira paritvene kombinacije, v vzreji uporablja zdrave in tipične predstavnike pasme. Z mladiči se veliko ukvarja in jih primerno socializira, navadi na ljudi in človeške dotike, različne hrupe in situacije.

Z veseljem bo tudi odgovoril na vsa vprašanja bodočih lastnikov in jim podrobneje predstavil pasmo. Prav tako bo znal svetovati, če je pasma za bodočega lastnika primerna ali ne, kakšen način vzgoje potrebuje, kakšne so lahko težave. Bodočemu lastniku bo pomagal pri izbiri mladička, saj se določene razlike v videzu in temperamentu pokažejo že v leglu.

Avstralski ovčar ima razmeroma dolgo življensko dobo, 15 let in več, zato se pred nakupom dobro posvetujte in psa kupite odgovorno.

Besedilo in fotografije: Lana Premk