Mnoge okrasne rastline so po ”pobegu” z vrtov postale invazivne, težavne kot čedalje bolj razširjeni okoljski pleveli, ki izpodrivajo avtohtono vegetacijo predvsem na nekmetijskih zemljiščih ter na travinju in s tem zmanjšujejo biotsko raznovrstnost. Nekatere med njimi, kot npr. deljenolistna rudbekija, kanadska in orjaška zlata rozga, žlezava nedotika, virginijska in novoanglijska nebina, topinambur, japonski in sahalinski dresnik in orjaški dežen, so sicer zelo lepe okrasne rastline, a s svojo agresivnostjo vse pogosteje otežujejo tudi kmetijsko pridelavo, ko se iz nekmetijskih površin širijo na travniške in poljedelske površine.

Deljenolistna rudbekija (Rudbeckia laciniata) je steblikasta, do 3 m visoka trajnica, ki je pri nas pogostejša v nižinskih območjih bližje naseljem. Opazni in všečni so njeni živo rumeni do citronasto rumeni cvetovi, ki so v sredini temni in v premeru veliki do 7 cm. Ustrezajo ji deloma senčna rastišča. Rastlina se lokalno širi z razrastjo podzemnih živic, pri čemer lahko tvori nekaj kvadratnih metrov velike zaplate. Potencial širjenja s semenom ni izrazito velik, ker je seme razmeroma veliko in slabo kali v gosti vegetaciji. Najbolj se širi z neočiščeno zemljino, saj so za širjenje dovolj že nekaj cm veliki koščki živic. Nove populacije se navadno oblikujejo pri odlaganju ostankov rastlin z vrtov v naravo.

V času cvetenja se zaradi svoje višine, deljenih listov in barve koškov dobro loči od naših vrst. Spomladi v fazi pritličnih listov je težje prepoznavna in jo lahko zamenjamo z nekaterimi našimi steblikastimi rastlinami. Pri nas za okras v različnih vrtnarskih različkih gojimo še srhkodlakavo (Rudbeckia hirta), sijočo (Rudbeckia fulgida) in trikrpato rudbekijo (Rudbeckia triloba), ki so vse nižje rasti, vendar prenašajo bolj sušne razmere. Vse tri se pojavljajo tudi podivjano in se ponekod tudi spontano širijo. Srhkodlakava rudbekija je večinoma enoletnica do dvoletnica višine do 100 cm z enostavnimi, srhkodlakavimi listi, koški pa so po navadi barviti (rumeni, oranžni, rdeči). Sijoča rudbekija je trajnica višine do 120 cm z nedeljenimi, priostrenimi, redko dlakavimi listi ter živo rumenimi, v sredini temnimi koški premera 5 do 8 cm. Trikrpa rudbekija je dvoletnica do kratkoživa trajnica, ki zraste do 100 cm; listi so dlakavi, pri dnu stebla trikrpati, proti vrhu pa enostavni.

Mladi listi so spomladi užitni kot sveža, še bolj pa kot kuhana zelenjava. Cvetovi so uporabni kot rezano cvetje.

Žlezava nedotika (Impatiens glandulifera) je rastlina, ki jo pogosto opazimo na obrežjih rek, v obcestnih jarkih, na zasenčenih mestih ob robu travnikov, v močvirnih gozdovih in na poplavnih območjih. Prepoznamo jo po značilnih visokih kolenčasto odebeljenih votlih in sočnih steblih.  Belo do temno rožnato obarvani cvetovi oddajo močan vonj, ki s svojo medičino privablja čebele. Plodovi ob zrelosti izstrelijo rjava ali črna semena več metrov daleč. Korenine so zelo plitve. Razmnožuje se le s semeni, ki jih je na rastlini od nekaj sto do več tisoč. Semena prenaša voda, človek s svojimi aktivnostmi ter deloma živali. Rastlina je zelo občutljiva za zmrzal.

Na vrtovih in tudi v naravi najdemo žlezavi  nedotiki podobno balfourovo nedotiko (Impatiens balfourii) in breskvico (Impatiens balsamina). Vrste se med seboj ločijo po obliki ostroge (del cveta).

Pomembna pozitivna lastnost žlezave nedotike je njena velika medonosnost, večinoma v času, ko naše vrste ne cvetijo več posebej intenzivno. To je pomembno tako za čebele kot različne divje opraševalce (npr. čmrlje). Kljub temu je celokupen učinek te vrste na naravno okolje negativen, zato je kakršno koli pospeševanje te vrste v naravi nezaželeno. Semena vsebujejo veliko olja, ki ga ponekod stiskajo za uporabo v prehrani ali v svetilih.

Kanadska in orjaška zlata rozga (Solidago canadensis, Solidago gigantea) sta zelo podobni vrsti prezimnih trajnic, ki ju pogosto najdemo tudi v domačih vrtovih ali ohišnicah. Od 50 do 180 cm visoke rastline so zlasti opazne od sredine julija do oktobra, ko s svojimi živo rumenimi cvetovi privabljajo mnoge poglede in tudi čebele. Izkušeno oko loči kanadsko zlato rozgo od orjaške po poraščenosti stebla: kanadska zlata rozga ima vsaj v zgornji polovici steblo dlakavo, orjaška pa golo. Nadzemni deli jeseni propadejo, zimo pa preživijo podzemni organi.

Širita se s podzemnimi korenikami in na večje razdalje z drobnim semenom. Na posameznem steblu je tudi do deset tisoč semen, ki se razširjajo vso jesen in tudi pozimi. Korenike največ razširjamo s premiki zemljine in neočiščeno mehanizacijo. Seme se pretežno širi s pomočjo vetra, vode pa tudi s človekovo dejavnostjo.

V Sloveniji sta kanadska in orjaška zlata rozga splošno razširjeni in ju uvrščamo med najbolj težavne invazivne vrste pri nas.

Obe zlati rozgi sta zdravilni, saj lajšata težave z izločali. Sta tudi precej medonosni, saj nudita čebelam in drugim opraševalcem jesensko pašo, vendar pa ta korist ne odtehta njunih izrazitih negativnih učinkov na naravo in kmetijsko pridelavo. Kot žužkocvetki nista alergeni. Prav tako nista strupeni za domače živali, vendar pa so rastline, posebej od faze cvetenja naprej nizke krmne vrednosti.

Deli s sosedi, prijatelji, znanci. Obvladuj njihovo širjenje in ne odmetavaj teh rastlin na kompost, na rob gozda, ob cesto… 

Besedilo in fotografije: Iris Škerbot