To zapleteno strukturo imenujemo webrov aparat, ribe pa ga uporabljajo za zaznavanje zvoka in ostalih vibracij. 

Razlog za tako zapleteno strukturo ušesa se skriva predvsem v tem, kako se zvok prenaša v vodi in na kopnem. Po vodi se namreč širi štirikrat hitreje, istočasno pa lahko premaga veliko daljše razdalje kot v zraku. V praksi to pomeni, da ribe slišijo naše korake, še preden se jim lahko približamo in te težave se dobro zavedajo tudi ribiči. To je dokaz, da večina rib sliši frekvence, ki jih človeško uho ne zazna. Toda bolj zanimiv je podatek, da te živali med sabo komunicirajo z različnimi nizkofrekvenčnimi zvoki, kot so piski, kliki in tresljaji. Te zvoke bi lahko primerjali s ptičjim petjem v parku. Podvodni svet rib sploh ni tako tih, kot smo sprva mislili, težava je bila le v tem, da do nedavnega nismo imeli aparatur, ki bi lahko zaznale tako nizke frekvence. 

Seveda pa v naravi vedno obstajajo izjeme. Spoznajte ribe, ki jim pravimo o0i09 godrnjavčki (Trichopsis sp.). Te majhne ribice s pomočjo krčenja prsnih mišic proizvajajo zvoke, ki jih lahko sliši tudi človek. Činklje, kot je na primer rilčkasta činklja (Chromobotia macracanthus), pa proizvajajo glasne klike in poke s pomočjo črevesa. Ribe so nam torej ves čas sporočale, da so zelo glasne in da znajo poslušati, le slišali jih nismo.

Sprehajalka in njeno uho

Veliko akvaristov meni, da jih ribe spoznajo po glasu, toda ko jih vprašamo, ali ribe slišijo, niso povsem prepričani, kako bi odgovorili. Za razliko od kopenskih živali nimajo vidnih ušes, zato si je težko predstavljati, da imajo razvit sluh. Kljub temu se moramo zavedati, da te živali spadajo med najstarejše vretenčarje, kar pomeni, da so na neki stopnji evolucije zapustile vodo in začele živeti na kopnem. To pomeni, da se je njihovo uho moralo spremeniti ter prilagoditi življenju na kopnem. Kako se je to zgodilo? To vprašanje je znanstvenike begalo kar nekaj let, dokler niso odkrili fosila zelo zanimive ribe, ki so jo poimenovali Tiktaalik. Ta žival je ujela njihovo pozornost predvsem zato, ker naj bi se obnašala podobno kot danes živeča riba sprehajalka (Periophthalmodon septemradiatus). Poleg obnašanja pa naj bi imela še nekaj skupnega – uho, ki sprejema zvočne vibracije, ki potujejo po zraku. 

Pojav ramenskega sklepa

Da sprehajalke na kopnem glasno komunicirajo med sabo, je dokaj novo odkritje in nam postavlja številna nova vprašanja o evoluciji ušesa ter o razvoju komunikacije. Predvidevamo pa, da so podoben način komunicirale tudi prve ‘kopenske’ ribe, kot so Tiktaalik in Acanthostega. Pri preučevanju fosilov so namreč odkrili ušesu podoben organ, predvideva pa se tudi to, da je njegova evolucija povezana s pojavom ramenskega sklepa ter odsotnostjo ribjega mehurja. To opazimo tudi pri sprehajalki. Ramenski sklep namreč omogoča, da se vratna vretenca lahko osvobodijo, to omogoča premikanje glave, sposobnost, ki jo večina rib nima, saj je glava fiksno pritrjena na hrbtenico s številnimi kostmi. Med njimi so tudi kosti, ki so povezane z notranjim ušesom. Prav zato je povsem logično, da so se s pojavom ramenskega sklepa te kosti preoblikovale v čisto drugi organ, ki služi istemu namenu.

Komunicirajo in slišijo

Sluh je za organizme izrednega pomena, saj običajno zazna nevarnost že pred tipom, okusom in vidom. Prav zato pri številnih organizmih opazimo, da je vid zelo slabo razvit. Zvok je mehansko valovanje v nekem plinu, kovini ali tekočini, običajno ga povzročita gibanje in sila. Človeško uho je prilagojeno, da zaznava frekvence in zvočne valove med 20 Hz in 20.000 Hz, toda večina živali zaznava ter komunicira s frekvencami, ki jih človeško uho ne sliši, te so lahko višje od 20.000 Hz ali nižje od 20 Hz. Takšna bitja imajo posebne receptorje zvoka, ki so jih razvila tekom evolucije. Ker govorimo o zelo nizkih frekvencah, običajno govorimo, da živali zaznavajo vibracije ali valovanje. Te informacije nato sprejemajo prek posebnih čutnih organov, ki jih v možganih pretvorijo v sliko ali zvok. Nedavno nazaj je znanstvenikom uspelo posneti ter v počasnem posnetku predvajati zvoke, ki jih ustvarjajo ribe. Ugotovili so, da med sabo veliko komunicirajo, in če veliko govoriš, potem je dobro, da te tudi slišijo. 

Besedilo, fotografije in risbe: Tjaša Kvas, Alfa in Betta