Rastlinske učinkovine

Avtor:

20 junija, 2025

Sadje, zelenjava in zelišča vsebujejo vrtne zaklade, ki jih je smiselno vključili v našo prehrano in uporabo. Vendar moramo vedeti, kako in na kaj rastline delujejo. To pomeni, da bi morali poznati različne sestavine rastlin.

Pri rastlinah poznamo dve vrsti metabolizma (presnove): primarnega in sekundarnega. Pri prvem se tvorijo primarni metaboliti: ogljikovi hidrati, beljakovine in maščobe. Nekatere rastline pa tvorijo tudi sekundarne metabolite ali učinkovine. Sekundarni metaboliti služijo rastlinam pri opravljanju nekaterih fizioloških funkcij, da lažje prebrodijo stresne okoliščine, denimo sušo, privabljanje žuželk z vonjem in barvo, odpornost proti boleznim in škodljivcem. Pomen nekaterih učinkovin je za določene rastline še neznan. Mnoge sekundarne metabolite rastline odložijo v vakuolah in predstavljajo rezervne ali odložene snovi, ki kažejo znake zaključka določene razvojne faze ali pa varujejo preživetje nekaterih rastlinskih delov, kot so semena. Učinkovine pogosto nimajo specifične funkcije. Njihova tvorba je genetsko pogojena, določena končna oblika in količina sta odvisni od razmer okolja (klima, tla, tehnologija pridelave in predelave).

Med rastlinske učinkovine spadajo: alkaloidi, eterična olja, glikozidi, čreslovine, grenčine in sluzi.

Alkaloidi

So ena najbolj delujočih učinkovin. Kemično so različne organske dušične spojine. Večinoma so zelo strupeni in preparati spadajo v zdravniško uporabo. Predstavljajo osnovo za stalne farmacevtske pripravke in delujejo proti bolečinam, krčem ter imajo tudi specifično delovanje. Danes je znanih več kot tisoč izoliranih alkaloidov, kot so morfij, atropin, efedrin, kofein, kokain in drugi. Znani so alkaloidi krvavega mlečnika, podleska, navadnega maka, kristavca, čmerike.

Večina alkaloidov je zelo grenkega okusa, kar služi rastlinam tudi kot zaščita pred žretjem žuželk. Vse razhudnikovke, kot so krompir, paradižnik, paprika, kakor tudi fižol in čajevec, spadajo k tem rastlinam.

So ena tistih sestavin, ki jih je mogoče zaznati takoj in običajno na daljavo. Samo slediti moramo svojemu nosu in vonjavam, ki jih začutimo. Eterična olja dajejo rastlinski drogi značilen vonj in okus. Z zaznanim vonjem doživljamo prijetne ali neprijetne občutke, saj se vonjave prenašajo v limbični sistem v možganih.

Eterična olja

Eterična olja so tipični proizvodi rastlinskega sekundarnega metabolizma in izločki, predvsem v celicah listov, cvetov, sadežih, steblih, koreninah. Približno deset odstotkov vseh rastlin vsebuje eterična olja. Posebej se širijo okoli rastlin v vročem in suhem vremenu. So oljne konzistence in v vodi netopna. Topijo se v olju in etanolu ter drugih organskih topilih. So različne in pestre kemične zgradbe: ciklične in alifatske spojine ter zmesi hlapnih spojin, denimo terpenov. Po zgradbi so: alkoholi, ketoni, aldehidi in drugi.

Eterična olja pridobivamo z oljno destilacijo, ker niso topna v vodi. Rastline, ki vsebujejo eterična olja, so najštevilčnejše med dišavnimi in zdravilnimi rastlinami. Nekateri viri navajajo, da je v prometu več kot 300 eteričnih olj različnih rastlin, okoli 30 jih je intenzivno komercialno dostopnih.

Izmed eteričnih olj poznamo: eterično olje rožmarina, sivke, timijana, evkaliptusa, smreke, bora, brina, jelke, mete, kamilice, pelina, kolmeža, žajblja, melise, perunike, laškega smilja, citrusov, vrtnice, jasmina.

Aromaterapija deluje na naš vonj, da nas harmonizira in s tem na določen način zdravi. Z vdihavanjem določenih vonjav vplivamo na nezavedne nadzorne mehanizme. Na ta način je mogoče z duhom rastlin, kot eterična olja tudi imenujemo, aktivirati samozdravilne moči notranjega jaza, ki je v neravnovesju in je povzročil bolezen. Rastline same uporabljajo svoj zelo specifičen koktajl dišav, da pritegnejo žuželke za opraševanje.

Eterična olja so kot sredstvo za preprečevanje škodljivcev ali za zaščito pred boleznimi (sredstvo proti klicam in razkužilo). Razkuževalni učinek rastlin so poznali že v starem Egiptu.

Najpomembnejši učinki eteričnih olj so: izkašljevalni, pomirjevalni, protivnetni, razkuževalni, protivirusni, spodbujajo pretok in segrevajo z draženjem kože, diuretik, proti napenjanju in krčem. Ti zdravilni učinki lahko pridejo v naš organizem skozi usta, nos ali kožo.

Glikozidi

To so rastlinske zaloge sladkorja. So spojine sladkorja z nesladkorno komponento. Poznamo kardiotonične ali steroidne glikozide, ki delujejo na srce. Med te spadajo: glikozid naprstca, šmarnice, oleandra in drugi.

Antrakinonski glikozidi delujejo odvajalno in mednje spadajo: krhlika, aloja, rabarbara. Saponini so prav tako glikozidi. Povzročajo peno in znižujejo napetost vodne površine. Znani saponini so: korenine vijolice, jegliča, milnica, cvet lučnika, preslica. Flavonoidi so skupina glikozidov, med katere spada: kamilica, bezeg, lipa, pegasti badelj. Med flavonoidi najdemo tudi naravna barvila. So spojine, ki privabljajo žuželke ter varujejo rastline pred infekcijo.

Med glikozide spadajo na primer: antocianoglikozidi. Za tem imenom se skrivajo preprosto naravna barvila, kot jih najdemo v borovnicah, bezgu, rdeči pesi, črnem ribezu pa tudi v rdečem vinu. Veljajo za zaščito celic in jeter ter se priporočajo za preprečevanje raka. Glikozidi z žveplom so tiste sekundarne substance rastlin, ki jih najdemo v gorčičnih oljih. Med glikozide spada tudi zdravilna špajka.

Grenčine

Grenke snovi nujno potrebujemo. Povzročajo grenkobo in pospešujejo izločanje želodčnega soka. Grenčine delujejo tonično in večajo apetit. Najbolj grenke stvari, ki jih ponuja rastlinsko kraljestvo, so encijan, pelin, tavžentroža in vinska rutica. Otroci se že na majhne odmerke grenkih snovi v hrani odzovejo z zavračanjem. To obnašanje je treba spoštovati, saj so njihove brbončice veliko bolj občutljive kot pri odraslih. Delovanje grenčin je izjemnega pomena za naš celoten prebavni trakt. Uživanje grenčin koristi želodcu in črevesju, jetrom, žolčniku, trebušni slinavki pa tudi imunskemu sistemu in krvožilnemu sistemu. Okrepi se srce in spodbudi celoten metabolizem, tako da lahko pozitivno vplivamo tudi na stanja šibkosti, pomanjkanje motivacije, težave s koncentracijo in nihanje razpoloženja. Grenčine nas opogumljajo in krepijo moč volje, ki jo nujno potrebujemo, lahko pa nas učinek spodbujanja apetita preveč prevzame.

Med rastline, ki izločajo grenčine, spadajo še: artičoka, cikorija, endivija, rumeni svišč, tavžentroža, pelin, rukola, radič, regrat, kolmež, rman, hmelj. Nekatere grenčine poleg nosilca grenkega okusa vsebujejo še sladkorje ali eterična olja.

Tanini ali čreslovine

So visokomolekularne brezdušične spojine in zelo razširjene pri rastlinah. To so polifenolne vodotopne spojine s trpkimokusom. Najpogostejše čreslovine so: žajbelj, hrast, srčna moč.

Sluzi

Pojavljajo se v celičnih stenah in vakuolah. Pri hidrolizi tvorijo sluz in sladkor. Odlagajo se v določenih rastlinskih organih, denimo v koreninah in semenu. V vodi nabreknejo (npr. lan, slez) in so pogosto rezervna hrana. Sluzi prekrivajo sluznico in na ta način delujejo proti kašlju. Med sluzi spada poleg sleza in lanu tudi islandski lišaj.