Odvisno od vremena lahko brez vabljivih sočnih plodov ostanemo že v začetku julija. V času, ko nestrpno pričakujemo prve zrele plodove in vse do jeseni, pa naš paradižnik pri pridelavi na prostem in v zavarovanih prostorih ogrožajo tudi druge bolezni, ne izogibajo pa se mu niti različni škodljivci.

Sušenje listnih robov

Črna listna pegavost

Poleg paradižnikove plesni to priljubljeno vrtnino napada tudi črna listna pegavost paradižnika, ki jo povzroča gliva Alternaria solani, ali okrogla listna pegavost paradižnika, ki jo povzroča gliva Septoria lycopersici. Znamenja okužb s črno listno pegavostjo lahko zasledimo na vseh nadzemnih delih paradižnika. V primeru, da uporabimo za vzgojo sadik okuženo in nerazkuženo seme, običajno številne mlade rastline propadejo že v času kaljenja in vznika. Znamenja na obolelih rastlinah opazimo bodisi na steblih (malo ugreznjene, rjave, eliptične pege, znotraj večjih peg so vidni koncentrični krogi) ali na starejših listih. Na listih so pege na začetku najprej majhne in nepravilnih oblik, s časom pa postajajo bolj ali manj okrogle in dosežejo v premeru od 1 do 1,5 cm. Znotraj večjih peg lahko opazimo koncentrične kroge, pege pa so pogosto obkrožene s svetlejšo obrobo. Listi z večjim številom peg rjavijo in odpadajo.

Znamenja na plodovih praviloma opazimo v območju peclja, pege na plodu pa so v premeru velike med 2 in 3 cm, vdrte, rjavo do črno obarvane, z izraženimi koncentričnimi krogi. Plodovi, ki so okuženi ob samem peclju, lahko odpadejo.

Bolezen se prenaša s semenom, na katerem lahko gliva ostane vitalna tudi do 18 mesecev. Podobno se gliva ohranja tudi na okuženih rastlinskih ostankih, prek katerih se okužba prenaša iz leta v leto. Zato je zelo pomembno, da pri načrtovanju sajenja upoštevamo kolobar in za vzgojo sadik uporabljamo zdrav semenski material. To je zelo pomembno tudi zato, ker pri pridelavi na domačih vrtovih redkeje posegamo po fungicidih in ker glive iz tega rodu tudi težko zatiramo s fungicidi.

Žametna paradižnikova pegavost

Okrogla listna pegavost

Z glivo, ki povzroča okroglo listno pegavost paradižnika, se lahko paradižnik okuži v vseh razvojnih stadijih. Že po vzniku lahko na okuženih rastlinah opazimo na kotiledonih majhne temne pege. Takšne rastline pogosto kmalu propadejo. Znamenja se lahko pojavijo tudi v času vzgoje sadik – najpogosteje v času oblikovanja prvih pravih listov. Po presajanju pa se paradižnik najpogosteje okuži v času oblikovanja prvih plodov. Tudi pri tej bolezni se znamenja okužbe najprej običajno pojavijo na spodnjih listih (tisti bliže tal).

Na listih se oblikujejo značilne okrogle pege, ki v premeru merijo od 3 do 4 mm, pege so v sredini sive in zaokrožene s temnejšim robom. Ker gliva izloča toksine, ki neugodno delujejo na klorofil, napadeni listi rumenijo, se zvijajo in sušijo.

Običajno odpadejo spodnji listi, okužba pa se širi po rastlini navzgor. Znamenja okužb se lahko pojavijo tudi na cvetni čaši in steblu.

Pege črne listne pegavosti najprej opazimo na spodnjih listih.

Glavni vir okužbe je gliva, ki se je v obliki piknidija ohranila na okuženih rastlinskih ostankih v tleh ali na površini tal. V času spravila in obdelave se lahko s to glivo površinsko okuži tudi seme, iz katerega se po sajenju razvijejo okužene rastline. Zaradi omejevanja razvoja bolezni je dobro vedeti, da je optimalna temperatura za razvoj bolezni 25 °C ob pogoju, da je relativna zračna vlaga višja od 98% ter da vlažnost traja 48 ur. Spore se nato prenašajo z vodo, vetrom v času odstranjevanja zalistnikov ali obiranja plodov, prenašajo pa jih lahko tudi žuželke. Glede na biologijo in razvoj bolezni je za zmanjševanje težav s to boleznijo zelo pomembna setev zdravega sadilnega materiala ter upoštevanje kolobarja. Smiselno je tudi odstranjevanje ter uničevanje okuženih rastlinskih ostankov, pogosto pa je potrebno poseči tudi po fungicidih, registriranih v ta namen.

Težave v pridelavi paradižnika lahko povzročajo tudi druge bolezni, kot so plutavost paradižnikovih korenin, bela gniloba, pritlehna trohnoba paradižnikovega stebla ter verticilijska in fuzarijska uvelost paradižnika, vse pogosteje pa se srečujemo tudi z bakterijskimi okužbami.

Uši na sejančku

Listne uši na sejančkih

Na sejančkih paradižnika pogosto zasledimo listne uši, po presajanju se našega paradižnika rade lotijo strune ter ogrci različnih hroščev ali bramor. Ko se na rastlinah oblikujejo in intenzivno razvijajo plodovi, na njih pogosto opazimo drobne luknjice in v njih različno pisane gosenice – gosenice različnih sovk.

Zadnja leta predvsem na Primorskem več težav povzroča še paradižnikov molj, pri pridelavi paradižnika predvsem v zavarovanih prostorih pa težave povzroča rastlinjakov ščitkar. Med občasne škodljivce pa prištevamo še resarje, pršice in listne zavrtalke.

Listne uši (Aphididae) se navadno zadržujejo na spodnjih straneh listov. Hranijo se s sesanjem rastlinskih sokov iz sitastih cevi na spodnji strani listov ali na mladih delih stebla. Na mestih vbodov s sesalom se tkivo bledo obarva in na zgornji strani listov so vidne blede pikice, ki se ob močnejšem napadu združujejo, tako da listi začnejo rumeneti. Neposredna škodljivost listnih uši se kaže kot zvijanje listov navznoter. Za listne uši je značilno, da skozi sifona na zadku izločajo medeno roso (sestavljena je iz vode, neprebavljenih sladkorjev in beljakovin) in listi postanejo svetleči in lepljivi. Na to medeno roso se pogosto naselijo glive sajavosti, ki zmanjšujejo asimilacijsko površino. Razvoju listnih uši ustrezajo zmerno tople in vlažne razmere. Optimalno se razvijajo pri temperaturi od 20 do 25 °C in visoki zračni vlagi. V takšnih razmerah traja razvojni krog od 10 do 14 dni.

Optimalno obdobje za pojav listnih uši je spomladi in jeseni, v poletni vročini pa so navadno manj številčne. Listne uši se v posevkih pojavljajo neenakomerno; na robovih parcel, v otokih ali posamično na nekaterih rastlinah.

Na paradižniku jih pogosto zasledimo že na sejančkih, ki jih lahko zaradi sesanja rastlinskih sokov močno zadržijo v rasti in razvoju. Listne uši na paradižniku zasledimo praktično celotno pridelovalno sezono, le da na dobro razvitih rastlinah običajno ne povzročijo gospodarske škode, saj takrat na rastlinah običajno zasledimo le posamične listne uši, ki po nekaj dneh sesanja preprosto propadejo. Na pojav listnih uši moramo biti posebej pozorni pri vzgoji sadik, čez leto pa na rastlinah, katerih plodove bomo imeli za pridelavo semena. Če je potrebno zatirati tega škodljivca že na sadikah, uporabimo doma pripravljene pripravke, kot je na primer pripravek iz kopriv ali pa si pravočasno priskrbimo ustrezen insekticid.

Iris Škerbot