V prispevku želim z opisi treh primerov dokazati, da so določena čustva mogoča pri nekaterih socialno živečih žuželkah, kot so čebele in sršeni.

Za letošnji maj vemo, da je bil eden najbolj neugodnih za čebelarstvo v zadnjih letih. Namesto da bi na Primorskem točili akacijev med, smo morali čebele krmiti s sladkorno raztopino, ker bi sicer pomrle zaradi lakote. Moj prijatelj, ki čebelari s 50 čebeljimi družinami, je potrošil skoraj pol tone sladkorja, da jih je rešil smrti.

Nesebična pomoč čebel
Nekega dne je opazil kup skoraj negibnih čebel na naletni deski svojega čebelnjaka pod enim od svojih panjev. Približal se je in opazil, da so nekatere že mrtve, druge pa so se še nekoliko premikale, vendar so bile tako oslabljene, da niso mogle leteti. Očitno je v naglici pozabil tisto družino pravočasno nakrmiti, kakor je to storil z ostalimi. Ko je panj odprl, je bila v njem še vedno dobra polovica čebel živih, v celicah pa niti kapljice medu. V oba sata na robu gnezda je takoj nalil mlačno sladkorno raztopino in že po nekaj minutah so začele delavke izletavati na prosto. Kmalu so opazile tudi svoje nesrečne tovarišice na naletni deski čebelnjaka. Približale so se jim in začele tiste, ki so še kazale znake življenja, krmiti. S svojimi jezički so jim podajale v usta drobne kapljice sladkorne raztopine, te pa so hrano počasi sesale s svojimi rilčki. Po nekaj minutah so si prve že opomogle. Nekaj časa so se na naletni deski še pretegovale in druga drugo božale, nato pa so razprla svoja krila in se vrnile v svoj dom, kot da se ni nič zgodilo.

Napad sršenov
Lansko leto je bilo za razliko od letošnjega zelo vroče in sušno. Čebelarji smo bili sicer zadovoljni, saj smo dobro točili zlasti na akaciji in kasneje tudi na lipi, manj sreče pa so imeli sadjarji. Zaradi pokvarjenega sistema zajetja Vogršček sadnih nasadov ni bilo mogoče ustrezno namakati, zato so ostali plodovi češenj, jablan, hrušk in breskev drobni in tudi predčasno so odpadali z dreves. Močno pa so se lani namnožili sršeni. Ker na sadju niso našli dovolj hrane, so se toliko bolj vneto lotili čebel. Lovili so jih v zraku pred panji, ko so te izletavale na pašo ali se vračale z nje. Nekateri čebelarji smo poskušali svoje varovanke zaščititi tako, da smo se postavili pred čebelnjak z lesenimi loparji v rokah in poskušali vsakega vsiljivca odgnati ali pa ga potolči do smrti. Verjetno je bilo naše početje brez posebnega učinka, saj pritisk sršenov kljub prizadevanjem ni popustil. V zvezi s sršeni je zanimiva izkušnja mojega že pokojnega prijatelja iz Šempasa izpred nekaj let. Tudi takrat je bilo poletje vroče in sušno. Ko je videl, kaj počnejo sršeni z njegovimi varovankami, je vzel v roke kratko ploščato desko, se postavil pred panje in z njo vsakega, ki se je približal čebelam, krepko lopnil. Kmalu je ležalo v travi pred čebelnjakom na stotine mrtvih. Toda ker se je naslednji dan napad sršenov nadaljeval z nezmanjšano srditostjo, je sklenil poiskati njihovo gnezdo in ga uničiti. Našel ga je komaj nekaj deset metrov od čebelnjaka v neki stari votli jablani. Previdno se je približal drevesu, da bi videl, kje je vhod v gnezdo, tedaj pa ga je iznenada srdito napadlo kašnih deset sršenov in ga opikalo po glavi, vratu in po rokah. Ves omotičen je komaj prišel domov, se ulegel in zaspal. V mraku je vstal, si nadel čebelarsko zaščitno obleko, vzel kantico z bencinom in šel k stari jablani. Večina sršenov je bila že v gnezdu. Oblil je del jablane, kjer je bilo njihovo gnezdo, in ga zažgal. Sršeni so začeli drevesno duplo trumoma zapuščati, toda kakor hitro so izleteli na prosto, so plameni požgali njihova krila in popadali so pod drevo.

Sklenjeno premirje
Čebelar se je zadovoljen nad uspešno akcijo vrnil domov, drugo jutro pa je šel že navsezgodaj pogledat, če je ostal še kateri od njegovih sovražnikov pri življenju. Res jih je našel kakšnih dvajset. Nagneteni in kakor brez volje so čemeli okrog ožganega vhoda v duplo. Približal se jim je na slab meter in jih gledal. Tudi oni so ga gledali, ne da be se kakšen zganil. Tedaj se mu je zazdelo, da vidi v njihovih očeh nekakšen očitek, kot bi hoteli reči: »Zakaj si nam to storil? Zakaj nas ne pustiš živeti? Saj smo samo nabirali hrano za našo mladino! Ali je to res takšen greh, da si nas skoraj vse pokončal.«
Šel je domov, v točilnici je naredil kepo iz medenih pokrovcev, se vrnil k ožgani jablani in tisto z medom prepojeno kepo prilepil ob vhod v nekdanje gnezdo. Sršeni, ki so bili prej skoraj negibni, so se takoj lotili nepričakovanega darila in začeli jesti med. Drugo jutro jim je spet prinesel enako hrano in to je trajalo nekaj dni. Z veseljem jih je vsakič opazoval, kako jim gre med v slast. Potem pa se je nekega dne eden od sršenov dvignil v zrak, zakrožil trikrat okoli čebelarjeve glave, se nato v zraku skoraj ustavil, lebdel nekaj sekund pol metra pred njegovimi očmi in se nato ponovno vrnil k svojim tovarišem. Čebelar je razumel, da se mu je hotel sršen s tem dejanjem v imenu preživelih zahvaliti za njegovo dobroto.
Naslednji dan je čebelar kepo položil na naletno desko pred svoj čebelnjak. Sršeni so jo hitro odkrili in začeli lizati med z nje. Za čebele se niti zmenili niso. Nato je prijatelj stegnil roko in enega od sršenov nežno pobožal po hrbtu. Ta je samo nekoliko dvignil zadek, kakor ga dvigne maček, če ga kdo poboža, in nadaljeval z lizanjem medu. Enako je reagiral tudi drugi in nato tretji sršen. Zdaj je mož vedel, da je s svojimi nekdanjimi sovražniki dokončno sklenil premirje. Nikoli več ne bo preganjal sršenov, četudi bodo še kdaj odnesli kakšno njegovo čebelo za hrano svoji mladini. Ali bi morali tudi mi v bodoče posnemati tega čebelarja?
Besedilo in fotografije: Franc Šivic