Mala Megi je z izjemno mehkim kožuščkom je nadvse nežna in prijetna kužika. Čim sva z Adijem izbrala prostor ob oknu, je našla svoj košček sedišča in se namestila. Zelo zaupljiva je, po tem sklepam, da ima lepo življenje, polno ljubezni. Te je bilo veliko pri Smolarjevih že v času Adijevega otroštva. Vsi so bili veliki ljubitelji živali, in kot se spominja Adi, so imeli kužke od njegovega osmega razreda dalje. Čedo je bil prvi kuža: oče ga je prinesel kot tolažbo najstniku in njegovi sestrici zaradi selitve iz bloka v hišo. Za njim je prišel še Hero. In za Herom še kar nekaj štirinogih kosmatincev. Večinoma so bili jazbečarji.

Kuža čuti izgubo lastnika

Ko imaš hišnega ljubljenca, ki te spremlja deset in več let, se nanj seveda zelo navežeš. Nekateri ljubitelji psov pravijo, da ko bo njihov kuža umrl, ne bodo imeli nikoli več nobenega psa, saj je hudo, ko odide za vedno. Adi pa pravi drugače: »Ko kuža umre, osmisliš njegovo smrt z drugim kužkom.« Torej, ko gre kuža za mavrico, naredi prostor za drugega. Če ga vzamemo iz zavetišča, naredimo dobro delo. To počne Adi že vrsto let. Prva je bila iz zavetišča pripeljana Lucy, po njeni smrti je zazevala pri mami, ki je po moževi smrti živela sama, velika praznina. Z Adijem sta sklenila, da znova ponudita dom kužku iz zavetišča in se odpeljala na Dolenjsko po Lizo. Ker pa je bila ob Lizi tam tudi njena ‘cimra’ Megi, je seveda nista mogla pustiti same, zato sta vzela še njo. Po mamini smrti so Lizo vzeli sosedovi, ki jim je ravno pred tem umrl kuža, in jo brez težav sprejeli za svojo. To je presenetljivo hitro sprejela tudi Liza. Kot je prepričan Adi, kuža čuti, ko izgubi lastnika. Ko sta se s sestro vračala v mamino hišo, se Liza, ki je bila takrat že ‘sosedova’, namreč ni več vračala v svoj nekdanji dom.

Pujsa in Andrej Migec

Ko je Adi živel v Ljubljani, je imel morskega prašička. Dobil ga je za rojstni dan. Čeprav vedno ponavljamo, da živali niso stvari in jih torej ne podarjamo, je imela pujsa veliko srečo. Adi jo je vzel za svojo in doživela je častitljivih pet let. Spoznal je, da so ti mali glodavci zelo čuteča bitja. Ko je preminila, je bilo Adiju hudo, a njenega obstoja v tistem primeru ni osmislil z novo pujso, ampak je v njen spomin napisal zgodbo z naslovom Pujsa in Andrej Migec. Kar vrelo je iz njega in pujsa je postala literarna junakinja v več izdanih knjigah, ki jih je ilustriral Božo Kos.

Muca v kopalnici

Preden sta si z ženo ustvarila družino, sta imela še dva morska prašička in skobčevko. Pozneje, ko sta se rodila sinova, so imeli mucke. Sogovornik se spominja, da sta otroka najbolj doživljala te živalice. Rešili so brejo muco, ki je imela mlade mucke kar v njihovi kopalnici. Taček iz te mačje družine še vedno živi. Tudi miško Jerryja in podgano Čarlija so občudovali in ko sta preminula, so ju spoštljivo pokopali.

Smolarjevi so prijazni do vseh živali, tudi do žuželk. Adi pripoveduje, kako so z otroki na sprehodih vedno reševali deževnike in druga živa bitja. Zakaj bi z eno potezo zmaličil žuželko, ki ima tako ali tako kratko življenjsko dobo, pravi. Adi Smolar je za to, da brenčeči muhi odpremo okno in jo spustimo na prostost.

Adi je bil dolgo zelo aktiven tudi pri lokalnem društvu proti mučenju živali. Svojo prepoznavnost je izkoriščal v zelo plemenite namene. Pomagal je reševati kužke, pogosto so ga klicali iz društva in je šel k neodgovornemu lastniku, se z njim umirjeno pogovoril in rešil marsikatero nedolžno pasje življenje. Iz tistega obdobja ima v spominu veliko lepih, pa tudi grenkih godb.

Nov odpadek – maske

Adi spoštuje vse, kar je okoli njega, ljudi, živali in rastline. Tako na sprehodu z Megi pogosto pobira smeti, a pri tem ne čuti gneva, pravi. Ne jezi se na ljudi, češ, kako so lahko odvrgli smeti v naravo. Preprosto naredi, kot se mu zdi prav. Pomisli pa na to, da je s tem zgled tistim, ki ga vidijo to početi, predvsem mladini. Ugotavlja, da se je s korono pojavil nov odpadek, in sicer maske. Koliko mask je odvrženih v naravi in čudi se, da pristojni niso pomislili na to in ozavestili javnosti, kako ravnati z uporabljenimi maskami, ki dolgoročno zelo onesnažujejo okolje. 

Z Adijem sva dolgo klepetala, kot prijatelja, ki sta se srečala po dolgem času in si morata povedati veliko stvari. Megica, kot jo ljubkovalno kliče Adi, je potrpežljivo spremljala pogovor in vsak premik v prostoru, vedoč, da je v bližini ‘njen človek’. Rdeča nit najinega pogovora so bile živali in kot pravi Adi Smolar, če bi se naš odnos do živali spremenil na bolje, bi se v veliki meri spremenil tudi naš medsebojni odnos in svet bi bil lepši. Če si dober človek, si dober do vseh in vsega, ne delaš razlik, zaključi sogovornik.

Marjeta Hrovatin