Majsko deževje, nizke temperature ter pogosti vetrovi so čebelam onemogočali normalno izletavanje iz panjev in obiske na cvetočih rastlinah. Znano je, da medovniki pri temperaturah pod 10 °C pri večini cvetnic ne izločajo več medičine in če pade zaradi stalnega deževanja njena gostota pod 9 %, za čebele ni zanimiva in je ne nabirajo. Na srečo so ob redkih sončnih dneh nabrale za svoje potrebe vsaj dovolj cvetnega prahu. Ker smo jih redno krmili s sladkorno raztopino, so matice normalno zalegale, število čebel je naraščalo in kmalu je prišlo do utesnjenosti. Čebelarji si v takšnem stanju pomagamo tako, da gnezdo čebel širimo s prestavljanjem zaleženih satov iz plodišč v medišča ter z dodajanjem satnic na njihova mesta. Zavedamo se, da morajo biti čebele čim bolj zaposlene, sicer se jih loti rojilno razpoloženje in ravno gradnja satja je eden od najboljših protirojilnih ukrepov. Toda brez vnosa nektarja v panj čebele ne gradijo, s krmljenjem pa rojenje še pospešujemo. Poznam čebelarja na Goriškem, ki mu je skoraj polovica čebeljih družin izrojila. Ker mu je zmanjkalo praznih panjev, v katere jih je naseljeval, je zadnje roje pustil kar na vejah dreves, da si same najdejo nova bivališča, kakor vedo in znajo.
V eni od preteklih številk naše revije sem opisal postopek prekinitve zaleganja, ko v začetku maja, torej tik pred cvetenjem akacije vsem čebeljim družinam odstranim matice, z njimi ustvarim nove družinice na treh satih, osirotele gospodarske družine pa si same vzredijo nove matice. Takšne čebele v tekočem letu ne rojijo več. Kako prav, da sem to storil, saj se dobro zavedam, koliko časa in napornega dela sem s tem postopkom prihranil. Kakšna bo bera medu v juniju, pa lahko zdaj, ko pišem te vrstice, samo ugibam. Trenutno je na Goriškem sončno, toda piha močna burja, ki suši nektar v cvetovih, zato čebele skoraj ne izletavajo iz panjev.

Poletje ključno za drugo sezono
Mesec junij je čas najpomembnejših čebeljih paš. Zaradi podnebnih sprememb cvetijo lipe in pravi kostanji najmanj kakšen teden prej kot pred desetimi leti. Junij pogosto imenujemo tudi mesec paše na smreki, julij pa na jelki ali hoji. Po trenutnih ocenah razvoja ušic in kaparjev na obeh vrstah iglavcev ni pričakovati kakšnega večjega medenja, toda pustimo se presenetiti. Bolj pomembno je že zdaj razmišljati, kako bomo čebelarili v juliju in zlasti v avgustu, ko polagamo temelje za uspešno čebelarsko sezono v prihodnjem letu. Po zadnjem točenju medu sredi julija, ko nastopita poletna vročina in suša, moramo poskrbeti, da dotok hrane v panj ne preneha. Ker narava tega ne omogoča, je treba družine dražilno krmiti in tako ustvarjati razmere za neprekinjeno zaleganje matic. Pri tem delu moramo biti pazljivi, da ne povzročimo ropanja med čebelami. Če nalivamo sladkorno raztopino v pitalnike, ki so vgrajeni v okenca panjev, moramo to opraviti proti večeru, ko čebele ne izletavajo več. Jaz imam večino čebeljih družin na Goriškem. Ker jih običajno obiščem samo enkrat tedensko, si takšnega načina krmljenja ne morem privoščiti. Zato že vrsto let uporabljam tako imenovana Frančičeva korita, ki držijo med pet in šest litri sladkorna raztopine. Po zadnjem točenju jih vstavim na mesto spodnjega plodiščnega okenca. Čebele imajo dostop do hrane samo skozi luknjico premera devet milimetrov v zadnji steni korita. Zaradi oteženega prehajanja skozi tako majhno odprtino je odvzem sladkorne raztopine omejen na liter tekočine v štiriindvajsetih urah. Pri tem ne kažejo čebele nobenega razburjenja, ki bi bilo lahko povod za ropanje. Počasen odvzem ima tudi to prednost, da hrano kakovostno predelajo v med, ta pa jim pozimi ne bo povzročal kakšnih prebavnih težav. In še nekaj – stalni dotok majhnih količin hrane stimulira matice, da pospešeno zalegajo jajčeca, iz katerih se bo razvila generacija zimskih čebel.

Cvetni prah za zimske čebele
Da se bo to zgodilo, pa je potreben še en prehranski dodatek – cvetni prah. Če imate to srečo, da rastejo v bližini vašega čebelnjaka domači kostanji, ki cvetijo v drugi polovici junija in v prvi dekadi julija, bodo čebele na njih nabrale toliko tega žlahtnega daru narave, da bodo pokrile vse svoje potrebe in šle v zimo pomlajene ter močne. Kdor te sreče nima, ima pa v bližini kakšno zemljišče, ki je ostalo po spravilu zgodnjega krompirja, ječmena ali kakšne druge zgodnje kulture neobdelano, lahko to zemljišče zaseje z medovitimi rastlinami, ki bodo cvetele kakšen mesec in pol po setvi. Še bolje je, če zemljišče ni bilo obdelano in ga preorjemo ter zasejemo že v juniju. Tako bodo rastline cvetele takrat, ko bo potreba po cvetnem prahu največja. Naj naštejem nekatere najpomembnejše enoletnice, ki so se pri nas doslej dobro obnesle: bela gorjušica (Sinapsis alba), ajda čebelica (Fagopyrum esculentum), Boraga ali zvezdna roža ( Borago oficinalis), facelija (Phacelia tanacetifolia), inkarnatka (Trifolium incarnatum), koriander (Coriandrum cornatum), aleksandrijska detelja (Trifolium aleksandrinum) in meliorativna redkev (Raphanus spp.).
Predlagam, da omenjene medovite rastline sejete v mešanih posevkih, ker jih tako najbolje zavarujete pred škodljivci.
Franc Šivic