Tu gre predvsem za neznanje in kratkovidno politikooblasti. Še pred dvajsetimi leti so pridobivali med izključno z ropanjem gnezd divje živečih čebel, zlasti vrste Apis cerana. Leta 1993 je prišel v kraje ob delti Ganges, kjer rastejo najobsežnejši mangrovi gozdovi na svetu, poljski čebelar Ciprian Zmalicki z namenom, da bi naučil domačine sodobnejšega čebelarjenja v panjih s premičnim satjem ter z domačo Apis cerano. Po enem letu je odšel, žal pa so kmalu za tem vsa mala čebelarstva, ki jih je ustanovil z velikanskim trudom, žalostno propadla, kajti ta čebela je zvesta svojemu bivališču v panju samo toliko časa, dokler ima dovolj paše. Ko poleti privrši monsunsko deževje in zmanjka hrane, vse delavke skupaj z matico zapustijo svoj dom in odletijo v gozdove, kjer nadaljujejo svoje divje življenje. Zato se na tisoče domačinov še danes v začetku aprila poda z neverjetno strastjo na medeni lov v delto Gangesa, čeprav se zavedajo, da se nekateri med njimi nikoli ne bodo vrnili domov. Najbogatejša gnezdišča čebel so namreč v rezervatih bengalskih tigrov, ti pa po pripovedovanju mojih gostiteljev vsako leto napadejo in pobijejo do sto gozdarjev in lovcev na med. Cena za kilogram tega s krvjo pridobljenega sladila je v Daki na tržnici zelo visoka, zato ni čudno, da ljudje kljub smrtni nevarnosti še vedno množično hodijo izzivat nesrečo.

Začetek sodobnega čebelarstva
Komaj nekaj let po propadlem projektu Zmalickega so bangladeške oblasti dovolile uvoz evropskih medonosnih čebel; te so najmanj petkrat bolj ekonomsko uspešne od domačih vrst in to je bil začetek sodobnejšega čebelarjenja v tej deželi. Moja naloga je bila, da si ogledam nekaj čebelarskih obratov in da na koncu povem, kaj se dela zlasti pri točenju in shranjevanju medu prav in kaj ne. Že pri prvem čebelarju sem odkril vse glavne pomanjkljivosti, o čemer sem proti koncu poročal na sedežu ene od vladnih organizacij v glavnem mestu Daka, zadolžene za razvoj čebelarstva v državi.

Neprimerno za evropske standarde
Shahjahan Sarker je s svojimi 400 čebeljimi družinami eden bolj izkušenih poklicnih čebelarjev v državi. Obiskal sem ga pri oljni ogrščici, ki cveti v januarju in predstavlja v zimskem času glavno pašo za tamkajšnje čebele. Ker je bil ravno čas točenja, sem imel lepo priložnost, da z refraktometrom izmerim odstotek vode v medu. Slutil sem, da bo med kar precej voden, saj oljna ogrščica še ni popolnoma odcvetela in so čebele še vedno prinašale nekaj nektarja. Razen tega sem opazil, da satje ni bilo skoraj nič pokrito, kar je znak, da med še ni zrel. Pri nas počakamo s točenjem cvetličnega medu vsaj teden dni po končanem cvetenju, da čebele pokrijejo do dve tretjini medenega satja z voščenimi pokrovci in ga tako zavarujejo pred kvarjenjem. Takšen med vsebuje od 14 do 18% vode in se zato nikakor ne more pokvariti, če ga le hranimo v dovolj suhem prostoru ter zaprtih posodah. Moje meritve so torej pokazale, da je med vseboval 21,5% vode in torej ne bi bil primeren za prodajo na zahtevnem evropskem tržišču. Razen tega mi je čebelar Sarker zaupal, da zdravi bolezni čebel z antibiotiki, kar je v Evropi in seveda tudi v Sloveniji prepovedano. Točilo je bilo neprimerno, ker je bilo izdelano iz pocinkane pločevine in tudi posode za med so bile verjetno iz navadne plastike in ne ta tiste za živila.

Sprejem pri kmetijskem ministru
Tretji dan mojega bivanja v Bangladešu so moji gostitelji organizirali seminar o medu, na katerega so povabili nekatere najvidnejše čebelarje, predstavnike vladnih in nevladnih organizacij ter raziskovalnih ustanov. Glavna tema je bilo moje predavanje o čebelarjenju v Sloveniji s posebnim poudarkom na higieni pri pridobivanju kakovostnega medu. Dvorana je bila nabito polna in zanimanje proti vsem pričakovanjem. Po predavanju se je razvila živahna debata, ki je trajala dve uri in bi se verjetno zavlekla do večera, če nas ne bi čakal še sprejem pri ministru za kmetijstvo. Ko smo že odhajali, je stopil k meni nasmejan moški srednjih let in se mi predstavil: »Sem Mohammed Sakhawat Hossain, profesor čebelarstva na agronomski fakulteti tu v Daki. Ne boste verjeli, ampak jaz vas poznam že osem let in tudi redno spremljam vaše aktivnosti na spletu, spoznal pa sem vas leta 2007 v Melbournu na svetovnem kongresu Apimondije. Tam ste prejeli zlato medaljo za fotografijo in srebrno za multimedijsko predstavitev, ki je bila celo nekoliko podobna vaši današnji predstavitvi. Takrat sem postal na vas pozoren«. Seveda sem bil prijetno presenečen, da sem v Bangladešu srečal človeka, ki spremlja moje delo. Ko sem mu povedal, da takoj po vrnitvi domov odpotujem v Etiopijo, mi je dal naslov profesorja čebelarstva v Adis Abebi in mi svetoval, naj ga pokličem in zagotovo mi bo pomagal pri spoznavanju etiopskega čebelarstva.

Besedilo in fotografije: Franc Šivic