Skrbeti moramo za redno presajanje, ravno pravšnje zalivanje in dognojevanje.

S presajanjem zagotovimo zdrav koreninski sistem. Pred presajanjem preverimo, če je koreninski sistem že zapolnil lonček, če je torej v lončku le še masa korenin, med katerimi je komaj še kaj zemlje.

Včasih lahko o tem sklepamo že po rastlini sami. Videti je nestabilna in prevelika za svoj lonček, spomladi ni nove rasti in lahko celo poganjajo korenine skozi odprtino na dnu lončka. Najbolj zanesljivo to preverimo tako, da rastlino obrnemo, udarimo z zgornjim robom lončka ob trdo podlago, da prst nekoliko zdrsne iz lončka, in pregledamo korenine. Presajamo navadno spomladi, mlade rastline vsako leto, starejše nekoliko bolj poredko. Takoj po presajanju rastline ne smemo zalivati dva do tri dni, da se korenine lahko razmestijo po novi prsti in začnejo iskati vlago. Po presajanju postavimo rastlino vedno tako, da ni na neposrednem soncu ali jo zavarujemo s papirjem.

Dodajanje hranil

Kljub presajanju nekatere rastline, posebno tiste, ki hitro rastejo, ne dobijo takoj zadostne količine hranil iz komposta v lončku. Lahko zrastejo tudi tako velike, da presajanje ni več možno. V tem primeru jih je treba nujno gnojiti, še posebno v času rasti in cvetenja. Najpreprostejše gnojenje je dodajanje gnojil vodi, s katero zalivamo. V prodaji je veliko različnih gnojil, primernih za sobne rastline. Možno je tudi gnojenje z listnimi gnojili, ki jih dodajamo s pršenjem po listih. Nikoli ne gnojimo več, kot je napisano na embalaži, raje manj. Gnojimo skozi vse leto; v času vegetacije pogosteje, vsak teden, nekatere celo dvakrat tedensko, v zimskem času pa lahko le enkrat mesečno. Substrati, v katerih so danes posajene sobne rastline, skoraj ne vsebujejo hranil, zato je kljub navideznemu mirovanju rastline, nekaj gnojenj pozimi potrebnih, da rastline pričakajo pomlad v dobri kondiciji. Pozimi moramo tudi paziti, da jih ne zalijemo z gnojilom, ko je substrat popolnoma suh. Rastline tako najprej zalijemo z vodo, čez nekaj ur ali naslednji dan pa še z v vodi raztopljenim gnojilom. Tiste rastline, ki cvetijo pozimi, takrat pogosteje gnojimo.

Večino rastlin je treba redno obrezovati. Nekaterim samo odstranimo odmrle ali porumenele liste in cvete, da ohranijo lep in čist videz.

Iz trde naredimo mehko vodo

Lončki, v katerih so posajene lončnice, so plastični. Prednost plastičnih lončkov pred glinenimi je, da so trpežni in obstojnih barv, njihove stene so gladke.

Iz plastičnih lončkov se vlaga skozi stene ne izgublja, zato moramo paziti, da rastlin ne zalivamo preveč. Glina je porozna, tam se vlaga skozi stene izgublja.

V naravi imajo rastline na voljo skoraj vedno samo mehko vodo, to je deževnico. Deževnica je tako najprimernejša za zalivanje sobnih rastlin, ker ne vsebuje kalcija, vsebuje pa nekaj malega dušika. Ker te navadno nimamo dovolj, moramo zalivati tudi z vodovodno vodo. Večina rastlin je ne prenaša dobro, nekaterim celo zelo škoduje. Kalcij dvigne pH, kar pomeni, da postaja zemlja, v kateri je rastlina vse bolj bazičen (alkalen) in rastlina vse težje sprejema železo. Listi začnejo bledeti, na koncu so zelene le še listne žile, površine med žilami pa so blede ali rumenkaste. Takšni listi porjavijo in odpadejo.

Da bi preprečili klorozo (listno bledico), moramo imeti na voljo večjo posodo, v katero natočimo vodovodno vodo in jo pustimo stati najmanj 24 ur. V tem času se kalcij izloči iz vode in se usede na dno posode. Ko zajemamo vodo, pazimo, da je ne razbrazdamo.

Če jo skalimo, je spet trda. Če pa previdno vzamemo iz posode tri četrtine vode, četrtino pa pustimo, imamo na voljo skoraj popolnoma mehko vodo. Vodo lahko večkrat dotočimo, nato pa posodo izpraznimo in umijemo, preden jo spet napolnimo.

Najprimernejši čas za zalivanje je zgodaj zjutraj, da se listi, če smo jih zmočili, čim hitreje osušijo.

Marjetka Hrovatin