Predniške oblike današnjih lemurjev so bile na Madagaskar naplavljene pred približno 40 do 60 milijoni let in ker ni bilo večjih plenilcev in opic, ki bi jim pomenile večje tekmice, se jim je uspelo razviti v 44 različnih vrst, od katerih jih je 14 že izumrlo.

Vse vrste so se razvijale v izoliranem okolju, zato torej živijo izključno na Madagaskarju, razen dveh, ki živita na Komorskih otokih, tja pa ju je s severa Madagaskarja prinesel človek pred nekaj stoletji.

Lahkotni skoki z veje na vejo

Lemurji so prilagojeni drevesnemu načinu življenja. Njihove petprste roke in noge so postale oprijemalne. Prsti obeh okončin so se podaljšali in postali gibljivi. Ker bi kremplji samo ovirali oprijem, so se zmanjšali in razvili v ploščate nohte. Edina kremplja, ki sta se ohranila, sta na drugem prstu zadnjih okončin. Služita kot cepin, saj se z njima dobro zasidrajo v deblu in s tem preprečijo drsenje navzdol. Palec je spremenil svojo lego in se postavil nasproti preostalim prstom, tako je nastalo oprijemalno orodje. Udi so dokaj šibki, a izredno gibljivi. Prsti so bolj ali manj enako dolgi in z njimi zelo spretno trgajo sadeže, liste, cvetove, pobirajo semena in čvrsto zgrabijo sočne žuželke. Čeprav so lahko nekateri lemurji precej veliki n težki, z lahkoto preskakujejo iz veje na vejo. Nekatere vrste pa ne skačejo in te imajo zadnje okončine precej daljše od prvih.

Dober vid v globino

Dlani in podplati so na gosto posejani s tipalnimi čutnicami, ki so še posebej zgoščene v blazinicah in na koncu prstov in omogočajo izjemno natančno ocenjevanje predmetov. Lemurji imajo oči na sprednjem delu obraza in ne več ob straneh. Rumena pega na mrežnici je nekoliko slabše razvita, kar jim omogoča dokaj oster vid. Globinsko gledanje je dokaj preprosto, obe očesi namreč sočasno pokrivata vidno polje. Zato lahko lemurju natančno ocenijo svoj položaj v prostoru in razdaljo do izbranega cilja. Poleg vida, tipa in nekoliko slabšega sluha, ki so nepogrešljivi za orientacijo v prostoru, imajo lemurji izredno razvit voh, ki je še zlasti pomemben v obdobju parjenja, pri označevanju ozemlja in drugih dejavnostih.

Kožušček je vedno brezhiben

Mnogi lemurji živijo v gozdovih, nekaterim pa bolj ustreza odprt suh in skalnat svet. Kljub temu, da se med seboj nekoliko razlikujejo, imajo nekaj bistvenih skupnih lastnosti. Vsi so bolj ali manj podobni opicam, veliki kakor mačka, z dolgim košatim repom in lisičjim gobcem, v katerem je 32 do 36 zob. Najmanjši med njimi, mišji maki, je velik kot polh, največji, indri, pa dosega velikost manjšega psa. Vse vrste pokriva čudovit, gost kožuh, ki je lahko enobarven (siv, rjav ali črn) ali pa pestrih barv, kjer v glavnem prevladuje črno bela kombinacija. So zelo čiste živali in ves čas skrbijo, da so kožuščki čisti. Za čiščenje uporabljajo poseben glavniček, ki ga sestavlja šest zob spodnje čeljusti. Z njim se češejo in odstranjujejo moteče delce, ki so se zapletli v gosti dlaki. Vrstam, ki se prehranjujejo z drevesno smolo, pa glavniček tudi pomaga pri hranjenju.

Lemurji so inteligentne in izredno socialne živali. Zelo radi čistijo eden drugega in tako utrjujejo družinske vezi. V nasprotju z opicami se lemurji med seboj vedno čistijo le z jezikom, roke pa uporabljajo le za to, da partnerja držijo pri miru.

Lemurji so izrazito vsejede živali (omnivori), le da imajo nekateri izmed njih rajši žuželke, drugi pa rastlinsko hrano.

Urin je kot podpis

Vonj je za lemurje zelo pomemben. Za označevanje teritorija, spolne pripravljenosti in pri drugih dejavnostih vedno uporabljajo urin in substance, ki jih izločajo posebne vonjalne žleze, ki so pri posameznih vrstah na različnih mestih. Pri obročastorepem lemurju so denimo na podlahti, prsih (tik pod pazduhami), genitalijah in anusu. Z urinom, ki si ga naškropijo po dlaneh in podplatih, ne puščajo samo svojih podpisov, ampak si tudi izboljšajo oprijemalne lastnosti.

Predstave za turiste

Ker se na Madagaskarju začenjajo zavedati svojega rastlinskega in živalskega bogastva in posebnosti, ustanavljajo posebna združenja za ohranitev lemurjev. Na določenih območjih jih ohranjajo, zanje skrbijo in jih imajo pod kontrolo, predvsem pa jih radi pokažejo turistom. Skupine vodijo domačini, ki točno vedo, kje se živali zadržujejo. Te so dokaj vajene ljudi in brezbrižno preskakujejo z veje nad vejo nad našimi glavami. Spustijo se na tla, se lovijo in če imajo ljudje srečo, so lahko priča pravi družinski predstavi, kjer so v razposajeni igri udeleženi mladi in stari člani družine.

Marjeta Hrovatin