Poleg navadnega poznamo še alpski nagnoj. Po parkih in vrtovih ga najdemo po skoraj vsej Sloveniji, vendar je kot okras precej pogostejši Vossov nagnoj.

Navadni nagnoj (Laburnum anagyroides) najpogosteje raste na revnih, suhih in zračnih tleh na apnenčasti matični podlagi, čeprav mu ustrezajo tudi boljša in s hranili bogatejša tla. Prenese še več suše kot alpski nagnoj in še raje ima tople in sončne lege.

Prenese tudi rahlo zasenčenost, toda tedaj precej slabše cveti. Dobro odganja iz panjev, pozimi pa ga z obžiranjem pogosto poškodujejo zajci. Je prezimno trdna vrsta, čeprav na premokrih rastiščih lahko pozebe do tal. Dobro prenaša onesnažen zrak.

Nagnoj cveti maja in junija po olistanju. Cvetovi so dvospolni in po 10 do 30 cvetkov je združenih v viseča, 10 do 20 centimetrov dolga rumena, grozdasta socvetja, ki nimajo vonja. Plodovi so 4 do 8 centimetrov dolgi in 7 do 9 milimetrov široki, rjavi, sprva prileglo dlakavi in pozneje včasih goli, po robu nabrekli stroki. V stroku je 3 do 8 ploščatih, 4 do 5 milimetre velikih, bleščečih črnih semen. Razmnožuje se s semenom, okrasne sorte pa vegetativno s cepljenjem in potaknjenci.

Splošna razširjenost

Navadni nagnoj raste v naravi na robu gorovij od južne Francije čez severno Italijo, Švico, Slovenijo, Madžarsko, Hrvaško, Srbijo do Romunije in Bolgarije, kjer pa je že zelo redek.. Najpogostejši je po svetlih in toplih gozdovih v gričevju in gorskem pasu, včasih celo do subalpinskega pasu.

Neprava ebenovina

Navadni nagnoj ni gospodarsko pomembna vrsta. Njegov les je težek, trd, žilav in v suhem stanju zelo obstojen. Zaradi čokoladno rjave obarvane jedrovine in ker se dobro obdeluje in polira, spominja na tropske lesove in ponekod ga celo imenujejo neprava ali korziška ebenovina. Cenijo ga v strugarstvu in umetnostnem mizarstvu, primeren je za izdelovanje manjših predmetov, kot so tobačnice, merila, glasbila in razni strojni deli, nekoč so iz njegovih vej izdelovali loke, še danes tudi deščice za pritrjevanje lovskih trofeje. Ker gori brez dima, naj bi ga uporabljali za kurjavo v partizanskih bolnišnicah.

Cvetovi krasijo gozdove

Zaradi lepih cvetov povečuje estetsko vrednost gozda, prav zaradi cvetov pa je že od konca 16. stoletja ena najlepših in najbolj priljubljenih okrasnih drevesnih vrst. V vrtovih je najpogostejši Vossov ali vrtni nagnoj (Laburnum x watereri ‘Vossii’), križanec med alpskim in navadnim nagnojem, ki so ga našli leta 1856 na Južnem Tirolskem in poimenovali v Watererjevi drevesnici v Angliji. Oba starša prekaša tako po rasti kot po lepoti, velikosti in bujnosti socvetij, ki so dolga tudi 40 crntimetrov in zaradi katerih nagnoj imenujemo tudi zlatzi dež. Najlepše učinkujejo nad plazečimi pokrovnimi rastlinami posamezno rastoča drevesa ali majhne, redke skupine nizkih grmov. Lepo se kombinira s skoraj vsemi listavci, zlasti s sleči. Lepo učinkuje sajen pred večjim drevesom z rdečimi listi.

Navadni in alpski nagnoj sta edini znani vrsti v rodu. Nekateri avtorji pa kot samostojno vrsto obravnavajo tudi Alschingerjev nagnoj (L. alschingeri)., ki je za druge zaradi velike morfološke in ekološke podobnosti le podvrsta navadnega nagnoja. V Sloveniji menda raste v kraških gozdovih.

Nagnojevo cvetje že dolgo navdihuje z veseljem, lepoto in nežnostjo, v mnogih slovanskih deželah je povezan s poročnimi obredi. V Tessinu v Švici so velike količine cvetja natrosili na pot, po kateri je šla procesija, ponekod so za praznik sv. Janeza Krstnika s cvetočimi vejami krasili križe in oltarje.

Zelo strupena rastlina

Zaradi velike vsebnosti alkaloida laburina so vse vrste nagnoja močno strupene. Že dve do tri semena lahko povzročijo slabost, bruhanje, želodčne krče, črevesne bolečine in zastoj srca. Zaradi zaužitja semen so že nekajkrat poročali o smrti otrok. Znani so tudi primeri zastrupitve pri razžagovanju lesa.

Nagnoj je strupen za veliko večino domačih živali razen za koze, nestrupen ne je tudi za zajce in srnjad, ki ga v gozdu pogosto obžirajo. Pri ravnanju z njim priporočajo uporabo rokavic.

Marjetka Hrovatin