Smo v najhladnejšem letnem času, to je zima. Kar nekaj je imen različnih sort jablan in hrušk, ki imajo v svojem imenu izpeljanko imena tega letnega časa. Zakaj? Običajno gre za sorte, ki zorijo pozno, čas začetka njihove užitne zrelosti pa je temu primerno kasnejši in nastopi pozimi.

Pri drugih sadnih vrstah skoraj ne bomo našli imen sort, ki bi vsebovala zimsko izrazoslovje. Razlog je preprost. Večino drugega sadja uživamo poleti in jeseni. Kar težko si namreč predstavljamo sorto marelice z imenom zimska ogrska ali pa zgodaj zorečo češnjo z imenom zimski burlat. Tudi sorta breskve zimski maycrest  ter sliva zimska čačanska rana sta plod domišljije, saj se imeni tepeta že znotraj sebe. Ostanimo pri sortah jablan in hrušk ter poglejmo, katere sorte so s svojim imenom vezane na zimo oziroma na njene izpeljanke.

»Zimsko« pri jablanah

Beli zimski kalvil jestara jablanova sortafrancoskega izvora. Ima značilne plodove z zelo izraženimi in dobro vidnimi rebri. Zori v začetku oktobra, čas najboljše užitne zrelosti je od decembra do marca. Plodovi so sladko-kislega okusa z odlično jagodno aromo. V preteklosti je sorta beli zimski kalvil predvsem zaradi imenitne arome veljala za kralja med jabolki.

Jablana zimska zlata parmena je pogosteje imenovana samo zlata parmena. Gre za angleško sorto, ki je bila poznana že v 16. stoletju. Ima prikupne majhne do srednje velike plodove žlahtne orehove arome. Plodovi so okrogle oblike ter prekriti z živo rdeče obarvanimi progami.

»Zimsko« pri hruškah

Sorta hruške zimska dekanka,imenovana tudi zimska dekanovka, izvira iz Belgije. Njeno izhodiščno ime je bilo zimska tehantovka (tehant = dekan). Plodovi so veliki do zelo veliki ter jajčaste oblike. Zori pozno, konec oktobra. Je sladko-kislega okusa z blago izraženo značilno aromo in vonjem.

Zimska postrvka je sorta hruške nemškega izvora. Prepoznamo jo po rdečih pikicah, po katerih je dobila ime (postrv). Zori pozno, v sredini oktobra. Poleg atraktivne zunanjosti so plodovi tudi aromatični ter spominjajo na melono.

Hardenpontova zimska maslenka je stara sorta hruške, belgijskega izvora. Pri nas je bila pod sinonimom limonarca razširjena predvsem v Goriških Brdih. Gre za sorto zelenorumenih ter velikih do zelo velikih plodov. Obiramo jih v prvi polovici oktobra. Plodovi postanejo užitno zreli decembra in so zelo dobrega, sladko-kislega okusa s prijetno aromo.

Hruška z imenom rumena zimska je poznana še z imenoma vahtenca ter avška vahtenca. Gre za našo avtohtono sorto, ki verjetno izvira iz okolice vasi Avče. Kot ime pove, sorto obiramo za vahte, to je ob dnevu spomina na mrtve. Plodovi so zlato rumeni poudarjenega sladkega okusa. Umedijo se januarja, ko jih lahko uživamo presne. Tradicionalno se plodovi pripravljajo pečeni ali kuhani.

Zimska strdenka (medenka) je stara sorta hrušk in pripada skupini hrušk moštnic. Ima majhne, a številne plodove. Zelo je nagnjena k izmenični rodnosti. Plodovi vsebujejo veliko sladkorja, malo tanina in skoraj nič kisline. V preteklosti so se plodovi uporabljali za predelavo v mošt, predvsem kot dodatek drugemu sadju, predvsem nedozorelim jabolkom. Ker zori sočasno s kostanjem, so jo imenovali tudi kostača oz. kostenjača.

Ozimka je prav tako predstavnica hrušk moštnic. V preteklosti je bila zelo razširjena na avstrijskem Štajerskem pa tudi pri nas. Plod ozimke je po obliki podoben tepki, vendar je v primerjavi z njo nekoliko manjši. Zreli plodovi (sredi oktobra) so prikupno rumeni. Posebnost sorte je, da plodovi neradi padajo z drevesa. Sorta je bila v preteklosti za pripravo mošta med bolj zaželenimi izmed sort moštnic.

Na kratko sem predstavil nekaj izmed ”zimo vsebujočih” sort jablan in hrušk. Nekatere druge so še: beli zimski tafet (tafelj), rdeči zimski kalvil, zimska nelis, liglova zimska maslenka, zimka in druge.

Besedilo in fotografiji: Boštjan Godec