Beseda topiari je latinskega izvora (topiarius) in pomeni umetnostni pokrajinski vrtnar, tisti, ki je ustvarjal prostor.

Ta vrtna umetnost ima zgodovino. Z njo so začeli Rimljani, ki so iz rastlin ustvarjali geometrične oblike v pravilno oblikovanih vrtovih, znano pa je tudi oblikovanje raznih živali.

Katere rastline lahko strižemo

Strižemo rastline, ki imajo gosto upogljivo rast in majhne liste, ter se po striženju hitro obrastejo. Zimzelene rastline, kot so tisa (Taxsus baccata), pušpan (Buxus) in lonicera (Lonicera nitida) so primerne za naše kraje. Za geometrično oblikovanje se lahko vzgaja sredozemska cipresa (Cupressus sempervivens), vendar uspeva le v toplejšem podnebju. Tudi lovorikovec (Laurus nobilis), bodiko (Ilex) in številne druge zimzelene rastline je mogoče striči, a jih je težje oblikovati. Zelo prilagodljiv je bršljan (Hedera helix) Lahko ga vzgojimo ob ogrodju ali z nekaj potaknjenci opletemo z mahom obdano strukturo.

Oblikovanje rastlin s striženjem zahteva natančnejše obrezovanje kot živa meja. Zlasti če oblikujemo prvič, pri delu ne smemo biti neučakani. Predvsem ne smemo oblikovati preveč enostransko, ker lahko pokvarimo simetrijo strižene osnove in potrebna bo cela rastna doba, da bo pognala nadomestna rast. Tudi če imamo za oblikovanje rastlina dobro oko, je bolje, da uporabimo vodno tehtnico in druge ustrezne pripomočke. Vedno začnemo na vrhu rastline in oblikujemo navzdol ter od sredine navzven. Obrezujemo obe strani skupaj, da ohranimo simetričnost.

Okrogle strižene rastline je lažje oblikovati in vzdrževati kot oglate geometrijske oblike in jih večkrat lahko strižemo prostoročno. Geometrijske tvorbe, pri katerih je treba ohraniti simetričnost, je najbolje obrezovati z uporabo vodil. Za pripravo zapletenih striženih oblik izdelamo temeljito ogrodje iz trdnejšega materiala, denimo žice za ograje ali žičnate mreže. Kot začasna pomoč pri oblikovanju ogrodja so lahko tudi palice, ki jih po opravljenem delu odstranimo.

Vzdrževanje oblike

Ko je strižena tvorba oblikovana, potrebuje med rastno dobo pogosto in redno striženje. Čas med dvema striženjema je odvisen od stopnje rasti. Zapletene geometrične tvorbe v posodah moramo striči na štiri do šest tednov. Strižemo takoj, ko nova rast začne kvariti podobo naše stvaritve. Pogostost striženja je odvisna tudi od vrste rastline.

Rastline strižemo ob ustreznem času. Grmov ne strižemo jeseni, ker morajo mladi poganjki, ki zrastejo po prvem striženju, dovolj dozoreti, da prenesejo nizke zimske temperature. Na Primorskem pa lahko strižemo redno med letom.

Med redno oskrbo sodi poleg striženja tudi pletje, zalivanje in zastiranje. Med rastno dobo moramo gnojiti dvakrat ali trikrat.

Pozimi potrebna zaščita

Pozimi v notranjosti Slovenije zavarujemo grm pred snegom z mrežo. Sneg otresemo z vsake ravne ploskve, saj lahko poškoduje in uniči naš poletni trud. Če se del rastline odlomi, to s škarjami skrajšamo in napeljemo ter privežemo sosednje poganjke, da koliko se da zapolnijo vrzel.

Če rastlin leto ali dve nismo strigli, obnovimo obliko z rednim striženjem čez leto, če pa rastlin dlje časa nismo strigli in so izgubile obliko, potem jih moramo prvo pomlad temeljito obrezati, nato pa naslednje dve ali tri pomladi oblikovati bolj natančno.

Listje nekaterih zimzelenih rastlin lahko v zelo mrzlih zimah pozebe in propade. Poškodovano listje bo spomladi kmalu prekrila nova rast, če pa ne, je to znak, da je nekaj narobe s koreninami.

Topiari po vsem svetu

Evropski topiari je kot rečeno znan že v času Rimljanov. Umetnost oblikovanja dreves in grmov pa se je z enakim zanosom odvijala tudi na Daljnem vzhodu, na Kitajskem in Japonskem, vendar s povsem drugačno filozofijo. Z oblikovanimi bori so izražali moč vremena, predvsem vetra. Nam najbolj poznan je japonski bonsaj, vendar je znano, da so že stari Kitajci oblikovali miniaturne pokrajine v plitkih posodah – penjing tehnika. To je bila predhodnica tehnike bonsaja, saj prve slikarije penjinga izvirajo že 200 let pred Kristusom.

V Evropi je bila umetnost striženja grmov zelo popularna v obdobju renesanse v 16. stoletju. Vrtovi takratne evropske elite so bili polni geometrijskih oblik, pa tudi živalske in človeške forme so bile prisotne. Versajski vrt in vrtovi, ki so posnemali pariškega, so bili preprostejši, medtem ko so bili nizozemsko precej bolj zahtevnih oblik in ta slog oblikovanja so po letu 1660 posnemali tudi Angleži.

Danes so tovrstni vrtovi na vseh celinah po svetu.