Enoletne make  pogosteje srečujemo kot trajne. Nekoč so bili rdeči cvetovi spremljevalci žitnih polj, postavna stebla velikocvetnih gojenih enoletnih makov pa se po cvetenju ponašajo z glavicami, polnimi drobnih oljnih semen, ki končajo v poticah in na makovkah. Čeprav ta krhka lepota hitro mine, imamo enoletne make radi. Marsikomu pa so vendarle ljubši trajni maki, ki na istem mestu vztrajajo več let.

Trajni maki so precej močnejše rastline kot njihovi enoletni sorodniki. Tudi cvetovi so obilnejši in trajnejše kot pri enoletnih makih in močne rastline so pravo žarišče pomladne lepote. Zacvetijo maja, v istem času kot visoke bradate perunike. Barvni odtenki makovega cvetja se spreletavajo od bele do oranžno cinobraste in prav do najtemnejšega karmina. Zadnja novost so bele in rožnate sorte brez temnih peg v sredini cveta. Tudi  drugi odtenki rdečih barv se pojavljajo in vse to boljše vrtnarije s trajnicami ponujajo kot poimenovane sorte. Ko odcvetijo, nadzemni deli odmrejo in maki praktično izginejo do naslednje pomladi. Vegetativno množene sadike največkrat ponujajo v lončkih in le poredkoma z golimi koreninami. Odrezana stebla trajnih makov so pripravna tudi za večje aranžmaje v kakšni trebušasti vazi. Vsekakor jih je treba odrezati pravočasno, ko se komajda kaže barva cvetnih listov. V vazi bodo cvetovi ostali ugledni kakšne štiri dni, kar je za make čisto dovolj.

Ne marajo mokrote

Velikocvetne trajne make kričavih ali nežnih barv poznamo kot turški mak, čeprav predhodniki vzgojenih vrst niso prav samo iz Turčije. Rastejo tam okoli vsepovsod v divjini v naravno kamnitem in sušnem okolju. Če jih želimo gojiti doma, jim moramo ponuditi približno podobne pogoje, kot jih imajo v naravi.

Turški ali vzhodni maki rastejo v vsaki vrtni prsti, le zelo mokrega terena ne marajo. Botanični vrsti sta  Papaver orientale (doma je v Armeniji, ne v Turčiji) in Papaver bracteatum. Predvsem drugi je med zdravilci znan zaradi vsebnosti kodeina, ki lajša izkašljevanje in blaži astmatske težave v humani in veterinarski medicini. Ob tem pa so morebitni možni špekulanti prikrajšani, ker za narkomansko omamljanje iz teh makov ni mogoče pridobiti nobene uporabne snovi. Ob omenjenih dveh vrstah ima svoj delež pri nastanku vrtnih sort trajnih makov tudi oranžno cvetoča vrsta Papaver rupifragum. Vsi trajni vrtni maki so popolnoma nenevarni in jih gojimo samo za okras s čisto vrtnarsko vestjo in neskaljenim veseljem.

Setev in pestro potomstvo

Kot vse cvetnice lahko tudi trajne make razmnožujemo s semeni. Ker pa vsi gojeni različki niso več čiste botanične vrste, iz semen z že močno premešanimi geni zraste pestra druščina potomcev: nekateri primerki so višji, drugi nižji, robovi cvetnih listov so lahko gladki ali celo čipkasto nazobčani, barvna paleta pa je tudi igra narave. Resnica je, da nekatere sorte precej dobro prenašajo svoje lastnosti tudi s setvijo. Lahko poskusite, čeprav setev ni tako preprosta kot razmnoževanje solate. Nekaterim se najbolje obnese setev takoj po dozorevanju, pozno poleti in jeseni. Ker je seme drobno, kot se za make spodobi, mora biti setvišče skrbno pripravljeno. Najbolje je sejati v globlji lonček ali zabojček. Ob vestnem pršenju seme hitro vzkali, a sejančki so zelo nežni in drobni. Njihov začetni razvoj je prav počasen in zato zelo pazimo nanje. Nekaj jih bo navzlic gneči po vedno pregosti setvi preživelo in do jeseni se bodo v tleh že razvile kot zobotrebec debele srčne korenine. V tem stanju jih lahko presajamo in ohranjamo njihovo naravno zeleno rast, saj listi praviloma ostajajo bolj ali manj zeleni vso zimo. 

Poletje za potaknjence

Sorte ohranjamo z manj običajno obliko vegetativnega razmnoževanja, s koreninskimi potaknjenci. Enako si lahko namnožimo tudi tiste, ki smo jih vzgojili iz semen in so nam všeč. Za takšno razmnoževan je je pravi čas, ko se začnejo listi sušiti, ko je končana pomladna rast. Cvetenje je že davno mimo in tudi morebitne ohranjene semenske glavice so že dozorele. Takrat sadike previdno odkopljemo, da pridemo do večinoma navpično v tla segajočih korenin. Z lopato bo treba odmetati kar nekaj prsti, najbrž za pol metra ali več globoko. Za potaknjence so najbolj primerne korenine približno v debelini pletilke ali  svinčnika, lahko so tudi debelejše. Razrežemo jih na 3 do 5 cm dolge koščke in spodnji konec prirežemo poševno, da jih bomo znali pravilno potakniti. Potikamo jih v prepusten substrat in jim pustimo čas, a do jeseni bodo navzdol že pognali nežne koreninice. Na zgornjem koncu se izoblikujejo brsti in ozelenijo drobni listi, ki bodo tudi prezimili. Paziti moramo, saj mlade rastline obožujejo polži, ne glede na to, ali so potaknjenci ali sejanci.

Dobra družba

Za trajne make v vrtu izbiramo sosede, ki jih bodo dopolnjevali ob cvetenju in izpolnjevali praznino, ko čez poletje nadzemni deli makov odmrejo. Uspešno jih družimo s potonikami, bradatimi in stepskimi perunikami ter maslenicami. Učinkoviti so  tudi z ostrožniki, vrtnimi ivanjščicami, belimi in modrimi sortami volčjega boba in predvsem z vsemi rumeno cvetočimi rožicami. Tako posadimo zraven stepske lilije (rod Eremurus seveda ni v bližnjem sorodstvu z lilijami), ki se čez poletje tudi presušijo in bodo skupaj z maki počivale. Podobna je kombinacija z okrasnimi luki, ki spomladi morda zacvetijo nekoliko pred maki. Vrzeli med trajnicami lahko poleti zapolnimo s preprostimi enoletnicami, kot so cinije, nebine, kapucinke in žametnice. Barvno zanimiva sta še črnika in kalifornijski mak, ki ju sejemo že jeseni.

Besedilo in fotografije: I. G.