S hitro izmenjavo informacij po vsem svetu odkrivamo nove uporabne rastline ali njihove dele. Tako me denimo večkrat dosežejo zelo provokativne informacije o uporabnosti rastlin, ki jih sicer poznamo tudi pri nas v naravi, ne pa kot uporabne rastline. Preden o teh rastlinah spregovorim ali pišem, jih najraje sam preverim. Preverim njihovo uporabo in seveda možnost za pridelavo pri nas. Tako so se pred kakšnim desetletjem na mojem vrtu na preizkusu znašle takrat nove, manj znane ali celo nepoznane rastline, ki jih danes gojimo kot zelenjadnice. To so bile divja rukola (Diplotaxis tenuifolia), zimski portulak (Claytonia perfoilata) , drobnolistna ali grška bazilika (Ocimum basilicum var. minimum), zimski luk ali stoletna čebula (Allium fistulosum​​) in še kakšna.  V prispevku vam predstavljam novo, znano rastlino, a neznano kot zelenjadnico, to je navadna pokalica.

Zelnata klinčnica

Pravilno jo imenujemo navadna pokalica ali navadna lepnica (Silene vulgaris ali Silene inflata). Je zelnata trajnica iz družine klinčnic (Caryophillaceae) in je v Evropi domorodna rastlinska vrsta. Najdemo jo tudi v Severni Ameriki, kamor so jo prenesli in jo poznajo večinoma kot plevelno rastlinsko vrsto, zelo podobno kot do sedaj pri nas. V naših krajih jo najdemo na travnikih, še posebej tistih manj intenzivnih. V Italiji pa jo v naravi nabirajo kot zelišče in gojijo na gredah.

Navadna pokalica pri nas cveti od maja do konca septembra, odvisno od lege in nadmorske višine. Po začetni kompaktni rasti listov kmalu odžene steblo do višine okrog 50 cm. V fazi listne rozete je primerna za rezanje listov ali v zelo zgodnji fazi tudi celih, mladih poganjkov. Dobro se obraste in obnovi, še posebej po enem letu, ko oblikuje čvrst koreninski sistem. Po zimskem premoru, ko nadzemni del odmre, rastlina spomladi ponovno ozeleni in se obraste z novimi poganjki in listi. Cilj pridelave navadne pokalice je mlad list oziroma mlada listna rozeta. Ko požene steblo, se kmalu oblikujejo značilni balončaksti cvetovi, ki so žilnati in ob stiskanju pokajo. Od tod tudi ime pokalica. Ko rastlina začne poganjati steblo in oblikovati cvetove, nekoliko zastane rast novih listov, a preostali listi na rastlini so ravno tako užitni. Ves čas jih obtrgavamo, saj starejše liste dalj časa toplotno obdelujemo pri pripravi jedi. In še drobna zanimivost, ki bo mnoge privedla do spoznanja, da so rastlino v preteklosti prav gotovo že kdaj srečali: navadna pokalica je poznana tudi po občasnem izločanju kupčkaste in bele sline iz stebla rastline. Vam zveni poznano?

Gojenje na vrtu

Navadna pokalica je zelnata trajnica, Zato ji za pridelavo izberite del v vrtu, kjer jo boste gojili vsaj dve leti ali več. Ob zasnovi posevka zelo drobna semena sejemo na povprek, a previdno pri gostoti. Ne pretiravajte, ker se rastline kasneje dobro razraščajo in več kot bo vsaka rastlina imela na voljo življenjskega prostora, uspešneje bo prebrodila zimski čas in se naslednjo pomlad dobro in hitro obrasla oziroma ozelenela z novimi poganjki in listi. Po setvi poskrbite za stalno vlažen setveni sloj, predlagam, da posejan del grede prekrijete z vlakninasto prekrivko ali kopreno, kar posejanim semenom omogoči hiter in optimalen vznik. Semena dobro kalijo pri temperaturi nad 15 °C. Ko se temperatura zraka dvigne nad 20 °C, rastline zelo hitro rastejo in oblikujejo poganjke, liste in cvetno steblo s cvetovi. Za dobre jedce, ki bi v jedi vključili liste pokalice, zadostuje že 1 do 2 m2 velika greda. Na delu gredice s pokalicami redno režite liste, na drugem delu pa pustite rastline, da čim prej poženejo steblo in cvetove. Cvetove s precej težav oprašujejo tudi čebele in čmrlji in metulji. Globok cvet je precej velik izziv za dosego cvetnega prahu. Po oplodnji cvetovi oblikujejo drobna semena. Če se jih del osuje, boste po naravni poti samoobnavljali posevek. Del semen poskusite pospraviti za zasnovo in setev  novega posevka. Ko se star posevek po dveh do treh letih postara in se v njem rastline razredčijo, ga zamenjajte z novim. Setev lahko opravimo od marca dalje in po približno mesecu do dveh že režete prve mlade liste. Ker je pokalica relativno skromna rastlina, ne zahteva bogato pognojenih tal, a če jo posejemo na dobro založena tla, bo tudi dobro rasla. Če izberete za setev pozno poletni čas, boste imeli nekaj listov že jeseni, spomladi pa kmalu uživali v prvem obilnem spravilu listov. Če boste sejali prepozno, se mlade rastline morda ne bodo dobro ukoreninile, zato bodo slabo ali sploh ne bodo prezimile.  Zato je bolj gotova setev spomladi, do sredine poletja.

Novost tudi v uporabi

Pokalica je divja in precej skromna rastlina. Ima blag in nič kaj intenziven okus, lahko bi jo opisal tudi, da ima nevtralen okus, prav tako vonj. Iz Italije je nam najbližje poznanih nekaj značilnih jedi s pokalico, predvsem se listi blago pokuhani dobro podajo v jedi s testeninami, predvsem s širokimi rezanci in špageti. Zelo okusne so tudi mesne jedi z dodatkom listov pokalice npr. v mesne kroglice. Dejal bi, da jo čim manj toplotno obdelujemo, podobno kot špinačo ali blitvo, zadostuje le nekajminutna toplotna obdelava. Pokalica vsebuje večji delež C vitamina kot špinača. Poleg tega so prisotni še fenoli, minerali in nekatere antioksidativne spojine. Listi vsebujejo 88 % vode. Poleg tega najdemo v njej tudi vlaknine, beljakovine, maščobe in tudi nekaj ogljikovih hidratov.

Preprosta pridelava ter nezahtevnost sta dve od odlik pokalice tudi kot nove zelenjavne vrste. Iz nje hitro pripravimo okusnih, sodobne jedi, zato jo vsekakor vredno posejati in poskusiti.

V Italiji jo imenujejo strigoli ali stridoli, če boste v o njej kaj slišali ali v svetovnem spletu iskali kakšen zanimiv recept. Oba izraza zagotavljata veliko število zadetkov ter dostop do zanimivih zamisli za pripravo okusnih jedi s pokalico.

Besedilo in fotografije : Igor Škerbot