Da se to permakulturi ne bi zgodilo, pa tudi zato, da boste namesto neuspehov z njo doživljali čim več uspehov, vas vabim, da preberete ta članek. 

Leni vrtnar

Prvo napačno pričakovanje v zvezi s permakulturo je, da smo lahko leni, pa nam bo kljub temu vse uspevalo. To pač preprosto ne more biti res. Nič res dobrega in pomembnega ni mogoče narediti brez določenega truda. Nekaj drugega je, da se trudimo »na pameten način«, kar pomeni, da znamo uporabljati možgane, da se znamo naučiti kaj novega, da znamo opazovati, sklepati, uporabiti možnosti in vire – vendar tudi to je trud. Iluzija pa je, da nam bo samo zato, ker smo odslej permakulturniki, raslo vse, kar bomo posejali ali posadili, kar samo od sebe.

Ena od takšnih napačno dojetih idej je ideja gozdnega vrta. Površno dojeta ideja vodi v to, da  posadimo kulturne rastline pod drevesa v koščku gozda in pričakujemo, da bodo uspešno rasle in obrodile.

To se seveda ne zgodi (žal nimam dovolj prostora, da bi natanko razložila, zakaj – a mislim, da nam je večini to povsem jasno). Gozdni vrt predstavlja poseben, premišljen sistem, ustvarjen s strani človeka, ki posnema in poustvarja pravila naravnega habitata, nikakor pa ni njegova dobesedna in nekritična kopija.

Seveda ima vsak pravico biti len vrtnar, vendar bi bila iluzija pričakovati, da bo vrt brez načrtovanja in dela postal raj na zemlji. Kolikor vložiš, toliko dobiš. Brez izjeme.

Zastirka za vsako ceno, vedno in povsod

Zastirka je v svoji osnovi odlična ideja: zatre plevele, preprečuje erozijo prsti, ohranja življenje v zemlji, ki jo ščiti pred vremenskimi vplivi in ohranja zemljo hladno v poletni pripeki. Obstaja veliko različnih vrst zastirke. Najbolj pogosta je zastirka iz sena ali slame, ki pa ni poceni, z njo pa lahko na vrt zanesemo tudi veliko semen.

V praksi je zastirka smiselna tam, kjer imamo posajene trajnice in rastline, ki rastejo dlje časa (razhudniki in bučevke).

Pri rastlinah, ki jih vsako sezono sejemo ali sadimo večkrat (npr. solata, kolerabice, redkvice ipd.), pa imamo z odstranjevanjem zastirke, obogatenjem zemlje s kompostom in bioogljem ter sejanjem oz. sajenjem in ponovnim zastiranjem veliko dela. Večina semen skozi zastirko namreč ne vzkali.

Drug problem zastirke je, da ohranja obstoječo temperaturo v zemlji. To je zaželeno v vročem poletju, na začetku pomladne sezone, ko je zemlja še mrzla, pa ne.

Predebela zastirka je lahko tudi zatočišče za glodalce (voluharji, miši, podgane) in polže.

Boljši način je, da postavimo rastline same v vlogo zastirke. Prvi korak je, da mladim sadikam ob sajenju ob vznožje dodamo 2 do 3 cm debelo plast zastirke, lahko kar nakošen ali populjen plevel z vrta (a tako, da se ne dotika stebla!). Tanka plast zastirke bo tekom sezone izginila v tla, le delno se bo morda še ohranila (to je odvisno od tega, kako dobro je že nahranjena naša zemlja). Med te sadike, ki predstavljajo osnovni nasad, posadimo ustrezne dobre sosede, rožice, ki ščitijo in sadike solate. Priporočene sadilne razdalje med rastlinami veljajo za rastline osnovnega nasada grede – dobre sosede pa bolj na gosto posadimo vmes, da tla ne bodo prazna. Ko zrastejo, jih bomo nekaj pojedli, preostala vesela družba pa si bo tla zastirala sama, brez kupov slame.

Veliko boljša izbira od zastirke iz slame ali sena je tudi zastirka iz komposta, delno ali povsem predelanega. Življenje v njem zaščitimo z nekaj cm debelo plastjo vsaj delno predelane listovke, ki jo nasujemo čez kompostno zastirko.

Na vrtu lahko tla med rastlinami zastiramo tudi z zastirko iz delov rastlin, ki tam že rastejo. Odlična zaščita tal pred vremenskimi vplivi in hkrati rastlin (zlasti križnic) pred škodljivci je zastirka iz paradižnikovih listov in zalistnikov.

Ne glede na to, katero zastirko uporabimo, nikoli ne delamo ničesar na pamet. Uporabimo logiko, opazujmo: ko so tla mrzla, jih ne zastiramo. Ko so topla (zgodaj jeseni) in bi radi čim bolj podaljšali vrtno sezono, pa vsekakor. 

Posadili smo koristne rožice in postavili hotel za žuželke: škodljivcev ne bo več. Še en mit nikakor ne utihne: pravljica o tem, da težav s škodljivci ne bo več, če bo na vrtu posajenih dovolj določenih koristnih rožic in če bomo na vrt privabili čebele, ptice in koristne žuželke. Seveda so ti prebivalci zelo koristni, težav bo gotovo manj. Smiselno jih je privabiti in zadržati na vrtu. Ne drži pa, da zaradi njih ne bomo imeli nobenih težav s škodljivci več.

Skrivnost je v ravnovesju: za zdrav vrt potrebujemo vse, t. i. škodljivce in koristne žuželke oziroma plenilce. Ključno je ravnovesje med njimi: ko to obstaja, ne bomo izgubili večine ali vsega pridelka, pač pa le njegov del.

Računajte na to, da boste 10 % pridelka morali nameniti avtohtonim prebivalcem vrta. Rešitev je zelo preprosta: na vsakih 10 rastlin posadite še eno »za darilo«. Delujte preventivno. Skrbite za nahranjeno zemljo (kompost, predelan gnoj, biooglje), da bo imunski sistem rastlin močnejši. Že pred prihodom škodljivcev ali napovedjo prihoda bolezni zaščitite rastline s fizičnimi ovirami (koprene, lepilne plošče in trakovi, kaolin) in pripravki (homeopatski pripravki).

Skrbite za raznolikost in pestrost zasaditve, kolobarite. Naravne zaščite (dobri sosedje, škropiva iz zelišč ipd.) so vsekakor dobrodošla prva pomoč, a ob močnejšem napadu zgolj ta ne bo zmogla preprečiti škode.

Populacija zaščitnih žuželk (plenilcev), ki se lotijo škodljivcev, je odvisna od številčnosti škodljivcev, ki predstavljajo njihovo hrano. Dokler je škodljivcev malo, tudi plenilcev ni veliko, saj nimajo kaj jesti. Ugodni pogoji za škodljivce lahko povzročijo njihovo hitro namnožitev, ki ji rast števila plenilcev ne more takoj slediti. V vmesnem času pa se na vrtu dela škoda … in mi lahko povsem ostanemo brez pridelka. Zato je računanje zgolj na zaščitne žuželke tek na kratke proge, ki propade ob prvem hujšem naletu škodljivcev. Zgolj na eno žezlo v ognju niti v življenju niti na vrtu ni pametno računati – vedno jih je dobro imeti več.

Bojca Januš