Vrtne ograje so lahko grajene, naravne (žive meje) ali pa kombinirane (denimo betonski zid in plezavke, železna ograja in živa meja ter podobno). Pomembno je, da sta izbor materialov in oblika skladna z arhitekturo hiše in podobo ulice.

Dekorativne smejo biti le toliko, da niso monotone, nikakor pa ne smejo postati glavni arhitekturni element.

Ograje odražajo značaj lastnika in njegov način življenja. Nekatere so visoke in netransparentne, druge pa nižje in bolj odprte, enostavne ali okrašene. Izbira ograje je odvisna predvsem od sloga hiše in prostora, v katerem stoji (mestno ali podeželsko okolje, geografska lega), ter tudi od velikosti vrta. Zaželeno je, da se na novo postavljena ograja sklada z ograjami bližnjih objektov. Priporočljivo je, da preučimo značilnosti ograj znotraj kulturne krajine, kjer je umeščena parcela, ki jo želimo ograditi. Novo ograjo pa zasnujemo ob upoštevanju značilnosti tradicionalnih izvedb. Poleg tega je pri izbiri ograje treba upoštevati smer vetrov v kraju, in lego sonca v različnih letnih časih, da bi se izognili nezaželenim sencam.

Oblika ograje je seveda odvisna tudi od tega, kakšen je njen primarni namen. Ograja, ki določa zgolj mejo posesti, bo verjetno drugačna od tiste, s katero se želimo zaščititi pred hrupom in prahom s ceste, oziroma od tiste, s katero želimo preprečiti nezaželene poglede od zunaj.

Zato ni rečeno, da mora biti ograja okoli hiše v celoti enaka. Verjetno bo drugačna na delu, ki meji na cesto, od dela parcele, ki meji na sosednji vrt. Lahko se odločimo za uporabo istega materiala v različnih izvedbah (višina, transparentnost), posrečena pa je tudi kombinacija žive meje na vrtnem delu z leseno, kovinsko ali zidano ograjo na vhodni strani, ki meji na cesto.

Dolge ograje lahko učinkujejo pusto in preveč enolično, zato je priporočljivo, da monoton niz elementov poživimo. Na primer z različnimi višinami, kombinacijami elementov ali materialov ali z različnimi barvami.

Lepa in domiselno oblikovana ograja, ki je v sozvočju s hišo in njenim okoljem, vrt tudi polepša. Lepa naj torej ne bo le sama po sebi, temveč tudi glede na okolje, v katerega je umeščena. Pogosto so najlepše prav najbolj preproste izvedbe ograj.

Živa meja in popenjavke

Najbolj naravna in med najlepšimi ograjami je nedvomno živa meja. Poleg tega je to tip ograje, ki pristoji skoraj v vsako okolje in pri katerem lahko najmanj zgrešimo. Živa meja je lahko samostojna ali pa v kombinaciji s kovinsko ali leseno ograjo. Navadno je strižena, obstajajo pa tudi neoblikovane, prostorastoče žive meje. Strižena živa meja lahko sega v višino le nekaj centimetrov ali pa presega višino nekaj metrov. Z živo mejo lahko ločimo tudi posamezna območja znotraj vrta. Pri načrtovanju tovrstnih pregrad ne smemo pozabiti, da za živo mejo potrebujemo razmeroma širok pas zemljišča. Pomembno je tudi, da izberemo rastline, primerne za dano podnebje.

Osnova za ograjo s popenjavkami je navadno pletena žičnata mreža, ki jo rastline prerastejo in sčasoma povsem prekrijejo. Mreža naj bo nerjaveča: pocinkana, aluminijasta ali plastificirana. Med najbolj priljubljenimi popenjavkami so divja trta, popenjave vrtnice in bršljani.

Lesene ograje

Danes ljudje najbolj pogosto uporabljajo lesene ograje, katerih osnovni sestavni deli so letve in nosilni stebri. Letve in stebre lahko kupimo posamezno, nekateri proizvajalci pa nudijo tudi že sestavljene ogradne stene. Namesto lesenih stebričkov lahko uporabimo tudi betonske ali kovinske. Ne glede na material jih sidramo vsaj 80 cm globoko. Za kovinske stebričke navadno uporabljamo cevi z okroglim ali kvadratnim prerezom. Na stebričke nato pritrdimo lesena polja. Zaradi nosilnosti polja ne smejo biti predolga (največ dva do tri metre).

Med lesene ograje lahko uvrstimo tudi ograje iz prepletenih leskovih vej, brun ali kolov ter tiste, ki so narejene iz trstike, bambusovih palic in lesenega prepleta. Seveda pa moramo upoštevati, da take ograje niso primerne za vsako okolje.

Priljubljene so tudi ograje, pri katerih uporabimo različne materiale. Osnovno načelo postavitve take ograje je, da postavimo oporne stebričke, mednje pa vpenjamo različna polnila. Ta so lahko lesena, mrežna, kovana, steklena, plastična …

Zaščita lesa

Letve lesene ograje postavljamo vodoravno, navpično ali poševno. Najbolj pogoste in preproste so ograje s pokončno postavljenimi letvami, ki so spodaj in zgoraj pritrjene na dve vodoravni prečki. Uporabimo lahko enako ali različno dolge letve, tako da zgornji rob ograje ni raven, ampak stopničast v obliki loka (konkavno, konveksno) ali celo valovit.

Pri ograjah s pokončno postavljenimi letvami so te navadno na zgornji strani oblikovane koničasto, strehasto, polkrožno ali žlebičasto, tako da z njih dež nemoteno odteka. Podobno velja tudi za stebre ograj, ki so na zgornji strani zaobljeni ali zašiljeni.

Pomemben pa je tudi stik ograje s tlemi. Najhitreje propade del v zemljo zapičenega lesenega stebra, ki je tik ob površini zemlje. Da se temu izognemo, postavimo lesen steber na betonski temelj s padcem zgornje ploskve za odtekanje vode. Možna je tudi izvedba z odtočnim kanalom. Slaba pa je postavitev na betonski temelj z ravno zgornjo ploskvijo, voda v tem primeru ne odteka in škropi po lesu. Zamakanju tudi v primeru, ko zapade sneg, pa se bomo izognili s postavitvijo lesenih stebrov na kovinsko podnožje, tako da je les vsaj 10 cm odmaknjen od tal.

Trajnost ograje je seveda odvisna tudi od površinske zaščite lesa in od vrste lesa, ki smo ga izbrali za leseno ograjo. Priporočamo borov ali macesnov les.

Les zaščitimo s premazi, preden sestavimo ograjo tako, da so zaščiteni tudi tisti deli, ki po sestavljanju niso več dostopni. Najbolje je, da uporabljamo tlačno impregniran les. Poleg tega je pomembno tudi to, da za sestavljanje elementov uporabljamo nerjaveče vijake.

Jasna Hrovatin