Vasica Kostel, ki šteje komaj nekaj hiš, je tesno povezana z gradom. Ta je dolgo sameval v zaraščenih ruševinah, pred leti pa so ga lepo obnovili in odprli za javnost. Mojca Skender je po rodu Kostelka. Življenje jo je najprej vodilo v Ljubljano, potem v Kočevje, a vez z rodno vasjo, kjer je živela še njena mama, je ostala. S soprogom sta v Kostelu zgradila počitniško hišo, tam sta preživljala vse več časa, dokler se nista odločila, da tam kar ostaneta za vedno.

Čez čas sta kupila še bližnja objekta, nekdanji grajski hlev in senik, ter zapuščen objekt čez cesto, v katerem je bila še pred nekaj desetletji gostilna, in tako zaokrožila svojo posest. Hlev in senik sta tam stala že v času, ko je grad obiskal Janez Vajkard Valvazor in sta ovekovečena skupaj z gradom v njegovem bakrorezu, ki je izšel kot priloga Slave vojvodine Kranjske. Pozneje sta bila večkrat prezidana in zapuščena.

Bogata zapuščina prednikov
Začelo se je večletno čiščenje in urejanje zaraščenega zemljišča ter obnova objektov. Tam, kjer je danes čudovit vrt, so bili nekoč trški vrtovi na terasah, pozneje je bilo vse skupaj dolga desetletja zapuščeno. Mojca ima izjemen posluh za zapuščino prednikov, zato je ohranila veliko rastlin, med njimi tudi staro damaščansko vrtnico in bezeg, ki je po mnenju strokovnjakov najmogočnejši in najstarejši v Sloveniji. Očistili so kamnite zidove, ki so podpirali terase, ter z robidovjem zaraščene srednjeveške kamnite stopnice, ki so terase povezovale s cerkvico in naprej z gradom. Na enako spoštljiv način do zgodovine sta Skendrova obnovila skedenj, ki danes služi kot poletna kuhinja s teraso ter poslovni prostor, nedavno pa še nekdanjo propadajočo gostilno, ki so jo poimenovali Koča Kostel. Z ženskami iz okoliških vasi, ki so v Društvu kostelskih žena Nežica, so zbirale stare predmete in opremile babičino kuhinjo ter pripravile razstavo ročnih del iz babičine skrinje. V Kočo Kostel je bilo vloženega veliko dela, rojak restavrator jih je naučil celo obnavljanja pohištva. Lani so Kočo odprle za javnost.

Cvetlični muzej na prostem
Vrt Skendrovih je kot cvetlični muzej na prostem, hkrati pa je zelo funkcionalen. Ohranjena so vsa stara velika drevesa, ohranjeno je staro kmečko orodje, na dvorišču je nekdanje vaško napajališče za krave, v katerem je svoj dom našel veliki pupek, ki pomaga uničevati vrtne škodljivce. Na mizi so v posodi shranjeni delci keramike, ki so bili najdeni, ko so obnavljali objekte. Gre za prazgodovinske ostanke, ki imajo za Mojco veliko vrednost. Za gospodarskim poslopjem se po vsej njegovi dolžini bohotijo cvetoče vrtnice, nasproti so visoke grede z zelenjavo. Travnata pot, ob kateri so nasadi trajnic, se povzpne na teraso višje, kjer se odprejo čudoviti pogledi na ravno še cvetoče bradate perunike, lepi srčki še pocvitajo, prav tako potonike. Vijolično modri drobni cvetovi vrtnic se kot slapovi spuščajo s paviljona in zaokrožajo pogled na mogočen grad nad vrtom. Na najvišji terasi je najtopleje in star kamniti zid se hitro ogreje. Tam najde svoj mir ob stari damaščanki modras, ki skrbi za red med glodavci.

Ptice ves čas preletavajo številne drene, japonske javore, okrasne češnje in drugo grmičevje ter drevnino. V tem času je v njenem vejevju zagotovo nešteto gnezd s čivkajočim lačnim podmladkom. Na vsakem kotičku čaka ptice vodna kopel, na več mestih je hotel za insekte. Za živahnost na spodnjem vrtu, kjer sta nasad zelenjadnic in vrtna mlaka, skrbijo krastače, belouške in jata indijskih tekačic. Po vrtu se sprehajata tudi prijazen kosmati velikan tornjak Jon in drobna muca. Seveda, pravi Mojca, nas obiščejo tudi košute in si kljub ograji privoščijo kakšen grm ali zelenjadnico. Življenje v naravi pomeni sožitje z divjimi živalmi, ki tam živijo, zato obisk lisice, medveda in zavijanje volkov niso nikakršna eksotika.

Rastline in njihove zgodbe
Mojca ni »ljubiteljica rastlin od malih nog«. Spominja se, da kot otrok ni marala dela na vrtu. Ljubezen in strast, kakor poimenuje svoj odnos do vrta in rastlin, je začutila pozneje. Rastline povezuje z dogodki, kraji ali ljudmi. Rastlin ne poimenuje s strokovnimi latinskimi imeni, ampak po ljudeh, na katere jo rastline spominjajo. Čeprav je vrt lep v vsakem letnem času, je najlepši, pravi prijazna gostiteljica, ko zacvetijo na desetine različnih hortenzij. Takrat se čez grajski kamniti zid nagne marsikatera glava turista, ki se spušča z gradu in vzdihuje v lepotah belih, kremastih in rožnatih cvetov. S prelepim vrtom ter urejeno celotno okolico grajskega vznožja in Kočo Kostel pa je konec koncev veliko pridobil tudi grad Kostel.

Besedilo: Marjetka Hrovatin
Fotografije: Mojca Skender, Marjetka Hrovatin