Nekatere čebelje družine so mi na Primorskem v času cvetenja sadnega drevja zgradile tudi po pet satnic, kar me je navdalo z upanjem, da bom lahko letos temeljito zamenjal večino starega satja z novim.

Buren spomladanski razvoj prebudi pri čebelah tudi nastanek rojilnega razpoloženja. Prijatelj, ki ima čebelnjak v Istri, mi je povedal, da sta mu sredi aprila v enem dnevu rojila kar dva panja. Znano je, da tiste čebelje družine, ki potegnejo matičnike in jih zgrabi rojilna mrzlica, zanemarjajo pašo, pa čeprav je ta še tako obilna.

Zato je pomembno, da čebelam takoj potem, ko so matice zalegle že po sedem ali osem satov, gnezdo razširimo.

Ob lepem, toplem vremenu prestavimo po štiri sate s pokrito zalego v medišče, ostale zaležene sate v plodišču zložimo skupaj, prazen prostor z leve in desne strani pa izpopolnimo s praznimi sati in satnicami. Enako storimo tudi v medišču. Pri pregledu panjev vedno najdemo tudi takšne družine, ki zaostajajo za povprečjem in imajo morda samo po tri ali štiri zaležene sate. Takšnim pomagamo tako, da jim dodamo po en ali dva zaležena sata s pokrito zalego iz najmočnejših družin; čez kakšne tri ali štiri tedne bodo vse družine približno enako močne. Takrat jih bo potrebno ponovno pregledati in ponoviti postopek razširjanja gnezda, da bo imela matica dovolj prostora za zaleganje jajčec in da čebele ne bodo silile na rojenje. Šele proti koncu junija, ko se začne dan krajšati, rojilni nagon počasi ugaša in čebelarji si že lahko oddahnemo, saj bo poslej s čebelami nekoliko manj dela.

Lipe zacvetijo prve

V juniju imamo v Sloveniji kar tri pomembne paše: na lipi, pravemu kostanju in smreki. Najprej zacveti velikolistna lipa (Tilia platyphyllos), sledi ji malolistna ali lipovec (Tilia cordata), zadnja pa je srebrna lipa (Tilia tomentosa). Lipe predstavljajo ponekod glavno čebeljo pašo, na primer v dolini Soče in na Kočevskem, sicer pa rastejo posamič ali v manjših skupinah po vsej državi. Ljubljanski čebelarji, ki imajo svoje čebele v mestu ali na njegovem obrobju, točijo čisti lipov med. Podobno velja za urbane čebelarje po velikih evropskih mestih.

V Berlinu, kjer je kar sedem čebelarskih društev s petsto člani, pridelajo več lipovega medu kakor njihovi kolegi na podeželju. In zanimivo, mestni med ne vsebuje pesticidov za razliko od tistega, ki ga prinesejo čebele v krajih z intenzivnim kmetijstvom.

Zato bi bilo dobro, da bi v urbanih okoljih pri snovanju in zasajanju novih zelenic in drevoredov sodelovali z odgovornimi ljudmi pri mestnih oblasteh tudi čebelarji, ki dobro vedo, katere drevesne vrste so za čebele najbolj pomembne. Še vedno je okoli novih stanovanjskih sosesk videti preveč gabrov in platan, namesto da bi bile tam posajene lipe, divje češnje, gorski javorji in tudi kakšne tujerodne vrste, na primer robinije in trnate gledičevke. Slednje vidimo v Ljubljani na osrednjem živilskem trgu, ogromna drevesa pa tudi ob Gruberjem kanalu, nasproti ljubljanskega botaničnega vrta.

Čebela nabira medičino in cvetni prah na moškem resastem cvetju.

Resasta socvetja kostanja

Ko gre h koncu cvetenje malolistne lipe, se začnejo na vejah domačega kostanja (Castanea sativa) odpirati dolga resasta socvetja, ki nudijo čebelam v začetku obilo cvetnega prahu, že po nekaj dneh pa tudi medičino. Čebelja paša na tej drevesni vrsti je bila še pred dvema letoma katastrofalno slaba, saj zaradi zloglasne kostanjeve šiškarice skoraj ni bilo videti cvetja. Kazalo je že, da bo ta novi škodljivec kostanj popolnoma uničil, toda lansko leto se je cvetenje spet vrnilo v naše kostanjeve sestoje in zato upamo, da je nevarnost mimo. Torej se je parazitska osica z latinskim imenom Torymus sinensis, ki so jo že pred desetimi leti uvozili s Kitajske Italijani, razširila tudi k nam in kar dobro opravila svoje delo. Letošnji junij bo naše upanje potrdil ali ovrgel.

Sat poln medu po končani čebelji paši na smreki

Najbolj medovita navadna smreka

Med najbolj medovite rastline v Sloveniji in sploh v srednji Evropi spada navadna smreka (Picea abies). Ta čebelam ne daje nektarja ampak mano, ki jo povzročajo kaparji in lubne ušice. Veliki smrekov kapar (Physokermes piceae) začne izločati sladke kapljice ali medeno roso (angl. Honeydew) že konec aprila ali v začetku maja, toda ker čebele še niso dovolj razvite in ker je vreme takrat dokaj nestanovitno, ostane ta paša po navadi neizkoriščena. Mnogo pomembnejši pa je za čebelarstvo mali smrekov kapar (Physokermes hemicryphus). Dolgoletna fenološka opazovanja rastlin pri nas kažejo, da njegovo izločanje sladkih kapljic mane sovpada s cvetenjem črnega bezga, to pa je za čebelarje, zlasti za prevaževalce, zelo praktična informacija. Pojavlja se dokaj redno in predstavlja v bolj gozdnatih predelih Slovenije, na primer na Gorenjskem, Koroškem in na Pohorju glavno pašo. Skoraj istočasno se na smrekovih majskih poganjkih razmnožijo rdečerjave puhaste ušice (Cinara pilicornis), ki so od vse sedmih vrst smrekovih lubnih ušic ekonomsko najpomembnejše prizvajalke mane. V Nemčiji cenijo to ušico celo bolj kakor malega kaparja. Mnogo kasneje, po navadi šele sredi julija, pa se zlasti v gozdovih Pohorja in v Karavankah množično pojavijo kolonije velike črne smrekove ušice (Cinera piceae), za katero sumimo, da je glavna povzročiteljica tako imenovanega »cementnega medu«.

Čebelnjak zabojnik na gozdni paši na Hrušici

Mana, ki jo čebele prinesejo domov in vskladiščijo v satne celice, začne že po treh dneh kristalizirati in če tega pojava ne opazimo ter medu pravočasno ne iztočimo, ostane ta v satju. Uporabimo ga lahko samo še za krmljenje čebel v prihodnji pomladi.

Franc Šivic