Si ob tem opisu že skoraj želite, da bi bil ta opis iz kakšne grozljivke in ne iz resničnega življenja? Žal vas ne morem vas potolažiti.

Drevo je še kako prisotno med nami, raste ob naših hišah in odeto v krošnjo nekoliko eksotičnega videza ne izdaja, kakšna že na pol kriminalna dejanja se dogajajo med njegovimi koreninami pod površjem tal.

Zlobnež v lepi preobleki

Prav gotovo ste se v zadnjem času v nekje mestu sprehodili mimo tega močnega in upornega drevesa, ki prav v tistem trenutku uničuje cevi pod hišami, vztrajno razrašča svoje korenine pod asfaltom in se prav nič ne zmeni za trda in zbita tla ob pločnikih. Tudi zadušljiv onesnažen zrak mesta mu ne škoduje. Ta zlobnež v lepi preobleki, ki ga mnogi iskreno občudujejo, je visoki pajesen (Ailanthus altissima (Mill.) Svingle). S svojo hitro rastjo, lepo oblikovano krošnjo z dolgimi, elegantnimi, že skoraj svečanimi sestavljenimi listi in živordečimi soplodji zna nevedne ljudi neverjetno uspešno prepričati v to, da ga tako majhnega in ubogega z največjim veseljem puščajo ob robovih mestnih pločnikov in na majhnih zaplatah onesnažene mestne zemlje.

Drevo, ki že v nekaj letih nudi prijetno senco pred pripekajočim mestnim soncem, v zameno za človekovo usmiljenje zraste v veliko pošast, seže čez streho in je kar naenkrat tako zelo veliko, da je za njegovo obžagovanje ali posek potrebno draga oprema in znanje arboristov.

Visoki pajesen le redko doseže starost nad 50 let in v morda prav zato raste toliko bolj živahno in veselo. Škoda, ki jo lahko naredi ob tem, je lahko precejšnja. Nemalokrat namreč poročajo o tem, da je pajesen uničil vodovodno in kanalizacijsko napeljavo do hiš in stroški ter težave, ki jih imajo lastniki, potem ne odtehtajo prijetne senčice, ki jim jo je nudilo drevo. Pogosto se naseli tudi na grajska obzidja ali stare stavbe, kjer je prsti le za vzorec in tam s svojimi neustavljivimi koreninami rahlja že tako stare in dotrajane spomenike zgodovine.

Pajesen za sviloprejke

Za evropski drevesni svet nekoliko nenavadni in (pre)veliki listi visokega pajesena so bili povod za to, da so v sredini 18. stoletja to drevesno vrsto prinesli v Evropo. Prinesli so ga kot okrasno drevesno vrsto, ki je v prenekaterem parku in vrtu hitro ustvarila tako zelo želeno senco. Kmalu so ugotovili, da se visoki pajesen odlično počuti tudi na slabših in bolj onesnaženih tleh v mestnem okolju in njegovo osvajanje evropskih mest je se začelo. Žveplov dioksid absorbira v listih, odporen je proti cementnemu prahu in dimu iz premogovnega katrana, v njegovih listih so odkrili tudi visoke koncentracije živega srebra.

Na slovenskem so njegovo brezbrižnost do tega, na kakšnih tleh raste pred desetletji izkoristili za pogozdovanje izsušenih in od vročine ožganih kraških goličav, kjer so naše avtohtone drevesne vrste preprosto odpovedale. Takrat učinkovit način pogozdovanja pa se je kasneje izkazal za eno izmed napak, saj je visoki pajesen postal invaziven in je podivjal v gozdove.

V preteklosti so v nekaterih drugih evropskih državah visoki pajesen načrtno sadili v velikih nasadih tudi zato, ker so poskušali z gojenjem vrste sviloprejke, ki za svoj razvoj potrebujejo izključno liste pajesena. Potem so ugotovili, da je bila kakovost tako pridobljene svile neprimerno slabša od tiste, ki so jo ustvarile vsem bolj znane (pa tudi neprimerno bolj občutljive in zahtevne) sviloprejke, ki se gostijo z murvinimi listi. Toda visoki pajesen je bil tam in vrata v evropski prostor so mu bila na široko odprta.

Tuje ni vedno boljše in lepše

Razlogov, zakaj so vnesli visoki pajesen iz Kitajske in Moluških otokov v Evropo, je bilo torej veliko, razlogov za to, da nas danes skrbi zaradi te drevesne vrste, pa je še precej več. Visoki pajesen ljubi topla rastišča, po drugi strani mu tudi hud zimski mraz ne pride do živega. V Sloveniji se spontano razširja na Primorskem in Goriškem. Najdemo ga lahko na opuščenih kmetijskih površinah in kjerkoli se pojavi, tvori goste sestoje in s tem preprečuje, da bi se na območjih zarasle naše domače drevesne vrste. V prihodnje, ko lahko pričakujemo dvig povprečnih temperatur, pa se lahko bojimo, da bo visokega pajesena tudi v notranjosti Slovenije vedno več.

Kjerkoli se bo pojavil, bo tvoril goste združbe dreves in s tem oblikoval neke povsem nove sestojne združbe, ki jih še ne poznamo.

Na Primorskem se na primer že pojavlja v strnjenih gozdnih sestojih skupaj z robinijo, ki pa je prav tako tujerodna drevesna vrsta. Poleg goste rasti dreves, pa je pajesenu v pomoč tudi kemična spojina ailanton, ki je alelopatska in odganja druge drevesne vrste. Nekaj podobnega lahko najdemo tudi pri naših domačih navadnih orehih.

Zatiranje visokega pajesena, potem ko se enkrat prav ošabno razraste v naravi, je zelo težavno.

Je tako vzdržljiv in uporen, da potrebujemo res dobro mero vztrajnosti, da ga premagamo in povsem izkoreninimo z nekega območja.

Ko podremo odraslo veliko drevo visokega pajesena, nam vrne sovražni udarec in iz korenin požene na stotine novih hitrorastočih poganjkov, ki kot pogumna in številčna četa vojakov branijo čast očetovskega drevesa. Reproduktivna moč te vrste je izjemna! Če se ga želimo znebiti, moramo biti zelo vztrajni, saj novi poganjki tvorijo vedno znova in znova in spet. Mlade rastlinice bi bilo najprimerneje kar izkopati, to pa seveda prinese s seboj kar precej težkega dela in seveda stroškov.

Neuporaben les

Pajesenov les nima široke uporabe. V svetu ga še največ porabijo za predelavo v celulozo in papir ter za razne lesne plošče. Njegovi kosi lesa se zaradi neenakomernega priraščanja in izjemno hitre rasti v mladosti pri sušenju krivijo, zvijajo in pokajo. Pa boste rekli, da če ni za v mizarsko delavnico, potem bo pa za v peč – no za pajesenov les tudi to ne bo dobra izbira, saj njegov les zelo slabo gori, dim pa prav zadušljivo smrdi.

Odličen za čebele

Je pa visoki pajesen odlična medonosna drevesna vrsta. V juniju, ko cveti, je bogat vir nektarja in cvetnega prahu, ki ga čebel rade obiskujejo. Še posebej močan vonj oddajajo moški cvetovi in z njim privabljajo žuželke.

V Italiji lahko med pajesena najdemo celo kot samostojni sortni med, ki je posebne jantarjeve barve in izrazite nežne arome.

Na tekmovanjih in razstavah medu se v svetovnem merilu pojavlja kot prava specialiteta. Pri nas posebnega pajesenovega medu še ni, pričakujemo pa lahko, da bi lahko bil v prihodnjih letih ob vse večji prisotnosti pajesena v izbor slovenskih sort medu uvrščen tudi pajesenov med.

Nebeško ali peklensko

Rodovno ime pajesena »Ailanthus« bi v prevodu pomenilo – nekaj božjega, zato se v angleščini za to drevo uporablja ime »tree of heaven« – drevo iz nebes. Za vzgojo v okrasne namene je ta drevesna vrsta prav zares nebeško preprosta. Prav hitro zraste, je povsem nezahtevna in uspeva brez velike pomoči in podpore vrtnarja. Toda vse to ima svojo ceno in negativni vplivi na okolje so ob širjenju te invazivne lahko prav zares veliki.

Visoki pajesen tako nekateri z nežnim prizvokom imenujejo božje drevo, drugi pa v njem vidijo hudičevo seme. Koliko je tem drevesu božjega in koliko peklenskega pa ob koncu tega zapisa presodite kar sami.

Mateja Kišek