Pritlikava zlatičnata vetrnica se s svojimi rumenimi cvetovi smiselno tudi opira na dragoceno kovino. Ta in še cela vrsta drugih vetrnica so dejansko lahko v vrtu pravcata majhna dragocenost.

Enojni in delno polnjeni cvetovi

Začelo naj bi se v Angliji, od koder izvirajo dokumenti, ki leta 1596 omenjajo vrsto  Anemone coronaria, posebno priljubljeno v času Kraljice Elizabete I. Od začetka 18. stoletja pa so zelo dejavni žlahtnjitelji v Franciji in Italiji, ki vzgojijo mnoge izboljšave in obogatijo barvni izbor. Tako nastaneta skupini  De Caen z enojnimi ter St Brigit s polpolnjenimi cvetovi v mnogih barvah vključno z dvobarvnostjo. V tem primeru je središče cveta večinoma temno in pri belih različkih zelenkasto. Cenjena novost je bila  rdečecvetna sorta z belo sredino. Sodobne sorte imajo  cvetove s premerom 8 do 10 cm. V dobri oskrbi so cvetna stebla dolga 40 do 50 cm in močni gomolji razvijejo po več stebel. V našem večinoma hladnejšem podnebju te vetrnice niso ravno vrtne trajnice in jih gojimo običajno kot druge jeseni posajene čebulnice. Nepravilno oblikovani in zgrbančeni suhi gomolji pridejo v prodajo jeseni. Pred sajenjem jih čez noč namočimo v vodi, da nabreknejo in jih šele nato posadimo. Nekaterim ustreza sajenje na vrt z vejnatim varovalom za vsak slučaj, drugi jih raje posadijo v lončke, da se odganjajoče rastline  na bolj  hladnem kot toplem pripravijo na pomladno cvetenje.  Namočene gomolje sadimo v bogato humusno prst, ki naj bo prepustna in rahla. Dobrodošel je tudi dodatek apnenčastega peska, da posnemamo njihova naravna rastišča. 

Drobižek iz Grčije

Prav pritlehno rast ima  grška vetrnica (Anemone blanda, blandus pomeni prijeten), ki zacveti v belem, modrem ali  rožnatem obilju drobnih cvetov in se mi že nekaj let po vrtu kar sama zaseje. Nekje sem prebral, da  naj bi gomoljčke čez zimo bilo dobro zavarovati, a v praksi se je pokazalo, da to ni potrebno. Celo na Gorenjskem je dovolj odporna, saj smo jo pred leti v velikem številu občudovali kot pomladno podrast ob vznožju nekaterih živih mej. V višino zlepa ne zraste več kot 10 cm, korenike so krhke in gomoljasto odebeljene v nepravilnih oblikah podobno kot pri spomladanski vetrnici. Pri meni v vrtu nastavi obilo semena in se kar sama zaseje. Zato rastlinam po cvetenju pustim, da listna masa sama odmre in se zanje do ponovnega pomladnega cvetenja nič več ne zmenim.

Jesenske cvetne sapice

V nežnih barvnih odtenkih poskrbijo za jesensko osvežitev na vrtu japonske vetrnice takrat, ko je večina drugih rožic že odvrgla svoja lepotna odevala. To so postavne in mikavne trajnice,  ki so prezimno trdne in prav nezahtevne. V zeleneči skromnosti jih čez poletje skoraj ne opazimo, potem pa se njihovo cvetenje razpotegne vse do mraza. Opraviti imamo s križanci dveh vzhodnoazijskih vrst. Prva je doma v osrednji Kitajski (Anemone hupehensis var. hupehensis), drugo pa najdemo na jugu te dežele in na Japonskem kot var. japonica. Tam jih menda pogosto zasajajo na grobove. S križanjem in odbiro so vzgojili kar lepo število sort z enojnim ali polnjenim cvetjem, za vse pa so značilna muckasto nakosmatena soplodja, dozorevajoča že krepko proti zimi. Višina cvetnih stebel je lahko samo 50 cm, pri najvišjih sortah pa tudi trikrat toliko. Če je pri visokorastočih sortah višina le preveč moteča, enkrat poleti nakazana stebla skrajšamo in tako zagotovimo razvejanost in nižjo končno višino.

Cvetje japonskih vetrnic je belo ali v različnih rožnatih odtenkih, cvetna stebla se na vrhu razraščajo v neenakomerno skupino pecljev s cvetnimi popki, ki s postopnim odpiranjem poskrbijo za dolgo cvetenje. Odrezana stebla se dobro držijo tudi v vazi. Omeniti velja vsaj nekaj sort. Enojne temno rožnate cvetove ima ‘Prince Henry’, polvrstnate svetlo rožnato vijolične  cvetove ima ‘Max Vogel’, zelo razširjena je enojna povsem bela ‘Honorine Jobert’, nekaj starejša pa je ‘Wirbelwind’ s polpolnjenimi cvetovi v belem. Visoko raščene sorte se posebno dobro počutijo v družbi drugih trajnic ali grmovnic, ki jim nudijo oporo pred poleganjem. Enako jim je všeč v zavetju večjih dreves, vendar dobro prenašajo tudi polno osončenost. Njihovo rastišče naj bo prepustno, ker se ne sme zamočviriti, toda tudi popolne presušitve v peščeni prsti ne marajo.  Preprosto in obilno jih lahko razmnožimo z delitvijo razraslih rastlin in s koreninskimi potaknjenci. To delamo jeseni, ko z vilasto lopato pridvignemo razraslo skupino in del korenin razrežemo na kakšnih 5 cm dolge koščke ter jih kar vodoravno raztrosimo na rahlo peščeno podlago v zabojčku. Spomladi primerno krepke sadike nato razsadimo na stalno mesto.

Izidor Golob