Ker postane varoja sčasoma odporna proti vsakemu sintetičnemu akaricidu, je v zadnjem času usmerjena pozornost raziskovalcev na uporabo naravnih aktivnih snovi, na katere po dosedanjih izkušnjah ni uspela razviti obrambnih mehanizmov. Problem teh naravi prijaznih »zdravil« pa je v dejstvu, da so zelo odvisna od vremenskih razmer, predvsem od toplote in vlage, zato njihova uporaba v praksi ni preprosta. Mravljično kislino so čebelarji začeli uporabljati za zatiranje varoj že v začetku osemdesetih let, torej kmalu potem, ko se je ta parazit pojavil v Evropi. Vedeli so, da je mravljična kislina zelo razširjena v naravi in tudi v medu in da ob pravilni uporabi ne pušča nikakršnih ostankov v čebeljih pridelkih. Razen tega je od vseh akaricidov edina, ki prodira skozi pokrovce pokrite čebelje in trotovske zalege ter tam ubija varoje v vseh razvojnih stadijih. Ubija tudi vse stadije voščenega molja, ki razžira satje, uničuje spore poapnele zalege ter zmanjšuje nevarnost pojava čebelje črevesne bolezni z imenom nosemavost. Ni zanemarljivo niti dejstvo, da je od vseh najcenejša. Nekdo je celo izračunal, da stane zdravljenje ene čebelje družine z mravljično kislino toliko, kolikor stane žlica medu. Toda marsikaterega čebelarja je minilo začetno navdušenje, ko je ugotovil, da lahko ob najmanjši napaki pri doziranju pride do hudega vznemirjanja čebel in v najslabšem primeru tudi do odmrtja zalege. Danes uporablja mravljično kislino razmeroma majhen odstotek čebelarjev. Toda z izboljšanjem načinov njene uporabe bi se lahko ta odstotek bistveno povečal, zmanjšalo pa bi se tudi onesnaževanje medu s sintetičnimi akaricidi.

Dva načina zatiranja varoj

Danes sta poznana dva načina zatiranja varoj z mravljično kislino, ki se običajno uporablja v 85% koncentraciji. Prvi se imenuje postopek kratkega izhlapevanja ali šok metoda, drugi pa je postopek z dolgotrajnim izhlapevanjem s pomočjo hlapilnikov. Pri šok metodi nanašamo določeno količino kisline na vileda krpo in to položimo pod ali nad gnezdo, s katere ta izhlapi v 6 do 10 urah. Pri doziranju kisline je potrebno upoštevati prostornino panja, moč čebelje družine, vlago v ozračju ter zunanjo temperaturo. Ta je idealna pri 20⁰C. Če se ta nenadoma dvigne nad 30 ⁰C, kislina prehitro hlapeva, kar vznemiri čebele v takšni meri, da zapustijo panj in zunaj pred vhodom obsedijo v obliki roja. Podobni pogoji veljajo za postopek z dolgotrajnim izhlapevanjem s pomočjo hlapilnikov. Hlapilnik napolnimo s 100 do 200 ml mravljične kisline in ta mora izhlapeti v 7 do 10 dneh, če je seveda temperatura idealna. Toda hlapilniki na žalost niso ravno poceni in predstavljajo za čebelarja z večjim številom čebeljih družin kar precejšen strošek. Postavlja se vprašanje, kako najbolje rešite obe težavi, torej kako ukrepati pri nenadnem dvigu dnevnih temperatur nad 30 ⁰C ter kako najti cenen in učinkovit hlapilnik.

Krmilnik hkrati tudi hlapilnik

Odgovor na to vprašanje sem našel lansko poletje, ko sem obiskal dolgoletnega italijanskega prijatelja Bruna Marcona iz okolice Trevisa, poklicnega čebelarja z okoli 700 panji, enega redkih v pokrajini Veneto, ki ne čebelari z italijansko rumeno čebelo, ampak s kranjsko sivko. Tudi on se zaveda prednosti mravljinčne kisline za zatiranje varoj, toda poleti so temperature v Italiji še višje kakor v Sloveniji in zato je tveganje, da škoduje čebelam, toliko večje. Sprejel me je z vidnim veseljem in kar takoj me je peljal v svoj prevozni čebelnjak. »Mislim, da sem končno našel način varne in poceni uporabe mravljinčne kisline za zatiranje varoj«, mi je dejal in odstranil streho z najbližjega nakladnega DB panja, kakršne uporabljajo skoraj vsi čebelarji v Italiji. Na pokrovu nad plodiščem panja sem zagledal dvolitrski okrogel plastični krmilnik in v njem koščke zelenkaste cvetličarske pene, ki jo uporabljajo cvetličarji za ikebane, ker odlično vsrkava tekočino. Gostitelj mi je povedal, da je na koščke te pene za vsako družino nakapal po 90 ml 85-odstotne mravljinčne kisline. Čeprav je bila zunanja temperatura 32 °C, sem lahko videl, da so bile čebele v panjih popolnoma mirne. Ko pa je iz testne podnice potegnil kovinski predal, je bilo na njem več sto mrtvih varoj. Kar verjeti nisem mogel, kako preprosta, učinkovita in poceni je ta rešitev. Takšen krmilnik stane samo nekaj evrov, izdelan in namenjen pa je krmljenju čebel s sladkorno tekočino ali s sladkornim testom. Takoj mi je bilo tudi jasno, kako ta metoda deluje. Ker je krmilnik zgoraj zaprt s plastičnim pokrovom, se izhlapevanje potem, ko je zrak v njem nasičen s hlapi kisline, zmanjša na minimum. Ta nasičen zrak potem v tulcu sredi krmilnika najde odprtino s premerom 45 mm in začne skoznjo ter skozi 45 mm veliko odprtino v pokrovu panja prodirati med sate in čebele v plodišču. Kolikor kisline v obliki hlapov zapusti krmilnik, toliko je tudi izhlapi. Gre torej za krmilnik, ki je hkrati lahko tudi hlapilnik. Izhlapevanje v krmilniku je počasno in ker hlapi prav tako počasi prodirajo v plodišče, se čebele ne vznemirijo, zalega in matice pa niso v nevarnosti. V sedmih dneh izhlapi 90 ml raztopine. Drugi teden čebelar količino kisline poveča na 120 ml, tretji teden pa znova nakapa samo 90 ml. Po treh tednih je zatiranje varoj končano.

Poskus je uspel

Po vrnitvi domov sem v eni izmed naših trgovin s čebelarsko opremo kupil dva podobna plastična krmilnika in ju uporabil za poskus zatiranja varoj z mravljinčno kislino pri dveh svojih čebeljih družinah v LR-panjih, za kateri sem vedel, da sta najbolj okuženi. Plodišči obeh družin sta bili v eni nakladi. Ker je prostornina ene LR-naklade za 30 % manjša od prostornine medišča DB-panja, sem na koščke zelenkaste pene namesto 90 ml nakapal samo 60 ml mravljinčne kisline. Krmilnik sem vstavil na pokrov nad plodiščem in nanj poveznil prazno mediščno naklado. V vsakem pokrovu je bila okrogla odprtina s premerom 45 mm, torej tako velika kot odprtina krmilnika. Hlapi mravljinčne kisline so začeli po nekoliko ovinkasti poti prodirati najprej skozi odprtino v tulcu sredi krmilnika, nato pa tudi skozi enako veliko odprtino v pokrovu med čebele v gnezdu. Po tednu dni sem odprl pokrova obeh poskusnih družin in ugotovil, da sta mirni in močni ter da je v obeh zalega v vseh razvojnih fazah od jajčec do izlegajočih se čebel, to pa je bil znak, da sta tudi matici živi in zdravi. In rezultat zatiranja: na testni podnici je bilo vse rdeče varoj! Metoda torej deluje, zato jo bom letos uporabil pri vseh družinah, še prej pa jo bom prilagodil tudi za zdravljenje čebel v AŽ-panjih. Upam, da mi bo tudi to uspelo.

Besedilo in fotografije: Franc Šivic