Ob kmečkih hišah v bližini naravnih rastišč lahko zrastejo v srednje velika drevesa, visoka skoraj dvajset metrov. V Sloveniji raste bodika predvsem v hribovju nad 500 metri nadmorske višine, pogosto na Notranjskem, v Beli krajini, na Postojnskem, Kočevskem, širšem območju Celja, posebno lepi primerki so na kozjanskem, vsa drevesa pa so v bližini domačij. Na Goriškem rastejo tudi nižje.

V vseh teh krajih se pozimi pojavlja toplotna inverzija, to je pojav, ko je temperatura zraka v višinah višja kot v nižinah. Poleg naše bodike raste po svetu še več sto predstavnikov te vrste: velika večina v tropskih in subtropskih območjih, le nekaj med njimi je odpornih proti mrazu – poleg naše še nekaj vrst v Severni Ameriki in vzhodni Aziji.

Kot že ime rastline pove, ima na listih bodice. Te so večinoma le na spodnjih listih, tudi starejša drevesa so navadno brez trnov. To, da so bodice le na spodnjem delu rastline, je posledica prilagoditve rastline na okolje, točneje povedano: brani se pred srnjadjo in jelenjadjo, ki bi pozimi objedala vedno zelene liste. Na višini, kamor ne sežejo več, bodice niso potrebne, zato jih rastlina ne tvori več.

Občutljive za sušo zgodaj spomladi

Poleg listov so zelo zanimivi rdeči plodovi velikosti graha, ki ostanejo na rastlini do naslednje pomladi. Vendar na vseh v naravi rastočih rastlinah ne zrastejo jagode – bodika je dvodomna vrsta, to pomeni, da ima moške in ženske rastline. Sadike, razmnožene v drevesnici, so običajno iz dvospolnih rastlin, take so v prosti naravi zelo redke. Drobne cvetove obletavajo insekti, predvsem razne muhe, ki prenašajo tudi pelod, zato ni potrebno, da je v vsakem vrtu tudi moška rastlina.

Sorte, ki so nastale s križanjem naše bodike in proti mrazu odporne azijske vrste, so odporne, skupno jim je to, da dobijo pozimi modrikasto rdeče liste – te sorte so znane kot modre bodike.

Poleg zimskega mraza ogroža bodike in druge vedno zelene listavce pomladna mrazna suša. To je drugi razlog, zakaj raste bodika v naravi le kot podrast v gozdovih. Ta suša se pojavi konec zime, ko je zemlja še zmrznjena, sonce pa že greje in ogreje tudi liste, iz katerih zato skozi listne reže močno izhlapeva voda, korenine v zmrznjeni zemlji pa ne pridejo do vode. Posledica tega je odpadanje listja ali celo propad cele rastline. Take vremenske razmere se pojavljajo skoraj vsako zimo, zato bodik razen v Primorju, kjer se takšen mraz ne pojavlja, ne sadimo na sončen prostor.

V vrtovih se da zanjo najti skoraj idealno rastišče: v bližini zgradbe na severni strani je prostor, kjer je rastlina pozimi v senci, poleti pa dobiva skoraj pol dneva sonce, ki je potrebno za obilen nastavek cvetov in rast plodov.

V stalni senci je nastavek plodov slab, v naravi se samo tu in tam najde kakšen plod, zato se rastline v naravnih rastiščih razmnožujejo tudi z naravnimi grebenicami. Na tleh ležeče vejice z leti obda humus trohnečih listov, v katerega poženejo korenine. Ženska drevesa v bližini kmečkih domov, ki rastejo na soncu, so vsako leto polna plodov. Tudi na vrtu se obnašajo podobno.

Priljubljena v anglosaških deželah

Bodika je zaradi vedno zelenega listja in rdečih plodov vzbujala pozornost že v davnih poganskih časih pri ljudstvih na severozahodu Evrope – častili so jo po božje. Zato je še danes zelo priljubljena v vseh anglosaških deželah, kjer jo uporabljajo za krasitve v adventnem času. Za te namene celo pridelujejo vejice na velikih plantažah.
Vse vrste bodik vedno presajamo s trdno sprijeto koreninsko grudo. Sadike brez koreninske grude bodo več let bolj životarile kot rasle. Po sajenju modrim bodikam velikokrat odpade več ali manj listja, kar je zanje značilno – spomladi si take rastline hitro opomorejo, če so bile sadike zdrave. Rastline, ki rastejo v šotni zemlji, so bolj občutljive za mraz in sušo, kot tiste, ki rastejo v običajni zemlji.

Znanih je več kot 50 sort bodik, ki se razlikujejo po obliki in barvi listov in plodov ter po rasti. Velika večina od teh je nastala v deželah ob Atlantiku. Tam so drugačne podnebne razmere kot pri nas, zato večina za naše razmere (razen Primorske) ni primerna.

Listi so bodičasti na mlajših rastlinah in do višine približno dveh metrov, listi višje na rastlini imajo raven listni rob, bodičasta je le listna konica.

Modre bodike so prezimno trdne bodike iz Amerike, katerih opraševalec je bila zgubana bodika, Ilex rugosa. Bodika, ki je prenesla zimotrdnost na potomstvo, je vedno zelen polegel grmiček, ki izvira z gora severne Japonske in otoka Sahalin. Kot vse alpinske vrste je tudi zgubana bodika izredno odporna proti mrazu, saj na naravnih rastiščih preživi do –40 °C.

Modra bodika je dobila ime zaradi barve listov, ki pozimi dobijo nekoliko modrikasto vijoličen ten. To lastnost imajo sorte po vrsti Ilex rugosa, ki se tudi brani pred visokogorskim mrazom s tvorbo rastlinske barve antocian. Ta barva, ki se pri bodikah pojavlja samo pozimi, je pogosta v rastlinskem svetu. Navzoča je v korenikah (rdeče pese), listju (rdečelistne slive) in plodovih (borovnic ter temno rdečih sort grozdja). V rastlinah se tvori tudi pod vplivom mraza, ki povzroča v rastlinah stresno stanje. S prisotnostjo antociana se poveča gostota celičnega soka, kar poveča odpornost rastlin proti mrazu. To se na zunaj opazi po temno rdeči barvi, ki pozimi obarva liste nekaterih za mraz najbolj trdnih vedno zelenih rastlin. To se dobro opazi na krpatih listih bršljana, mahoniji ter seveda tudi pri sortah modrih bodik. Za navadno bodiko ta pojav ni značilen. 

Marjetka Hrovatin