V prehrani uporabljamo samo listine peclje in koreniko, saj so listi strupeni. Čeprav sodi med zelenjavo, jo mnogi označujejo za sadje, predvsem zaradi načina uživanja. Nekdaj je veljala za hrano revežev, danes pa je znana tudi kot zdravilna rastlina.

Uporabni peclji in korenika

Ime je dobila po ruskih pridelovalcih, ki so jo gojili ob reki Rha (danes Volga). Poimenovali so jo Grki, ki so tej rastlini rekli zelenjava ‘barbarov onstran Rha’. Je zelo stara rastlina, saj je bila njena uporaba v zdravstvene namene in v vrtnarstvu znana že v času stare Kitajske. Najzgodnejši zapisi segajo v leto 2.700 pred našim štetjem na Kitajskem. Angleži so prvi začeli jesti rabarbaro v začetku 17. stoletja. Žal so začeli uživati liste, ki so videti kot blitva, a so strupeni, saj vsebujejo oksalne kisline. Popadki, slabost in včasih smrt zaradi zaužitja so za približno dvesto let zatrli zanimanje za rastlino. Ob koncu 18. stoletja so Evropejci odkrili, da so trpki peclji užitni in uporabni.

Rabarbara je do 120 cm visoka trajnica, ki v tleh razvije mesnato koreniko, iz katere spomladi poženejo veliki krpati listi z dolgimi, mesnatimi peclji. Cvetovi so majhni, zelenkastobele ali rdečerožnate barve, združeni v velika, sestavljena socvetja. Medtem ko so listi strupeni, se v prehrani in zdravilstvu uporabljajo predvsem korenine in stebla.

V uporabnem in okrasnem vrtu

Rabarbara je nezahtevna rastlina. Dobro uspeva na sončnih legah v vrtni zemlji, ki je bogata z vodo ter s hranili. Zelo ji ugajajo lahka tla, ki pa zahtevajo več namakanja. Pomembno je, da ji namenimo dovolj prostora in najdemo mesto, kjer bo lahko rasla nemoteno več let. Kombiniramo jo lahko z ostalimi zelišči in zelenjadnicami. Veliki listi delujejo tudi dekorativno, zato se lahko uporablja tudi kot okrasna rastlina skupaj z okrasnimi travami, plamenkami (Phlox sp.) ali perunikami (Iris sp.). Najbolj zanimive so sorte z rdečimi stebli, ki so zelo lepe na pogled.

Razmnožujemo jo lahko s semenom ali z deljenjem korenike, ki jo razdelimo tako, da na vsakem delu ostane brst. Najprimernejši čas za deljenje rastlin je v oktobru ali zgodaj spomladi. Rastline razdelite vsako četrto ali peto leto, tako bodo ostale močne. Prvo leto po sajenju nabiranje še ni priporočljivo, zato da omogočimo rastlini, da razvije optimalen koreninski sistem. Nato lahko vsako leto vse od zgodnje pomladi pa nekje do sredine junija sproti nabiramo rabarbarina stebla in jih uporabljamo v najrazličnejših receptih.

Obiranje in uporaba

Obstaja veliko sort rabarbare, ki se razvrščajo glede na barvo pecljev. Poznamo rdeče, zelene ali rožnate. Bolj priljubljene so rdeče pecljate sorte, čeprav so zelene na splošno bolj produktivne. Sorte z rdečimi peclji niso nujno slajše, ker barva in sladkost nista vedno povezani. Za prehrano uporabljamo le mesnate in sočne listne peclje. Začnemo jih rezati šele, ko dosežejo dolžino približno 10 do 15 centimetrov. Pri tem pazimo, da na rastlini pustimo vsaj tretjino listov, da se bo rastlina lahko obnovila. Sveže peclje lahko v hladilniku hranimo do dva tedna, v zmrzovalniku pa do šest mesecev. 

Rabarbara je bolj nežnega okusa spomladi in poleti, ker pa je trpkega okusa, ji je skoraj vedno treba dodati sladkor, da bo prijetna. Običajno se uporablja za marmelado, omake ali v pitah in drugih sladicah, dobro pa deluje tudi kot priloga k slanim živilom. Lahko jo tudi oplemenitimo s cimetom ali ingverjem. Mnogi rabarbaro poznajo tudi zaradi bonbonov ali likerja, za katerega je značilen grenak okus, saj so to izdelki, pridobljeni iz korenine.

Pri uporabi rabarbare moramo biti torej posebej previdni, da ne uporabljamo listov, temveč samo listne peclje. Ti namreč vsebujejo večje količine oksalne kisline, ki je strupena. Oksalno kislino v manjših količinah najdemo tudi v rdečih steblih, zato jo strokovnjaki odsvetujejo bolnikom s protinom, dojenčkom, nosečnicam, doječim materam in starejšim ljudem, ni primerna niti med menstruacijo, pri vnetjih sklepov, ledvičnih težavah in vnetjih sečil.

Za ljudi s slabo prebavo

Zaradi visoke vsebnosti dietetičnih vlaken je rabarbara primerna za osebe, ki trpijo zaradi slabe prebave. Ni le učinkovito odvajalo, ampak preprečuje tudi diarejo. Močnejši čaj iz zdrobljene korenine odvaja, šibkejši pa zapira. Raziskave so pokazale, da dietetična vlakna, ki se nahajajo v steblih rabarbare, znižujejo holesterol in s tem zmanjšujejo tveganje za mašenje arterij in kapi. Učinkovita je tudi pri zniževanju krvnega pritiska. Ker je bogata s kalcijem, je rabarbara odlično živilo za ženske v menopavzi, saj preprečuje izgubo kostne gostote in s tem zmanjša tveganje za osteoporozo. Zadnje raziskave pa so dokazale, da posebna spojina, emodin, v rabarbari preprečuje razraščanje celic in spodbuja apoptozo, programirano smrt celic, pri kateri se okvarjene celice žrtvujejo, da rešujejo telo ter tako preprečujejo širjenje rakavih metastaz.

Listi za vrtno zastirko

Čeprav so listi rabarbare strupeni za uživanje, so kljub temu uporabni kot vrtna zastirka ali pa namočeni v vodo postanejo gnojilo. Nekateri vrtnarji jih uporabljajo tudi v škropivih proti ušem. Škropivo iz skuhanih rabarbarinih listov naj bi bilo še posebno primerno za uničevanje uši na vrtnicah.

Lovro Šušek