Rastlina razvije bujen grmiček, odvisno tudi od sorte, zato je priporočljivo to izkoristiti. Na sadilno mesto posadimo le po eno sadiko, da bo imela dovolj življenjskega prostora in se bo lahko razvila v bujen grm. Odsvetujemo sajenje dveh sadik skupaj. Škoda je namreč, da ne bi rastlini ponudili dovolj življenjskega prostora, za kar bi se nam oddolžila s številnimi plodovi. Papriko sadimo vsaj 40 do 50 cm med sadikami v vrsti in 50 do 60 cm med vrstami. Tako se rastline dobro razvijejo.

Različne velikosti grmičkov

Paprike tipa babure (rumen ali zeleni plod) po navadi delajo bolj gost in bujen, do slab meter visok grm. Podolgovate sorte koničaste paprike ali feferonov oblikujejo višji, ožji in bolj vretenast grm, za katerega nujno potrebujemo višjo oporo. Le sorte paradižnikovih tipov paprike delajo nižji, čokat in hkrati bujen grmiček. Ta dejstva upoštevamo in s pomočjo dodatnih zelenih del z odstranjevanjem zasnov poganjkov vršičkov ustvarja grmasto razrast. Zelo kotlastih in dobro oblikovanih grmičkov pa ne bomo mogli vzgojiti, če smo sadike sadili preveč na gosto.

Pregosto sajenje onemogoči optimalno rast rastlin in razvoj plodov. Zato moramo imeti ob sajenju v mislih končno velikost in razrast grma. Imeli bomo manj grmov z manjšim številom stebel, a bo več plodov, ki bodo večji in lepše obarvani.

Kdaj in kako oblikujemo grmiček

To je odvisno od lastnosti posamezne sorte paprike in tipa (babura, podolgovata paprika).

Grmiček oblikujemo z vršičkanjem: preprosto poščipamo mlade poganjke z nohti, škarje niso potrebne, saj smo z njimi preveč okorni in pogosto premalo natančni.

Prvo vršičkanje lahko opravimo ob pojavi prvih dvojnih poganjkov tik ob nastavku cveta. A najpogosteje s tem postopkom počakamo, dokler se rastlina ne razvije in sama oblikuje več enakovrednih stebel, ki bodo najboljša osnova za čvrst grm paprike.

S tem, ko notranje poganjke odstranimo, odpremo prostor tistemu, ki je ostal ter omogočimo v pazduhi poganjka oblikovani zasnovi za cvet, da se bo po oplodnji iz njega razvil lep in za sorto značilen plod. Z nenehnim odstranjevanjem enega od dveh poganjkov tudi pozneje po prvih obiranjih rastlino oblikujemo v bolj odprto razrast in širjenje navzven, medtem ko v notranjosti grmička pridobimo več prostora, v katerem se do svoje optimalne velikosti razvijajo plodovi.

Dodatno odstranjevanje mnogi pridelovalci nehote opravijo šele, ko začnejo obirati prve plodove, ki pogosto zrastejo stisnjeni med poganjke – stebla. Ker so zelo krhki, jih ob obiranju polomijo.

S pomočjo načrtnega vršičkanja in oblikovanja odprtih nižjih ali višjih bolj vretenastih grmičkov, se ustvarijo idealni pogoji za pridelavo plodov z visoko notranjo in tudi zunanjo kakovostjo. Plodovi na takšnih rastlinah imajo na voljo več potrebnega in primernega življenjskega prostora, ki je dovolj zračen ter hkrati tudi dovolj zasenčen, da oblikovani plodovi paprike ne utrpijo sončnih ožigov, kar je v zadnjih, zelo vročih poletjih tudi že pogost pojav.

Igor Škerbot