Tisovino so uporabljali že v pradavnini, tisa kot sveto drevo pa je imela pomembno vlogo v mitologiji starih ljudstev. Tisa je skrivnostna lepotica, ki nam s temno zelenimi svetlečimi iglicami in rdečimi jagodami še vedno ponuja svoj najlepši okras.

Tisa in tisovina

Navadna tisa (Taxus baccata) je do 20 m visoko zimzeleno iglasto drevo s kupolasto krošnjo. Pogosto razvije več debel, lubje je rdečerjavo in se lušči v luskah, njeni temno zeleni igličasti listi pa so sploščeni in mehki. Je dvodomna rastlina – tisovci se spomladi odenejo v drobne rumene cvetove, tise pa jeseni obrodijo rdeče jagode, v katerih je seme. Danes je tisa v gozdovih zelo redka; pojavlja se v odročnih gorskih gozdovih do nadmorske višine 1200 m. V naravi je zavarovana, saj je na seznamu ogroženih vrst, zato pa je toliko bolj razširjena kot okrasno drevo v mestnih okoljih. Oblikovano drevnino zasajajo po parkih in vrtovih, na pokopališča, notranja dvorišča, v drevorede in žive meje, kjer priča o svoji nekdanji slavi. Rdečkast tisin les ali tisovina je trda in žilava, a kljub temu prožna, zato so jo že od kamene dobe dalje uporabljali za izdelavo orožja, zlasti lokov, ščitov in samostrelov, pozneje pohištva, orodja, posode, okrasnih predmetov, podstavkov za lovske trofeje in druga strugarska dela. Tise so  množično izsekavali še ves srednji vek, zato so jo skoraj iztrebili, nekdaj obsežni in skrivnostno mračni tisovi pragozdovi po Evropi pa so tiho izginili. Preživeli so posamezni orjaki, ki so kljubovali številnim strelam in neurjem in so danes naša naravna dediščina. Tise so drevesa z eno najvišjih starosti na Zemlji in tudi v Sloveniji imamo staroste med tisami – to sta tisa nad Solčavo in tisovec v Stranah pod Nanosom. Solčavska tisa naj bi bila stara okoli 700 let, tisovec v Stranah pa je bil že leta 1862 opisan kot najstarejše drevo na Kranjskem, ko so mu pripisali 958 let, a so mu novejše meritve prisodile »le« pol stoletja.
 

Strupenost in zdravilnost

Glede na to, da tisa dandanes raste v bližini naših domov, naselij, celo otroških vrtcev in igrišč, je dobro vedeti, da je tisa za človeka in večino živali strupena. Strupeni učinkovini sta alkaloida taksin in taksol, ki se nahajata v vsej rastlini, razen v sočnem oplodju semena. Tega rade zobljejo ptice, s svojo sladkobo pa je okusen tudi ljudem, ne da bi se morali bati neprijetnih posledic. Iz mesenega ovoja semena so nekoč celo kuhali marmelade, o strupenosti tise pa je slovenski botanik Martin Cilenšek zapisal naslednje: »Presni listi (igle) dišijo neprijetno in so neprijetnega, nekoliko ostrega in grenkega okusa. Jagode se morejo jesti, vendar brez grenkih zrn, ki so škodljiva. Posušene mladike so jako strupene in zopernega, grenkega okusa, kterega se ne moreš tako hitro iznebiti. Použiti listi in mladike povzročujejo bolečine v želodcu in črevih, omotico, drisko, zaspanost, krče, naposled pa celó smrt.« Z zgovornim primerom o tem, kako je bila radovednost od nekdaj tista močna sila, ki je premamila človeka v skušnjavo, nam zopet postreže Cilenšek: »Petleten deček je prišel na vrt, kjer so imeli tise za lišp. Ko je ugledal lepe rudeče jagode, jele so se mu po njih sline cediti, in nazobal se jih je. Kmalu je zbolel in dobil po životu temne pike in lise, kakor da bi ga bile opikale bolhe. Spočetka je bil še precej vesel, a vendar se mu je poznalo, da je nekako zabuhel in bledejši, kakor sicer. Glas se mu je izpremenil, in tožil je o prsni tesnobi. Moči so ga zapuščale, noge ga niso nosile več, in tresti ga je začela mrzlica. Ustnice so mu otekle in otemnele. Ob jednem ga je prevzela silna slabost, ki je končala s smrtjo.« Srednjeveška opatinja in zdravilka Hildegarda iz Bingna je v 12. stoletju priporočala kajenje tise proti kašljanju in kihanju, o tisi pa je zapisala, da je prispodoba veselja. V ljudskem zdravilstvu so tiso nekoč uporabljali za zdravljenje vnetja mehurja, astme in pljučnih bolezni tako, da so z njo okajevali obolele dele telesa, strupen tisin čaj pa so uživali kot aboritivno sredstvo za prekinitev neželene nosečnosti.

Sveto drevo večnega življenja

Tisa je bila v mnogih kulturah čaščena kot sveto drevo. V antični mitologiji je bila pot, ki je vodila v podzemlje (Had) ali kraljestvo mrtvih, simbolno obraščena s tisami. Germanom in Keltom je tisa simbolizirala obrambno moč, previdnost, vztrajnost in zaščito. Stari Slovani so tisi pripisovali zlasti obrambno (apotropejsko) moč, zato so njen les uporabljali za izdelavo amuletov za zaščito pred zlimi duhovi, uroki, čarovnicami in vampirji. V ta namen so tise tudi zasajali v bližini domov in zlasti na grobove. V poganskih verovanjih je bila tisa namreč povezana z bogovi smrti in onostranstvom, zato je imela pomembno vlogo pri pogrebnih običajih, v krščanstvu pa je tisa postala simbol večnega življenja. Tako mogočna je tisa in tako mogočne sledi je pustila v naši kulturni dediščini … In tako kot je ona dolga stoletja ščitila naše prednike, je prav, da zdaj tudi mi zaščitimo njo. Pred kom, če ne pred nami samimi!

Vlasta Mlakar