Rastline pri nas namreč vedo, da bo prišel toplejši del leta, ko bodo razmere za rast, cvetenje in tvorbo plodov bolj prijazne in zato čez zimo obmirujejo.

Le za vzorec toplote 

Obstajajo pa takšna območja tega našega zelenega planeta, kjer je toplote čez celo leto le za vzorec. Tudi tam lahko najdemo številne rastlinske vrste, ki so se mojstrsko pripravile na neprijazne vremenske razmere. Njihovo življenje tik nad ničlo je zapleteno. Grožnja, da pride zmrzal in vodo spremeni v velike kristale, ki uničujejo rastlinska tkiva, ves čas visi v zraku in nanjo so se morale prilagoditi. Svet rastlin, ki so se odločile živeti tam, kjer se termometri ustavijo tik nad ničlo, je za nas prav osupljiv, ovit v topel puh in precej dlakast.

Lobelija  

Pametna lobelija iz kenijskih višav

Ljudje si pozimi, ko postane mrzlo, prijetno ogrejemo stanovanja. Nadenemo si tople obleke, plašče in kape. Če nam razmere ne ustrezajo, lahko spakiramo kovčke in se z vsem imetjem preselimo drugam. Rastline pa ostanejo tam, kjer so pognale korenine. Če želijo preživeti na dolgi rok, se morajo v neprijaznih razmerah nekako znajti. Številne vrste so tako razvile neverjetno inteligentne prilagoditve na ostre podnebne razmere, v katerih so zrasle. Evolucija prav zares ni skoparila z različnimi mehanizmi in načini preživetja v hladu našega planeta. Nekatere prilagoditve so bile tako zelo učinkovite, da so lahko rastline obstale v neprijaznih razmerah dolga tisočletja. Ena takšnih izjemno modrih rastlin je lobelija (Lobelia telekii). To je zelo velika rastlina. Raste v visokogorju Kenije na nadmorski višini od 3.500 do 5.000 metrov. V višino zraste do tri metre in zmore v ostrih razmerah cveteti le enkrat v življenju. Njen nenavaden cvet hkrati pomeni novo življenje in njeno smrt.

Kenija nima sreče s svojo lego na našem modrem planetu. Leži ravno na ekvatorju, kar pomeni, da je sonce podnevi nevarno blizu in so dnevne temperature izjemno visoke, ima pa tudi visoka gorovja, ki so ponoči odeta v pravi zimski zrak in se temperature spustijo pod ledišče. Kaj je torej tisto, kar lobeliji omogoča preživetje v neprijaznih kenijskih višavah, kjer je podnevi huda vročina, ponoči pa ostra zima?

Lobelija na tleh oblikuje orjaške rozete in v sredini je iz listov oblikovana nepropustna skleda, ki na dnu skriva rastni vršiček. Ta najpomembnejši del rastline je ves čas potopljen v vodo.

Ponoči je tako tekočina izpostavljena hladnemu zraku in gladina vode v rozeti zmrzne. Če bi noč trajala neka ur dlje, bi zmrznila celotna količina vode, pa vendar je ta mehanizem učinkovit zato, ker dovolj hitro pride jutranje sonce in stali ledeni pokrov. Čez dan rastlino čaka druga nevarnost – pekoče sonce, ki bi utegnilo posrkati vso vodo iz rozete. Trdoživa lobelija ima tudi za to pripravljen odgovor. Poleg vode v tekočino spusti posebno sluz, ki preprečuje izhlapevanje tudi pri najvišjih temperaturah. Ob koncu njenega življenja je nočni zmrzali izpostavljen tudi njen cvet, ki je velik in dolg in ne more biti skrit v skledi z vodo. Lobelija ga zavaruje z lasastimi ovršnimi listi, ki rastejo okrog vsakega posameznega cvetka in steblo ovijejo v gost ovoj.

Orjaški grint  

V topel šal ovita debla

Za topel ovoj svojega debla poskrbijo tudi orjaški grinti. Njihovi listi ne odpadajo, ampak se povesijo ob deblo in delujejo kot topel šal, ki ščitijo deblo pred nizkimi temperaturami. Ker pa rastline reciklirajo vse – tudi odpadlo listje, bi to lahko pomenilo pomanjkanje hranilnih snovi. Orjaški grinti so se na to prilagodili tako, da nove koreninice poganjajo kar iz debla in tako črpajo hranilne snovi iz povešenih listov, ki objemajo debla. Tako je deblo zaščiteno, odmrlo listje pa tudi ne gre v nič.

Svoje cvetove in liste ovija v topel volnen plašč tudi vrsta himalajske kosmatulje (Saussurea gossypiphora). Njen prikupen plašček je tako debel, da na prvi pogled sploh ne bi rekli, da opazujemo rastlino. V resnici je himalajska kosmatulja sorodnica naše marjetice, toda tega z ničemer ne izdaja. Raste na visokih nadmorskih višinah himalajskega gorovja in je pogosto prijazno zavetje majhnim žuželkam, ki v toplini njega ovoja preživijo hladne noči. Miniaturne tople ekosisteme ustvarjajo tudi številne rastline, za katere je značilna blazinasta rast. Tudi teh v visokogorju ne manjka.

Rastejo v strmi gori bele planike tri …

Rastline, ki uspevajo tik nad ničlo, pa niso doma samo v oddaljenih tujih deželah. V slovenskih srcih je visoko na seznamu najbolj občudovanih rastlin zapisana planika. Planika (Leontopodium apinum) je bila skupaj z Blagajevim volčinom (Daphne blagayana) prva zavarovana rastlinska vrsta na Slovenskem. Planikini listi in žameten cvet so na debelo porasli z dlačicami, ki varujejo rastlino pred mrazom. Dlačic je toliko, da je rastlina na otip čutiti, kot bi bila polstena. Planiko bomo našli predvsem v skalnih razpokah visokogorja. Raste v ostrih in hudih razmerah, kjer tudi najbolj trdoživa drevesa odpovejo svoje sodelovanje. Prav dlakavost jo varuje pred nizkimi temperaturami in zmrzaljo. Planika je na pogled zelo nenavadna rastlina in ni čudno, da je našla svoje mesto v srcih srčnih planincev.

Planika

Poleg planike na redkih travnikih občudujemo še en okosmaten cvet, ki običajno cveti okrog velike noči. Velikonočnica (Pulsatilla grandis) nosi še eno, zelo pomenljivo ime – kosmati kosmatec.

Velikonočnica

In prav zares je kosmata in puhasta. Ker cveti proti koncu zime, ko so temperature še nevarno nizko, ji gost puh omogoča, da se vanj ujame topel zrak. To preprečuje, da bi ledeni kristali prodrli do njenega stebla in cveta in ji omogoča začetek rasti še pod snegom. Tako iz tanke odeje zadnjega zimskega snega bodejo kosmati popki in se dvigajo proti prvemu spomladanskemu soncu.

Narava v svojih skalah, razpokah, pod snegom in v hladnih višinah skriva še veliko podobnih primerov neverjetne prilagodljivosti. Številne rastline so našle prav zares osupljive načine kako uspeti in preživeti tam, kjer se živo srebro giblje tik nad ali malo pod lediščem. Čeprav so rastline običajno tako pasivne in se zdi kot da samo nekje ždijo, nosijo v sebi zelo veliko modrosti. In vse to lahko zaznamo, če jim le znamo prisluhniti in jih videti s pravimi očmi.

Mateja Kišek