Solati iz sadik na vrtu običajno namenimo gredico ali dve in sadike sadimo v več terminih. Pridelavo solate spremljajo tudi različne bolezni, še posebej, če jo pridelujemo v ozkem kolobarju in ob previsoki talni vlagi.

Takšno solato je potrebno odstraniti z vrta.

Solatna plesen

Najbolj poznana je solatna plesen (Bremia lactucae). Bolezen se lahko pojavi tudi na endiviji in radiču, vendar tam redko povzroča škodo. Rastline so za okužbo občutljive v vseh razvojnih stopnjah. Najpogostejše težave so spomladi in jeseni ter pri pridelavi v zavarovanih prostorih.

Bolezen prepoznamo po bledo rumenih, z listnimi žilami omejenih pegah na zgornji strani listov. Pege kasneje potemnijo in listno tkivo postaja tanko, suho in prozorno. Pri višji zračni vlagi se na spodnji strani teh peg oblikuje bela plesniva prevleka, sestavljena iz trosonoscev in trosov glive povzročiteljice. Gliva se ohranja v ostankih okuženih gostiteljskih rastlin v obliki micelija in trajnih spor (oospor) ter na okuženih listih prezimljajočih gostiteljskih rastlin.

Bolezen pospešujejo vlažna, slabo odcedna tla, gosti posevki in slabo prezračeni zavarovani prostori. Različne sorte in hibridi solate so različno občutljivi za to glivo.

K zmanjšanju težav s to boleznijo pripomoremo s širšim kolobarjem (priporoča se vsaj enoletni presledek pri ponovni setvi, oz. sajenju). Priporočamo odstranjevanje ter uničevanje obolelih delov rastlin in rastlinskih ostankov, vzdrževanje dobro odcednih tal, solato sadimo na večje razdalje v vrsti in med vrstami (zagotavljanje zračnosti). V zavarovanih prostorih z rednim zračenjem zmanjšujmo relativno zračno vlago, pridelujmo manj občutljive ali odporne sorte solate. Ob pojavu solatne plesni na berivki (gosto sejana solata za rezanje mladih rastlin) v domačih vrtovih poskrbimo za redčenje sklopa rastlin (prepulimo solato), saj tako zmanjšamo relativno zračno vlago v posevku ter odstranimo obolele liste (zunanje, najstarejše, liste na rastlinah). V razmerah ugodnih za razvoj bolezni je pri občutljivejših sortah solate potrebno uporabiti fungicide.

Solatna pegavost

V vlažnem vremenu pri pridelavi solate lahko težave povzroča solatna pegavost  (Microdochium panattonianum). Bolezen se lahko pojavlja tudi na endiviji in radiču. Na rastlinah opazimo majhne sivkaste oziroma rjavkaste pege, ki so obrobljene z vijoličnim robom. Najpogosteje so na zunanjih, redkeje na notranjih listih. Pege se lahko med seboj spajajo, močneje okuženi listi se sušijo. Gliva prezimi v odpadlem listju, lahko tudi na semenu. V ugodnih vremenskih razmerah se okužbe hitro širijo. Pomembna ukrepa za zmanjševanje težav s to boleznijo sta uporaba zdravega semena in odstranjevanje ter uničevanje okuženih rastlin in rastlinskih ostankov po koncu pridelovalnega ciklusa.

Gniloba koreninskega vratu

Morda ste že kdaj našli solato, ki je postopno hirala in venela, ob natančnejšem pregledu pa ste opazili, da je pri rastlini prizadet koreninski vrat (bazalni del rastline). Opisana znamenja so lahko posledica okužbe z eno ali več različnimi glivami, govorimo o gnilobi koreninskega vratu. Gnilobo koreninskega vratu lahko povzročajo siva plesen (Botrytis cinerea), bela gniloba solate (Sclerotinia sclerotiorum, Sclerotinia minor) in črna gniloba solate (Rhizoctonia solani). Te glive so zelo polifagne in lahko okužijo tudi številne druge vrtnine. Rastline okužujejo v vseh razvojnih fazah. Siva plesen je lahko nevarna že v setvenicah in na mladih rastlinah, bela in črna gniloba pa povzročata škodo na rastlinah predvsem v času tehnološke zrelosti. V letih z obilo vlage so te glive še nevarnejše.

V razmerah, ki so ugodne za razvoj bolezni, in ob neupoštevanju kolobarja omenjenih bolezni skorajda ne moremo obvladovati le z izvajanjem nekemičnih ukrepov. Za zmanjševanje težav je zelo pomembno, da odstranjujemo in uničujemo obolele rastline, rastline uravnoteženo oskrbujemo s hranili, zmerno namakamo in preprečujemo zastajanje vode v tleh, upoštevamo širok kolobar,  z rednim zračenjem zmanjšujemo relativno zračno vlago v zavarovanih prostorih ter po potrebi razkužujemo tla (solarizacija, vroča para, biofumigacija).

Siva plesen na mladih listih

Bakterijska gniloba

Na solati se lahko pojavljata tudi dve bakterijski gnilobi: bakterijska gniloba (Pseudomonas cichorii) in mehka bakterijska gniloba (Pectobacterium carotovorum sin. Erwinia carotovora). Bolezenska znamenja se pokažejo na zunanjih in notranjih listih rozete kot majhni rjavkasti madeži. Ob obilici vlage se madeži hitro širijo in listi posledično gnijejo, kasneje pa se gniloba razširi še na listne peclje in srčne liste. Bakterijska gniloba ob obilni vlagi povzroči razkroj koreninskega vratu in zgornjega dela korenin ter propad rastlin. Bakterije se v tleh ohranjajo kot gniloživke ali paraziti različnih vrst rastlin. Prisotne so tudi v vodi za zalivanje, na semenu, okuženih sadikah. Po pridelovalnih površinah se največkrat širijo kapljično (dež, zalivanje). Bakterijska obolenja lahko omilimo z izvajanjem vsaj štiriletnega kolobarja, doslednim odstranjevanjem in uničevanjem obolelih rastlin in rastlinskih ostankov ter uravnoteženim gnojenjem s kalijem in dušikom.

Virusna obolenja

Na solati se lahko pojavljata tudi virusni obolenji, in sicer mozaik solate (LMV – Lettuce mosaic virus) in virus paradižnikove uvelosti (TSWV – Tomato spotted wilt virus). Virusa prizadeneta videz rastlin, zato se poveča delež netržnega pridelka, hkrati pa veliko rastlin tudi propade. Za preprečevanje okužb je pomembno, da uporabljamo zdravo seme in sadike. Če sami pridelujemo seme, pa je pomembno, da na solatah, ki jih želimo semeniti, spremljamo pojav listnih uši in pravočasno poskrbimo za njihovo zatiranje.

  Solatno plesen prepoznamo po bledo rumenih, z listnimi žilami, omejenimi pegami na zgornji strani listov.

Škodljivci na solati

Pri pridelavi solate težave povzročajo strune, različne sovke, listne in koreninske uši, listne zavrtalke in polži. O strunah, sovkah, polžih in listnih ušeh ter njihovem zatiranju v reviji pišemo pogosteje, zato tokrat nekaj besed o koreninskih ušeh.

Na koreninah solate najdemo koreninske uši vrste Pemphigus bursarius. Ta vrsta je pogostejša na koreninah solate, ki raste v bližini topolov, saj ta uš v obliki jajčec prezimi na tej vrsti dreves. Na koreninah solate najdemo tudi koreninske uši vrste Neotrama caudata, ki se prehranjujejo tudi na mnogih drugih samoniklih rastlinah iz družine nebinovk (Asteraceae), denimo na osatu (Cirsium sp.). Ta uš se razmnožuje izključno na rastlinah gostiteljicah. Uši povzročajo škodo s sesanjem na koreninah in rastline zaostajajo v rasti in razvoju. Škoda je večja v sušnih in toplih razmerah.

K zmanjšanju škode zaradi koreninskih uši pripomoremo že z dovolj širokim kolobarjem, v katerega vključujemo rastline, ki niso gostiteljice omenjenih uši, rednim rahljanjem tal na gredici ter ustrezno preskrbo solate z vodo.

Iris Škerbot