Svetlinom bi lahko dejali kar lučke ob zatonu dneva in ne bi pretiravali, saj nekatere vrste svetlinov odprejo svoje cvetove šele proti večeru in potem ostanejo odprti vsaj še naslednji dan ali dva. Vsaj štiri vrste svetlinov so se naselile v Sloveniji in srečujemo jih kot pionirske dvoletnice na peščenih in sušnih nabrežjih, nasipih in podobnih zapuščenih obrobjih. Znanih je okoli 120 vrst in vse so prvotno iz severnoameriške celine, od Kanade do Mehike. So zelo prilagodljivi in nekaterim je zelo všeč, da so postale del naše narave, kjer v času cvetenja izstopajo z velikimi rumenimi cvetovi na pokončnih steblih.

Dveletni svetlin (Oenothera bienis) je med vsemi najbolj vpadljiv z do meter visoko postavo. Njegovo cvetje se postopno razpira, saj je tesno ob trdnem steblu nastavljeno obilo cvetnih popkov.

Tako celota zares spominja na svečnik, kar je osnova za nemško ime Nachtkerze. V angleškem pogovornem vrtnarskem jeziku rastlini prevedeno rečejo večerna trobentica.

Lepa vrtna trajnica je misurski svetlin (Oenothera macrocarpa), ki ga je mogoče kupiti v vrtnarijah. S poleglimi poganjki se pritlehno plazi in na soncu bogato ter dolgo cveti. Nastavi plodove, ki so oblasti in značilno rebrasti s širokimi perutkami. To je bilo pravo izhodišče za veljavni vrstni prilastek, čeprav je nekoč veljal namig na Missouri v ZDA. Ameriškega porekla je tudi svetlin, ki je pokončna vrtna trajnica, med vrtnarji znan kot Oenothera tetragona, vendar je njegovo novejše ime Oenothera fruticosa. V okrasnem vrtnarstvu je pri nas sicer manj znan rožnati svetlin (Oenothera speciosa), za ljubitelje pa je posebno zanimiv pritlehni in najmočnejšega sonca navajeni belocvetni svetlin, Oenothera deltoides.

Korenine za preživetje

Dvoletni svetlin je izrazita dvoletnica, ki se v primernem okolju z obilico semen razmnožuje sama. Prvo leto požene listno rozeto in si v omeseneli vretenasti korenini ustvari precejšnjo zalogo rezervnih hranil, da lahko naslednjo sezono požene steblo in zacveti. Pri tem je umestna primerjava z radičem ali morebiti z našo običajno travniško kozjo brado.

Zanimivo je, da so kuhane svetlinove korenine užitne in prav okusne. Navdušenci življenjskega sloga preživetja v naravi to radi izkoriščajo.

Skavtom in tabornikom po Kanadi in ZDA je to vedenje vcepljena med osnovna znanja o užitnosti divjih rastlin. Plodovi dvoletnega svetlina so koničasto podolgovati, precej veliki ter imajo veliko število semen, ki se ob dozorelosti raztrosijo v okolico. Zanimivo je, da je mogoče iz semena pridobivati uporabno olje, ki naj bi zaviralo razvoj multiple skleroze.

Volčji bob v volčji družbi

Za okrasno vrtnarstvu so pomembne vrste, ki izhajajo iz rastlinskega obilja Novega sveta, toda rod Lupinus ima svoje predstavnike tudi v Sredozemlju, Aziji in Afriki. Od tam je bela lupina (Lupinus alba), ki naj bi veljala za kulturno rastlino že pred štiri tisoč leti. Zdaj je to pomembna poljščina za zeleno gnojenje in kot zrnje tudi za živalsko krmo. Seveda je to metuljnica, ki izboljšuje rodovitnost prsti. Rod je svoje ime dobil v času Rimljanov, ki so rastline opazili na hribovitih rastiščih, kjer so se zadrževali volkovi in tako je iz lupus (volk po latinsko) nastal lupinus.

Vse občudovane vrtne sorte volčjega boba so doma po širnih območjih ZDA in Kanade od Britanske Kolumbije do Kolorada in Skalnega gorovja. Svoje izhodišče imajo v mnogolistni lupini (Lupinus polyphyllus), ki pa je ponekod, recimo v Nemčiji in Ukrajini, razglašena celo kot invazivna rastlina.

Na vrtu seveda ni nadležna trajnica, voluharji jo vztrajno podzemno obžirajo, vendar sam s tem še nimam slabih izkušenj. Dozoreli in suhi stroki te metuljnice se sami razpočijo in eksplozivno raztrosijo semena, če jih pravočasno ne poberemo. Seme mora vsaj eno zimo preležati, zato ga ciljno sejem že jeseni. Vrtnarji uvrščamo lupine med hladnokalivke in temnokalivke. Tudi samosevci na vrtu niso redki in jih kar pustim, če so vsaj približno na pravem mestu.

         Suha semena naj bi bila ohranila kalivost celo do 50 let, kar rastlini omogoča zanesljivo preživetje. Predvsem mnogolistni volčji bob je zarodnik mnogih vrtnih sort, pa naj bodo enobarvne ali tudi dvobarvne.

Sorte zanesljivo ohranjamo z vegetativnim razmnoževanjem, s tveganim deljenjem in bolj zanesljivimi zgodnjepomladanskimi potaknjenci.

Indijanska kopriva za čaj

Običajno imamo to trajnico za okras, a mnoga domorodna plemena Severne Amerike jo od nekdaj cenijo v ljudski medicini. Zato rastlino pogosto imenujejo indijanska kopriva. Čaj iz listov naj bi učinkoval ob glavobolu in mrzlici, sicer pa je zmečkano sveže listje učinkovit antiseptik. Zato je tudi sicer rastlina užitna in cvetje je lahko privlačen okras mnogim jedem.

Najbolj priljubljena monarda je Monarda didyma z mnogimi vrtnimi sortami. Dlakava cvetna stebla zrastejo do meter visoko, nazobčani in koničasto jajčasti listi pa so nasprotno razporejeni po parih. Vrh se končuje s socvetjem, kjer se posamični cvetovi v zaporedju dolgo razpirajo.

Pri nekaterih sortah so prav dekorativni že obarvani ovršni listi pod socvetjem. Obstaja mnogo sort in križancev z drugimi vrstami in tako je cvetje lahko belo, vijolično, temno karminasto, rožnato ali škrlatno. Razmnoževanje s semenom je uspešno, kdor pa bi hotel imeti čisti sortni sestoj, naj se zateče k pomladnemu obtrgovanju pritlehnih poganjkov. Monarde najlepše cvetijo na sončnem mestu, sicer pa glede prsti niso posebno izbirčne.

Izidor Golob