Smo Slovenci res čebelarski narod

22 oktobra, 2021
0
0

Dobro govori slovensko in je med drugim sourednik revije Slovenski jezik pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, v prostem času pa doma tudi čebelari in kmetuje na manjšem posestvu. In še ena zanimivost: doktoriral je iz haloščine, torej iz narečja, ki ga govorijo v Halozah.

Mojo izjavo, da smo Slovenci čebelarski narod, je prebral v knjigi Živeti s čebelami. Ker pa svoje trditve v omenjeni knjigi nisem podprl s konkretnimi dokazi, je sklenil, da me osebno obišče in se tako prepriča, kaj je v resnici na stvari. To mu ni bilo težko storiti, saj je bil že večkrat v Sloveniji, dobro pozna našo deželo in tudi njeno zgodovino. Kot prvi dokaz sem mu navedel fenomen slikanja panjskih končnic – edinstveno ljudsko umetnost, kakršne ni najti nikjer drugje po svetu in je nastala iz velikega spoštovanja do čebel in čebelarjenja. Panjske končnice niso bile poceni, vendar lastniku čebel ni bilo žal dati zanje denarja, da je le olepšal njihov dom.  Tudi čebelnjaki so slovenska posebnost. Res jih je bilo nekoč mogoče videti tudi v avstrijskih deželah, v nekaterih delih Nemčije in Švice, toda danes so tam že skoraj izginili, pri nas pa so ne samo ostali, ampak se še vedno gradijo novi, večji in bolj razkošnejši od prejšnjih, kar dokazuje, da se ljubezen do čebel prenaša iz roda v rod.

V Sloveniji se iz leta v leto tudi povečuje število čebelarjev in naseljenih panjev. Samo pri nas govorimo, da čebele umrejo in ne poginejo, kot poginejo ostale živali, kar ponovno dokazuje, da imamo do njih posebno ljubeč odnos. In še nekaj je zanimivo. V večini držav, predvsem na razvitem Zahodu govorijo o »čebelarski industriji« (angl. Beekeeping  industry), pri nas pa rečemo, da je čebelarstvo »poezija kmetijstva«.

 

Mati vseh živih bitij

Najpomembnejšemu bitju v čebelji družini pravimo matica za razliko od germanskih narodov, ki jo imenujejo kraljica (nem. Königin, angl. queen…) ali romanskih, italijansko regina, francosko reine, špansko reina. Podoben izraz – matka – najdemo še pri nekaterih drugih slovanskih narodih, na primer pri Rusih, Poljakih in Čehih. Torej smo Slovani že od nekdaj vedeli, da je ona samo mati vseh živih bitij v panju, nikakor pa to bitje ni kraljica, ki vlada in ukazuje svojim podložnikom, kaj morajo delati. Tudi osupljivo odkritje, da se matica oplodi s troti v zraku, dolgujemo slovenskim čebelarjem. O tej temi je prvi pisal idrijski rudniški zdravnik Janez Anton Scopoli v svoji knjigi Kranjska entomologija (lat. Entomologia carniolica) iz leta 1763. Ker sam ni bil čebelar, pogosto pa je potoval po slovenskih krajih, je to verjetno slišal od gorenjskih čebelarjev. Anton Janša piše v svoji knjigi iz leta 1771, ki je izšla na Dunaju v nemščini, da se matica praši v zraku in dodaja, da se oplodi z več troti v enem samem poletu. Upokojenemu univerzitetnemu profesorju dr. Andreju Šaleharju, ki zadnja leta intenzivno raziskuje zgodovino slovenskega čebelarstva v 18. in 19. stoletju, je v prvi polovici letošnjega leta uspelo izbrskati zanimive pisne vire o Slovencih, ki so osebno opazovali praho matic v zraku in o svojih opažanjih tedaj tudi obvestili svetovno čebelarsko javnost. Menim, da je to odkritje eno večjih v zadnjem času pri nas na področju čebelarstva.

 

 Čebele na paši

Kdaj se je pri nas pojavilo prevažanje in prenašanje čebeljih panjev na pašo, ni znano. Iz zgodovinskih virov vemo, da so to počeli Egipčani že v času faraonov in da so čebele vozili na razna pasišča z ladjami po Nilu, vemo pa tudi, da je kot prvi v srednji Evropi že sredi 18. stoletja vpeljal prevažanje v prakso Anton Janša na Dunaju. To je omogočilo čebelarjenje v kranjičih, ki so bili takrat na Kranjskem splošno v uporabi in ker se jih kakor domine zlaga v vrste drug poleg drugega. Pod vodstvom Janše so dunajski čebelarji poskusno peljali nekaj sto svojih panjev na obširna ajdova pasišča, ki so se raztezala severno od mesta. Že prvo leto so natočili toliko medu, da so o tem dogodku poročali časopisi, drugo leto pa so na ajdovo pašo peljali že več tisoč čebeljih družin in tudi takrat zelo uspešno. Da bi se čebele med vožnjo čim manj vznemirjale, so bili vozovi za prevoz narejeni tako, da so panji počivali na vzdolžnih legah, pritrjenih na pokončne konzole s kratkimi verigami. Panji se na njih niso tresli, ampak samo rahlo zibali. Danes lahko vidimo zelo dobro ohranjen voz za prevoz čebel v radovljiškem čebelarskem muzeju, enega pa tudi pri poklicnem čebelarju Antonu Koželju v Šmarju – Sap.

Naštel sem nekaj razlogov za svojo trditev, da smo Slovenci čebelarski narod, verjetno pa bi jih našel še nekaj. To nam priznavajo vsi tisti tuji čebelarji, ki so bili kdaj pri nas na obisku. Mislim, da sem prepričal tudi profesorja Granta Lundberga.

Franc Šivic

 

Oznake