Rodu, ki raste na severni polobli, večinoma v Severni Ameriki, pripada okoli 25 vrst. Pri nas v naravi raste navadna šmarna hrušic (Amelanchier ovalis), v parkih in vrtovih pa se srečujemo predvsem s kanadsko šmarno hrušico. Rastline so grmi in manjša drevesa.

Cveti pred olistanjem
Cvetovi so beli, v odprtem grozdu, zelo okrasni. Cveti aprila še pred olistanjem. Grm je takrat zelo okrasen, v gozdu lepo viden zaradi svoje cvetoče beline. To je verjetno tudi razlog, da so šmarno hrušico v angleškem jeziku poimenovali snowy mespilus. Mespilus je sicer rodovno ime za nešplje. Šmarne hrušice so žužkocvetke in privabljajo čebele. Po koncu cvetenja se razvijejo listi. So srednje veliki, ovalni, najprej bronaste, potem pa zelene barve. Jeseni so rdeče oranžni. Plodovi zorijo v juliju. Plod je majhen, na dolgem peclju, kremasto bel do temno purpurno rdeč z vijolično modrikasto prevleko in poprhom. Malo spominja na ameriško borovnico. Je sladek in sočen, velik malo manj kot centimeter. V šopu je od šest do dvanajst takih plodov. Pri večini vrst je užiten. Poimenujemo ga jagoda, čeprav je botanično pečkati plod kot jabolko ali hruška.

Plodovi dozorevajo postopno. Najokusnejši so seveda sveži, lahko pa jih tudi zamrznemo kot denimo maline. Lahko jih predelamo v sok, vino in druge izdelke.

Kot drugo jagodičje so vir zdravja – poleg pomembnega deleža vlaknin, sladkorjev in kislin vsebujejo številne vitamine in minerale, kot sekundarni metaboliti pa so v njih prisotni zdaj zelo cenjeni polifenoli z antioksidativnimi lastnostmi. Zelo rade jih imajo tudi ptice, predvsem kosi.

V Ameriki gojijo tudi jelševo šmarno hrušico, A. alnifolia. Divji plodovi dosežejo velikost okoli centimetra, gojeni pa za polovico več. Odrasel grm daje približno 4,5 kilograma plodov. Zorijo junija. Vrsti A. canadensis in A. alnifolia se uporabljata enako. Bakrena šmarna hrušica (Amelanchier lamarckii) je pri nas močno razširjena kot okrasni grm. V Sloveniji v naravi uspeva navadna šmarna hrušica (A. ovalis).

Šmarna hrušica najbolje uspeva na sončnih rastiščih pa tudi v polsenčnih legah. Zelo je odporna proti zimskemu mrazu, prav tako tudi proti poletni vročini in suši. Uspeva v normalno prehranjenih, rahlo kislih do alkalnih tleh.

Sadimo jo na razdaljo 1,5 do dva metra med grmi ter tri do štiri metre med vrstami. Razmnožuje se s semenom, delitvijo grma ter koreninskimi in zelenimi potaknjenci. Možno je tudi cepljenje na jerebiko. Vzgojna rez je omejena na izrezovanje pregostih vej. Odstranjujemo tudi veje, ki se razraščajo preveč okoli grma. Med najbolj znanimi so sorte ’Altaglow’ z belimi plodovi ter ’Shannon’, ’Indian’, ’Pembia’, ’Smoky’ in ’Forestburg’ z rdeče modrimi plodovi.