Zrnje je lahko namenjeno prehrani ljudi in živali, silažna masa v večini primerov predstavlja energijski obrok rejenemu govedu. Poleg koruze kot poljščine se je koruza v zadnjih letih uveljavila tudi kot zelenjadarska kultura, tako na večjih njivskih površinah kot tudi zanimiva popestritev na vrtu.

V obeh primerih gre za posebno podvrsto koruze – natančneje sladke koruze (Zea mays convar. saccharata), kjer je cilj pridelave slajše koruzno zrnje. Tudi njeno ime, saccharata – sladko, nakazuje, da je govora o slajši vrsti koruze in zrnja, ki je namenjeno prehrani ljudi. Lahko jo kuhamo ali pečemo v pozni mlečni zrelosti.

Nepoznana predstavnica zelenjavnega vrta
Sladka koruza je zanimiva in uporabna zaradi svoje značilne višje in vitke oblike, kar lahko predstavljala več pozitivnih, za vrtnarsko pridelavo zelo željenih lastnosti. Njena poglavitna značilnost je bolj sladko in posebej okusno zrnje, ki vsebuje več sladkorjev kot običajna koruza (okrog 10 % sladkorjev). Storži niso zelo dolgi, so pa kompaktnejši z močno zgoščenim zrnjem. Rastline so lahko razraščene, z več stebli in tudi več storži. Najlepši storži zrastejo na glavnem steblu, na stranskih pa manjši, ki jih lahko uporabimo zelo mlade, in sicer cele vložimo v slanico ali kis. Sladka koruza spada v veliko družino trav, katere lastnost je razraščanje. Pri sladki koruzi je ta lastnost še posebej izražena, kadar ima na vrtu veliko rastnega prostora. Takrat se močno razrašča in oblikuje več storžev.

Sladko koruzo lahko neposredno sejemo na stalno mesto ali posadimo vzgojene sadike s koreninsko grudo v lončkih. Če jo sejemo na gredico, upoštevajmo, da bo veliko prej in bolje kalila v tleh, ki imajo več kot 12 °C. To je približno v drugi polovici aprila, v toplejših krajih tudi prej. Hitreje in na bolj siguren način pridemo do kakovostnih rastlin, če si vzgojimo sadike s koreninsko grudo. Priporočam, da sadike vzgojite v večjih lončkih s premerom do 10 cm. Tako bo rastlina imela dovolj prostora za razvoj bujnega koreninskega sistema. Ko ima sadika 4 do 6 listov, jo presadimo in hitro bo zrasla na višino, ki je značilna za posamezno sorto (od 0,8 do 1,8 m). Semena v toplem in primerno vlažnem substratu hitro vznikajo in za to porabijo 5 do 8 dni. Zato izkoristimo svetle, dovolj tople hišne prostore, rastlinjake, tople grede ali celo zimske vrtove. Če boste želeli pridelovati sladko koruzo terminsko, za celoletno pridelavo svežih koruznih storžev, je priporočljivo del sadik začeti vzgajati že zgodaj spomladi (npr. konec marca), naslednja setev naj bo po vzniku in oblikovanju vsaj 2 pravih listov na prvih sadikah in če želimo še pozno poleti in zgodaj jeseni uživati v svežem, sladkem koruznem zrnju, potem opravimo kakšno setev še sredi ali proti koncu maja.
Sorte sladke koruze dozorijo v 70 do 90 dneh. S presajanjem koruznih sadik v juniju bi dobili pridelek še v septembru oziroma pred primi ohladitvami (prva slana), ki bi zaustavile rast in razvoj koruznih storžev. Na domačem vrtu navadno naredimo zasaditev v eni vrsti, le redko v dveh. Kljub temu naj imajo rastline dovolj prostora, tako v kot med vrstami. Zato ne bo nič narobe, če jih posadimo v vrsti na 25 do 30 cm narazen, med vrstami pa naj bo vsaj 70 cm razdalje. Kot trava zelo dobro prenaša pogosto okopavanje, če jo pri tem tudi osipljemo, se še bolje učvrsti s koreninami v tla, kar prepreči občutljivost za pomanjkanje talne vlage in hkrati pomeni dobro odpornost proti poleganju ob močnejših neurjih z vetrom.

Dobri sosedje sladke koruze
Kombinacija pridelave sladke koruze v mešanem posevku in dobrem sosedstvu z visokim fižolom je najbolje poznana kombinacija. Sosedje so lahko tudi nizek fižol, solatne kumare, bučke, melone in paradižnik. Sladka koruza je pogojno dober sosed poletnim saditvam glavnate solate, ki ji ugaja senca koruznih rastlin pred žgočim poletnim soncem. Poletni posevki solate in drugih pozno poletnih solatnic (radič, endivija) v senci koruze (in tudi visokega fižola) lažje preživijo sončno pripeko. V nekaterih primerih so koruzne rastline lahko tudi naravna opora visokemu fižolu, če imamo sorte, ki zrastejo zelo visoko. Ker dobro prenaša poletno vročino, še posebej, če dodatno poskrbimo za zadostno talno vlago z zalivanjem, bodo tudi pozneje zasnovani posevki v poletnih razmerah dobro, predvsem pa hitro rasli ter oblikovali želene koruzne storže.

Počasna začetna rast in obilo cvetnega prahu
Sta njeni značilnosti, ki ju ne smemo spregledati. Spomladi, v fazi do oblikovanih šestih listov, raste zelo počasi in lahko za to porabi tudi več kot mesec dni časa. Ko se otopli in se dan vidno podaljšuje, sladka koruza prestavi hitrost rasti v višjo prestavo in opazna je eksplozivna in zelo hitra nadaljnja rast. To je dobro izkoristiti v primeru, ko želimo rastline sladke koruze uporabiti za naravno oporo visokemu fižolu. Slednji v optimalnih pogojih zelo hitro vznika in kmalu po oblikovanju prvih pravih listov požene ovijanja potrebno steblo – vit. To se naj pri koruzi poklopi s fazo hitre rasti, da ne bodo fižolove rastline prerasle in potem celo ovirale rasti koruze. Od sredine julija dalje nastopi obdobje intenzivnega cvetenja koruznih metlic. V tem obdobju so pogosti pojavi alergijskih težav pri občutljivih ljudeh. Zato se naj v tem obdobju takšne osebe izogibajo delom vrtov ali polj, kjer koruza močno cveti in se iz cvetov intenzivno trese obilo cvetnega prahu.

Zanimivi načini uporabe
Možnosti je veliko. Najboljši čas spravila je v mlečno zrelem zrnju, ki ob stisku ni več vodeno in je na slabi polovici zrna že čvrstejše ter po okusu že sladko. Zato lahko mlado koruzno zrnje na storžu uživamo surovo, cele storže pečemo ali kuhamo, še najbolje v sopari. Lahko jih pečemo na žaru kot samostojno jed ali kot dodatek in popestritev k mesu iz žara. Poznana je uporaba zrn sladke koruze v svežih solatah, omakah … Lahko jo tudi konzerviramo v slani vodi (slanici) ali rahlo kislem nalivu ter pasteriziramo do 80 °C. Mnogi prisegajo tudi na zamrzovanje celega, svežega, a še mlečno zrelega koruznega zrnja. Zadovoljstvo bo zagotovo veliko, saj se boste oskrbeli z lastno pridelanimi sladkornimi tipi koruze in vam jih ne bo potrebno “nabrati” na sosedovi njivi.

Besedilo in fotografije: Igor Škerbot