V Sloveniji je bilo doslej najdenih sto dvajset vrst resarjev. Med njimi so na gojenih rastlinah škodljivi zlasti cvetlični resar (Frankliniella occidentalis), tobakov resar (Thrips tabaci), gladiolov resar (Thrips simplex) in hrušev resar (Taeniothrips inconsequens). Občasno se lokalno prerazmnožijo še na primer ligustrov resar (Dendrothrips ornatus) ali resar Hercinothrips femoralis. Seveda se pri nas pojavlja tudi nekaj plenilskih vrst resarjev, na primer progasti resar (Aeolothrips intermedius).

 Cvetlični resar in tobakov resar

Cvetlični resar je gospodarsko najbolj škodljiva vrsta iz reda Thysanoptera v Sloveniji in je vezan zlasti na rastlinjake. V toplem delu leta je ta žuželka številčna v bližini rastlinjakov, dlje od rastlinjakov pa je skorajda ni. Je polifag (vsejed), a ga najpogosteje obravnavamo kot škodljivca okrasnih rastlin in vrtnin. Rastlinjakov resar (Heliothrips haemorrhoidalis) je razširjen na prostem v slovenskem Primorju. Njegov najpomembnejši gostitelj je brogovita (Viburnum spp.).

Tudi tobakov resar je zelo pomemben škodljivec iz reda Thysanoptera, čeprav je njegova neposreda škodljivost manjša od tiste pri cvetličnem resarju. Najbolj številčno se pojavlja na lukovkah (Alliaceae), ki jih gojimo na prostem, na zgodnjem zelju, kumarah in v cvetovih številnih okrasnih rastlin na prostem ali v zavarovanih prostorih. Pojavlja se tudi na nekaterih metuljnicah, na pravih žitih in nekaterih drugih gostiteljih.

Ustreza jim toplota in zmerna vlaga

Predstavniki različnih resarjev se med seboj razlikujejo številu razvojnih krogov, telesnih oblikah in vedenju. Razmnožujejo se nespolno (deviškorodno) ali spolno. Samice odlagajo jajčeca posamično v cvetove, mlade liste in nežnejše dele stebel. Ko se iz njih izležejo ličinke, se premaknejo na užitna območja gostiteljske rastline in se začnejo hraniti. Resarji se najbolje razmnožujejo v toplih in zmerno vlažnih razmerah. Razvojni krog je optimalen pri temperaturah od 25 do 30 °C in v takšnih razmerah traja od dva do tri tedne. Odvisno od vrste resarji razvijejo od enega do dvanajst rodov na leto. Resarji se masovno namnožijo v sušnih letih. Ker dobro prenašajo nižje temperature, se lahko v rastlinjakih ali v bivalnih prostorih (na primer na okrasnih rastlinah) razmnožujejo celo pozimi, vendar počasneje. Značilno zanje je, da jih hkrati najdemo v vseh razvojnih stadijih: jajčeca, ličinke in odrasli osebki. Če jim primanjkuje hrane gredo tudi v letno diapavzo. V zelo mrzlih zimskih dneh prezimujejo, navadno kot odrasli, redkeje kot ličinke. Prezimijo na plevelih ali v zgornji plasti tal. Ko posadimo zelenjavo, pridejo s plevelov na sadike. Širijo se z letanjem, vendar se na daljše razdalje premikajo z vetrom ali pa jih s sadikami in drugim rastlinskim materialom raznaša človek.

Resarju prenašajo viruse (na papriki).

Značilni srebrni listi

Ustne dele imajo prirejene za strganje, bodenje in sesanje. Resarji se prav tako kot listne uši hranijo s sesanjem rastlinskih sokov. Ob tem povzročajo neposredno in posredno škodo. Ob prebadanju povrhnjice gostitelja in sesanju rastlinskih sokov naredijo različne poškodbe na rastlinskem tkivu. Najznačilnejše je srebrenje listov, ki je posledica vstopa zraka v celice, iz katerih je bila ob hranjenju odstranjena vsebina.

V primeru močnega napada lahko pride do prezgodnjega odpadanja listov (defoliacije) in s tem zavrte rasti rastline. Nekatere vrste resarjev puščajo na listih in plodovih svojih gostiteljev dobro vidne temnejše kapljice iztrebkov.

Tobakov resar, ki je pri nas najškodljivejša vrsta resarjev na prostem, povzroča značilne srebrne pege na listih čebule in pora, brazgotine pa na zunanjih listih zeljnatih glav.

Cvetlični resar povzroča na listih napadenih vrtnin in okrasnih rastlin značilne srebrne ali bele pege, s čimer zmanjšuje fotosintetsko aktivnost napadenih rastlin in posledično zmanjšuje njihovo produktivnost.

Ličinke različnih vrst resarjev se pogosto prehranjujejo na plodnici različnih koščičarjev, kar se odrazi v rjavenju pokožice plodov.

Na gladiolah se posledice prehranjevanja zlasti gladiolovega tripsa kažejo v srebrenju listov, na rdečih, vijoličnih in drugih, temneje obarvanih cvetovih pa pridejo do izraza še poškodbe na cvetovih.

Značilne srebrne pege na čebuli.

Neposredna škodljivost resarjev zaradi sesanja rastlinskega soka pride najbolj do izraza v sušnih obdobjih, saj takrat močno napadene rastline zelo hitro izgubljajo vlago. Na območjih s hladnejšim podnebjem poškodb običajno sploh ne opazimo. Obseg poškodb na napadenih rastlinah je odvisen od številnih dejavnikov.

Posredno škodo resarji na rastlinah povzročajo s prenosom virusov iz različnih rodov (na primer prenos virusa pegavosti in uvelosti paradižnika (TSWV), virus razbarvanja cvetov pelargonije (PFBV), virus progavosti tobaka (TSV) in številni drugi). Pomen resarjev pri prenosu virusov je lahko tudi posreden, saj lahko na primer prej omenjeni virus progavosti tobaka vstopi v rastlinske celice skozi luknjice, ki jih ob napadu na rastlini naredi tobakov resar.

Iris Škerbot