Kot rezultat intenzivne vzreje  so se pojavile številne barvne variacije. Naravna barva skalarke je srebrna s črnimi črtami ter rdečimi očmi. Toda s selekcijo so se pojavile številne barvne variacije, kot je na primer »gold« oziroma zlata skalarka, za katero je značilno popolnoma belo telo z rumenim čelom.

V Evropo je bila prvič pripeljana leta 1823, takrat je veljala za zelo drago in zahtevno ribo, ki so si jo lahko privoščili le redki. Latinsko ime Pterophyllum scalare, pomeni »lebdeči list« tako jo je poimenoval nemški ihtiolog dr. Ernst Ahla. Okoli leta 1836 so zabeležili prvo uspešno drst v ujetništvu, ki je takrat veljala za veliko poslovno skrivnost. Leta 1915, pa se je začel množičen izvoz gojenih rib. To je ribi, ki je doslej veljala za prestiž, zelo zbilo ceno, zato so si jo lahko privoščili tudi akvaristi iz srednjega razreda. Danes velja za žival, ki jo je relativno lahko razmnožiti, zato je tudi nižja cena. Kljub temu pa je po priljubljenosti še vedno v samem vrhu.

Socialno obnašanje

Danes skalarke ali listarke ločimo na divje in v ujetništvu gojene osebke. Divje skalarke se v lovni sezoni lovi s posebnimi mrežami, nato pa se jih z letali transportira iz Južne Amerike po akvarističnih trgovinah po svetu. Divji osebki so zelo lepi z izrazito visokimi plavutmi ter rdečimi očmi. Zaradi dragega transporta pa imajo nekoliko višjo ceno, ki se giblje od 60€ naprej po živali. Izhajajo iz počasi tekočih vod Južne Amerike, tam, kjer je voda črna in bogata s taninskimi ter šotnimi kislinami. pH vrednost se giblje od 6 do 7, GH vrednost pa je običajno pod 5°, KH pa je skoraj 0°. Zadržujejo se v parih, ki tvorijo veliko jato, zato jih tako naselimo tudi v akvariju. Gojeni osebki so obdržali nekatere lastnosti svojih divjih prednikov, predvsem biološko potrebo po kakovosti vode ter socialno obnašanje. Cena gojene skalarke je od 3€ naprej.

Drst ob polni luni

Uspešna drst v ujetništvu je mogoča le v optimalni vodi, ki ima med 26 in 30 °C. Nekateri pari se drstijo tudi v nekoliko trši vodi pri pH vrednosti 8, vendar so to redke izjeme, ki ne potrjujejo pravil. Parom, ki se redno drstijo pravimo drstni pari in se v obdobju razmnoževanja umaknejo od matične skupine. V tem času postanejo zelo zaščitniški ter teritorialni, zato gnezdo brez težav ubranijo pred večjimi ribami. Brez pomislekov se zaženejo tudi v roko akvarista. Starša z dobrim starševskim nagonom lahko poskrbita za mladino tudi v matičnem akvariju. Ikre odlagajo na trde podlage, najraje imajo ploščate zelene predmete, kot so listi suličark. Paru nikoli ne pobiramo iker, saj s tem uničujemo starševski nagon, ki je značilen za to vrsto. Mlade ribe bodo prvih nekaj drsti neuspešne, saj se še učijo.

Samica je godna vsakih 28 dni, kar sovpada z luninim ciklom v naravi. Drstijo ob polni luni, zato jim v akvariju v obdobju drsti moramo priskrbeti majhno lučko. V nasprotnem primeru požrejo ikre takoj, ko ugasne luč. Pred drstjo samec in samica izbereta primerno mesto za odlaganje iker. Običajno je to list ali kakšna druga ravna ter trda podlaga, ki je rahlo navpična. Par to mesto intenzivno čisti in varuje. Samica najprej odloži ikre, samec pa plava tik za njo in jih oplodi. Za gnezdo skrbita oba starša, s plahutanjem plavuti poskrbita za primeren pretok kisika med ikrami, z gobcem pa odstranjujeta bele, neoplojene ikre. Razlogov za neoplojenost je veliko, med najpogostejšimi so trda voda s previsoko pH vrednostjo, premlad samec ali prehladna voda. Čeprav se drst lahko zgodi v matičnem akvariju, pa je nadzorovana vzreja veliko lažja v drstnih akvarijih. Nekateri rejci paru odvzamejo ikre in ga izvalijo brez staršev, vendar to močno odsvetujem, saj na ta način vrsti uničujemo starševski nagon, ki bo potreben v naslednjih generacijah.

Mladice redno hranimo

Iz oplojenih iker se tretji dan razvijejo mladice, ki sprva le migajo z repki, splavale bodo šele čez nekaj dni, ko bodo porabile zaloge iz rumenjakove vrečke. V tem času se lahko zgodi, da jih starša prestavita na drugo mesto. Ko mladice splavajo, jih začnemo obilno hraniti z naupiji artemije, vmes je priporočljiva tudi redna menjava vode. Mladice od staršev ločimo po enem tednu, oziroma takrat, ko opazimo, da jih starša ne čuvata več.

V času razvoja in rasti moramo mladice redno hraniti, obilna količina hrane, ter optimalna kakovost vode je pri vzreji mladic ključnega pomena. Bodimo pozorni in mladice, ki rastejo hitreje ločimo od tistih, ki rastejo počasneje, saj s tem preprečimo pojav kanibalizma.

Skalarka lahko zraste do 20 cm v širino in do 50 cm v višino, zato je primerna za večje akvarije, saj bo manjših posodah nazadovala v rasti. Gen za modro barvo, ki ga opazimo pri nekaterih gojenih oblikah je povezan z genom za pritlikavost, zato so živali z modrim pigmentom bistveno manjše od vrstnikov. Samca in samico najlažje ločimo v času drsti, kljub temu nekateri starejši samci kažejo izrazit spolni dimorfizem. Spoznamo jih po izbočenem čelu ter daljših plavutih. Spada v družino ostrižnikov ter v rod listarke (Pterophyllum), ki šteje tri vrste.

Vrsta Pterophyllum scalare ima okoli 15 podvrst, ki živijo v naravi ter čez 150 barvnih variacij, ki jih poznamo v ujetništvu. Je dokaj miroljubna riba, ki je primerna za skupinske akvarije. Dobro se ujame z oklepnimi somiči iz roda Corydoras, rogatci in večjimi karacinidi ter tetrami. Manjše prebivalce, kot so neonke, kresničke in podobne drobne ribe, lahko zamenja za hrano. Idealna družba zanjo so žalovalke (Gymnocorymbus ternetzi), golšarice (Carnegiella sp.), tetre iz roda Hemigrammus in diamantna tetra (Moenkhausia pittieri).

Akvarij ji lahko uredimo na dva načina:

1. Gosto zaraščen akvarij z veliko rastlinami

2. Akvarij s črno vodo brez rastlin

Načeloma so za akvarije z rastlinami bolj primerne gojene oblike, v vsakem primeru pa so primerna dekoracija korenine ter suho listje. Izbiramo kamenje, ki ne vsebuje apnenca, pesek pa naj bo temen in droben. Skalarka je riba, ki ne mara močne svetlobe, zato so v rastlinskem akvariju nujno potrebne plavajoče rastline, ki zatemnijo akvarij.

Moje izkušnje s to vrsto so zelo pozitivne. To je bila ena iz med prvih rib, ki sem jih uspešno razmnožila. Če jim pripravimo ustrezno vodo, so primerne za začetnike, njihova slaba lastnost pa je občasna medvrstna agresija, ki se lahko konča s smrtjo. Formiran par običajno ostane skupaj vse življenje. Glede prehrane niso izbirčne, paziti moramo le, da ne vsebuje preveč beljakovin, saj je vrsta občutljiva za zaprtost ter prolaps.

Tjaša Kvas 

www.alfa-in-beta.com