Z nekaj besedne igre bi lahko govorili tudi o ”pašniškem” in ne samo travniškem sadovnjaku. Ta večnamenskost uporabe travniških sadovnjakov je bila v preteklosti toliko bolj zaželena in tudi prisotna. Govorili so o pašnem, kosnem in kombniniranem pašno-kosnem sistemu obdelave pod drevesi. V bližnji preteklosti je bil način sadjarjenja v obliki travniških sadovnjakov osnovni in najbolj razširjen način pridelave sadja različnih drevesnih sadnih vrst. V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je sadjarska pridelava intenzivirala, vendar so bila drevesa še vedno visokodebelna, medtem ko se je sodobni način sadjarjenja z nizkodebelnimi drevesi in visoko gostoto sajenja začel pri nas v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Kljub temu so še danes travniški sadovnjaki marsikje prisotni z mogočnimi stoletnimi drevesi, dobesedno pravimi očaki, ter prav tako kot podmladek v obliki novo zasajenih travniških sadovnjakov. Gostota sajenja dreves travniškega sadovnjaka je relativno majhna in redko presega 200 dreves na hektar. Glede na dejstvo, da gre za visokodebelna drevesa s pet in več metri končne višine, je to tudi razumljivo. Uradnih definicij ekstenzivnega sadovnjaka, imenovanega tudi travniški sadovnjak, je sicer več, vendar gre pri tem večinoma za različice iste tematike. Ena od njih se glasi: ”Travniški sadovnjak je sadovnjak, ki ni primeren za intenzivno pridelavo. To je običajno nasad visokodebelnih sadnih dreves, vzgojenih na bujni podlagi ali iz semena, z gostoto več kot 50 dreves na hektar. V ekstenzivnem oziroma travniškem sadovnjaku lahko raste ena ali več različnih sadnih vrst.”

Revitalizacija ali na novo

O revitalizaciji ali obnovi travniškega sadovnjaka običajno govorimo takrat, ko podedujemo ali kupimo zemljišče z obstoječim, običajno že rahlo zanemarjenim sadovnjakom. Če ocenimo, da so drevesa travniškega sadovnjaka še dovolj vitalna, jih obdržimo in opravimo t. i. oživitveno ali pomladitveno rez. Kako prepoznamo, ali so obstoječa drevesa še vedno vitalna? Dovolj dober pokazatelj je že splošni videz drevesa z olistanostjo ter pridelkom, še več pa nam pove enoletni prirast.
Če tega ni, gre najverjetneje za drevo, ki zaključuje svoje življenjsko obdobje in ga je potrebno zamenjati z novim. Ob sajenju novih dreves v travniški sadovnjak moramo sadike z ustrezno mrežo zaščititi tako pred voluharjem kot pred divjadjo. Sadike morajo biti vzgojene na visokodebelnih podlagah in najboljše kakovosti, njihova sama kakovost sadik pa najboljša. To pomeni, da so sadike dobro obraščene s poganjki (najmanj pet poganjmkov) in imajo dobro razvit koreninski sistem. Pri sajenju novih sadik je seveda več kot na mestu vprašanje, katere sorte sadja saditi.

Sadike v travniškem sadovnjaku

V preteklosti so bile vse sadike, ki so bile posajene v travniških sadovnjakih, vzgojene iz semena. Govorimo o sejancih (semenjakih), ki so bili načrtno požlahtnjeni (cepljeni) s kakovostnimi in priporočenimi sortami. Tudi danes se za sajenje v travniški sadovnjak priporoča sajenje sadik, ki so vzgojene na bujnejših podlagah, te so pa lahko tudi vegetativnega izvora. Takšne so denimo podlage M7, MM 106 ter MM 111 pri jablani, selekciji kutine MA ter BA 29 pri hruški, podlage colt, F 12/1 ter maksma 14 pri češnji, mirabolana 29 C pri slivi in marelici. Končna velikost takšnih dreves je nekoliko nižja kot pri drevesih na sejancu, vendar so takšna drevesa še vedno dovolj visoka in dobro ukoreninjena v tleh. Kljub temu, da sadike na sejancu kasneje vstopajo v obdobje rodnosti, so pri izbiri za sajenje v travniški sadovnjak še vedno na prvem mestu. Sodobne nizkodebelne vzgojne oblike so s seboj prinesle tudi nov sortiment, tako da stare sorte pogosto povezujemo z visokodebelnimi drevesi. Nič ni narobe, če si v travniški sadovnjak posadimo topaz, karneval, fuji ali zlati delišes na sejancu, vendar tudi v novodobni travniški sadovnjak bolj sodijo imena, kot so bobovec, carjevič, kosmač, tepka in domača češplja.

Besedilo in fotografije so iz knjige Sadje travniških sadovnjakov in gozdnega robe.