Sadeži zdravja
Pozna spomladanska pozeba je pustila za seboj prazno marsikatero marelico, jablano in hruško. Ampak jagodičaste sadne vrste že veliko let niso imele tako dobrih pogojev za rast kot letos.
Vremenske razmere v mesecu maju in juniju so omogočile odlično sezono jagod, zmerna vročina z občasnimi padavinami julija in avgusta je postregla z lepimi pridelki ameriških borovnic in v septembru je aronija ravno prav sladka.
Tisti, ki ste spremljali sladkorne stopnje jagodičja (°Brix), ste lahko opazili, da so bile vrednosti letos zelo visoke, če ste le dovolili plodovom, da na grmih popolnoma dozorijo. V času novih bolezni, ko se vedno bolj zavedamo pomena svojega zdravja, se je povečalo tudi povpraševanje po domačih pridelkih in jagodičje ni bilo nobena izjema. Vsak, ki je imel košček zemlje ali prazen lonec na balkonu ga je zasadil s sebi ljubimi rastlinami, marsikatero okrasno korito je zasajeno s solato, jagodami, peteršiljem.
Okuženi plodovi niso za na kompost
A ob vsem tem izobilju se rado zgodi, da so konec sezone police v hladilniku in zamrzovalniku že polne jagodičja, otroci in vnuki so se ga že prenajedli, na vrtu so pa rozge še vedno polne malin. Največja napaka, ki jo takrat lahko storimo je, da zrele plodove pustimo na grmu. Prezreli, sladki plodovi so odlično mesto za pojav glivičnih bolezni in zelo okusna hrana za škodljivce ter ptice. Na okuženem in poškodovanem mestu se posledično razvijejo sekundarne okužbe, škodljivci pa z mano, ki jo izločajo, privabijo druge žuželke, kar lahko ogrozi obstoj rastline.
Jagodičje torej redno obiramo v primerni fazi zrelosti ter vzdržujemo higieno nasada. Če so plodovi zaradi bolezni, škodljivcev ali vremenskih razmer poškodovani do te mere, da niso več primerni za uporabo, jih iz nasada odstranimo in po potrebi tudi uničimo.
Plodovi in drugi deli rastlin, ki so prekriti s sporami gliv ali imajo znake napadenosti škodljivcev, niso primerni za odlaganje na kompost. Kompost zakisajo, razvoj bolezni pa se ne ustavi in se širi naprej po nasadu. Zdrave in primerno zrele plodove po obiranju čim prej shranimo v hladilniku. A naj poudarim, skladišče oziroma hladilnik ni bolnišnica. Če smo shranili poškodovane ali okužene plodove, bodo te poškodbe hitro napredovale.
Shranjevanje v hladilniku
Jagodičje bo najdlje ohranilo svojo svežino, če ga shranimo na 0-2°C pri čim višji relativni zračni vlagi, 90-95 %. Pred shranjevanjem je zelo pomembno, da plodove najprej dobro osušite in jih nato shranite v odprti posodi v predelu hladilnika, kjer je najhladneje (zero-frost funkcija oziroma predal za shranjevanje zelenjave), toliko časa, da je dobro ohlajeno.
Pomembno je, da sadje najprej ohladimo, nato pa ohlajenega zapakiramo v zrakotesno posodo ali damo v vrečko in dobro zatesnimo ter spravimo nazaj v najhladnejši del hladilnika.
Tako bomo poleg zahtevane temperature zagotovili tudi dovolj visoko zračno vlago. Če bi nepredušno zaprli sadje sobne temperature ali celo toplo z vrta, bi zaradi spremembe temperature začelo kondenzirati. Na sadju se pojavijo kapljice in plodovi prej propadejo. Jagode in kosmulje bomo na tak način brez večjih težav hranili en teden, ameriške borovnice, ribeze, aronijo pa vsaj en mesec. Maline so najbolj občutljivo jagodičje, zato za shranjevanje več kot dan ali dva ni primerno.
Skladiščenje v kontrolirani atmosferi
Podaljšanje uporabne vrednosti jagodičja se bistveno razlikuje od ostalega sadja. Plodovi so neklimakterični, to pomeni, da po obiranju ne zorijo več, zato jih ni smiselno obrati pred popolno zrelostjo, da bi podaljšali skladiščne sposobnosti. Zaradi posebnih zahtev pri skladiščenju večji pridelovalci jagodičje shranjujejo v kontrolirani atmosferi s povečano koncentracijo ogljikovega dioksida (CO2) in zmanjšano koncentracijo kisika (O2). Na primer rdeči ribez shranjujejo v atmosferi, ki je sestavljena iz 24 % CO2, 2 % O2 ter dušik, ameriške borovnice pri 10 % CO2, 5 % O2 ter dušik, zračna vlaga je 95-%. V tako kontrolirani atmosferi jagodičje ohrani svojo svežino in kakovost več kot dva meseca, ribezi tudi več kot osem mesecev.
V Sloveniji je trenutna ponudba domačega jagodičja še vedno manjša od povpraševanja, zato se za shranjevanje v kontrolirani atmosferi pridelovalci v veliki meri ne odločajo, saj ni potrebno.
Jagodičje iz uvoza, ki ga tudi izven sezone lahko vidimo na trgovskih policah, brez kontroliranih pogojev dolgega potovanja od nasada do police ne bi uspešno prestalo. Poleg tega je skladiščenje v kontroliranih atmosferah in gnojenje z lahkotopnimi gnojili v Sloveniji prepovedano v ekološki pridelavi.
Se nadaljuje.
Nika Cvelbar Weber