Rojenje čebel je torej naraven pojav. Pred sto in več leti so pri nas čebelarili s kranjiči. To so bili preprosti majhni panji, v katerih so čebele hitro zašle v rojilno razpoloženje in pogosto rojile že v aprilu. Nekatere čebelje družine so rojile tudi po dvakrat ali trikrat in čebelarji so lahko brez težav povečevali število naseljenih panjev.

Rojenje je bilo takrat, ko je pri nas cvetela trgovina z živimi čebelami, dobrodošel. Iz slovenskih dežel so v devetnajstem stoletju izvozili v države Srednje Evrope in celo v Rusijo ter v nekatere prekomorske dežele več kot sto tisoč naseljenih panjev in rojev. Kranjska sivka je bila zaradi svoje skromnosti, delavnosti in mirnosti povsod znana in priljubljena.

V slabih letinah, ko čebele niso nabrale dovolj medu za čebelarja, je predstavljala prodaja naseljenih panjev dobrodošel posel in nadomestilo za med. Razposajeno rajanje čebel v zraku pred čebelnjakom pa je bila za čebelarja, ki jih je opazoval, preden so utrujene sedle na kakšno vejo bližnjega drevesa, razkošna predstava za oči in čudovita simfonijo za srce.

Rojenja ne želimo

Danes rojenja ne želimo. Z vsemi mogočimi ukrepi ga želimo preprečili ali vsaj omejili. Ko se začne čebelja družina pripravljati na roj, jo nenadoma mine vsa njena prislovična delavnost in namesto da bi čebele izletavale na pašo, leno ždijo v panju. Že v marcu, ko cvetijo vrbe, in še posebno v aprilu, ko imajo čebele prvo pašo na divjih češnjah, sadnem drevju in regratu, jih najbolj zaposlimo tako, da jim damo v gradnjo čim več satnic. Ob dobri beri nektarja lahko čebelja družina zgradi satnico v enem dnevu in tudi matica jo pogosto takoj zaleže.

Ogrebanje roja v košati jablani

Eden od ukrepov proti rojenju je širjenje gnezda. Širjenje izvajamo tako, da vsak teden prestavimo iz plodišča v medišče po dva do tri sate s pokrito zalego, na mesto odstranjenih zaleženih satov pa dodamo prazne izdelane sate, da jih matica zaleže. Najboljši ukrep proti rojenju je dobra paša.

Ob visokih donosih nektarja v panje čebele včasih celo prenehajo s pripravami na rojenje in porušijo že zaležene matičnike. Žal takšne dobre paše letos nismo imeli. Čebelje družine so se zaradi toplega vremena v aprilu dobro razvile, ko pa so v maju in delno tudi v juniju nastopila hladna in deževna obdobja, niso mogle leteti na cvetoče travnike ter drevesa in začele so na veliko rojiti. Čebelarji po vsej Sloveniji so imeli veliko dela, da so jih polovili, mnogo pa jih je tudi ušlo.

Gradnja novega satja – ukrep proti rojenju

Večino čebeljih družin imam v Šempasu, torej na Goriškem, kjer predstavlja akacija glavno pašo. Nekaj dni pred začetkom njenega cvetenja poiščem in vzamem iz vseh gospodarskih trietažnih AŽ panjev matice ter z njimi ter dobro pestjo čebel različnih starosti naredim umetne družinice na treh satih. Matice razmeroma hitro najdem, ker ima vsaka na hrbtni strani lepo vidno barvno piko. Panjiče s temi družinicami odnesem tri kilometre stran na novo stojišče, da se pašne čebele ne vrnejo v stare domove. Do jeseni se vsaka družinica ob primerni negi tako namnoži, da zaseda ob koncu sezone že sedem satov, kar je pogoj, da bo prezimila brez težav. Kaj se medtem dogaja z gospodarskimi panji, ki so ostali brez matic? Čebele iz najmlajših ličink potegnejo matičnike z namenom, da si vzgojijo nove matice. Osmi dan vsak sat v panju natančno pregledam in uničim vse matičnike z izjemo dveh, ki ju ocenim, da sta najboljša. En matičnik pustim v spodnji prvi etaži, drugega pa v tretji. Čez dober teden se obe matici izležeta in deset dni kasneje izletita na parjenje.

Mlada matica se je izlegla. Čez kakšnih deset dni se bo oplodila in nadomestila svojo mater, ki je zapustila panj z rojem.

Včasih se z svatovskega leta vrneta obe oplojeni, včasih pa najdem v panju samo eno. Družine z mladimi maticami tisto leto praviloma ne rojijo, zato v naslednjih tednih ne izgubljam časa s stalnim brskanjem po panjih, kar je sicer reden postopek pri klasičnem čebelarjenju. Razen dejstva, da sem preprečil rojenje svojih čebel, ugotavljam, da takšne družine naberejo več medu kot tiste s starimi maticami. Ker so bile skoraj tri tedne brez zalege, so se mladice predčasno prekvalificirale v nabiralke in tako povečale armado pašnih čebel. Razen tega smo s prekinitvijo zaleganja matic uspešno prekinili tudi razmnoževanje varoj in tako na povsem naraven način prispevali k boljšemu zdravstvenemu stanju svojih čebel.

Označevanje matic z opalitnimi ploščicami (na fotografiji) ali z barvami za nohte nam omogoča, da jo lažje najdemo v množici čebel.

Morda bo marsikateri bralec pripomnil, da je iskanje matic pred glavno pašo zamuden posel, ker jih je zelo težko najti v množici čebel. To drži, toda vaja dela mojstra in če so matice označene, ni tako hudo, kot si kdo predstavlja. Prednosti, ki jih ima čebelar, če ukrepa po opisanem postopku, pa so tako velike, da odtehtajo ves predhodni trud.

Franc Šivic