Čeprav predstavlja rojenje pri čebelah in tudi pri nekaterih drugih žuželkah povsem naraven način razmnoževanja, v sodobnem čebelarstvu ni zaželeno. Dogaja se na začetku pomembnih paš, ko morajo biti čebelje družine na višku svojega razvoja, da paše izkoristijo in naberejo čim več medu zase in za čebelarja. Toda že sama priprava na rojenje jih nekako poleni, odhod velikega dela čebel z rojem pa oslabi do tolikšne mere, da ne naberejo dovolj medu niti za lastne potrebe. Čebelarji se zato z različnimi ukrepi trudimo, da do nastanka rojilnega razpoloženja ne bi prišlo, pri tem pa moramo vedeti, kaj rojilno razpoloženje pospešuje. V prvi vrsti je to utesnjenost v panju. S prestavljanjem satja s pokrito zalego iz plodišča v medišče in z vstavljanjem praznih satov in satnic v plodišče »razrahljamo« utesnjenost v plodišču in obenem omogočimo hitrejši pretok matičnih feromonov med čebelami. Prav zadostna prisotnost matičnih feromonov v vseh delih panja najbolj zmanjšuje pojav rojilnega razpoloženja. Pomembno je tudi, da so čebele čim bolj zaposlene. Če je količkaj paše v naravi, jim dodajamo na robove gnezda satnike z vdelanimi satnicami, da jih začnejo mlade čebele delavke, ki imajo razvite voskovne žleze, dograjevati. Dodajanje satnic je pomembno tudi zato, da z njimi obnavljamo staro, temno satje, v katerem so celice manjše od tistih v mladem satju. Čebele, ki se poležejo iz takšnih celic, so zato manjše, slabotnejše, manj odporne proti boleznim in imajo krajšo življenjsko dobo.

Boj za življenje in smrt
V izrojencu ostane po odhodu roja približno polovico čebel in nekaj matičnikov, iz katerih se bodo v naslednjih dneh postopno izlegale mlade matice. Šestnajsti dan po tem, ko je bilo v matičnik položeno jajčece, se izleže prva. V bližini poišče celico z medom in se z njim za začetek dobro okrepča, nato pa začne iskati ostale matičnike s precej krutim namenom, da bi pomorila svoje sestre. Če so se čebele odločile, da ne bodo ponovno rojile, ji to nakano dovolijo. Včasih se zgodi, da se istočasno izvaliti dve matici in ko se srečata, se med njima vname boj na življenje in smrt. Zmaga močnejša, čebele pa uničijo preostale matičnike. Zdaj jo čaka še ena avantura – svatovski polet. Kakšnega lepega sončnega opoldneva zapusti svoj panj in se dvigne v zrak ter poleti proti kraju, kjer se zbirajo troti. V enem samem poletu se oplodi z več troti in se nato vrne na svoj dom. Poslej ga ne bo zapustila do naslednjega leta, ko bo morda odletela iz njega skupaj z rojem. O tem, da se matica oplodi s troti v zraku, je poročal že naš rojak Anton Janša v svojih dveh knjigah, ki sta izšli na Dunaju v letih 1771 in 1775. Presenetljivo pa je lanskoletno odkritje zaslužnega profesorja dr. Andreja Šaleharja, da sta to videla in o tem pisala še pred Janšo dva slovenska čebelarja, in sicer duhovnik Matej Furlan iz okolice Kamnika in kirurg Anton Humel iz Ljubljane. Praha matic s troti v zraku je torej izviren slovenski prispevek k poznavanju biologije medonosnih čebel.

Roji niso nevarni ljudem
In kaj se dogaja z rojem, ki je pravkar zapustil svoj dom? Ko se matica in čebele po nekaj minutah rajanja v zraku pred čebelnjakom utrudijo, sedejo na kakšno vejo bližnjega drevesa, se tam stisnejo v gručo in čakajo na vrnitev svoji izvidnic. To je posebna skupina čebel, katerih naloga je najti ustrezno bivališče za novo družino. Nagon jim veleva, naj bo to čim dlje od prejšnjega doma, saj si bodo tako zagotovile pasišča, ki bodo čim manj obremenjena s konkurenco iz nekdanjega čebelnjaka. V daljni preteklosti so jim bila na voljo za domovanje drevesna dupla v gozdovih, ki jih danes ni več. Kako najti takšen kraj pri nas, ko je marsikje čebel preveč? Če se jim bo nasmehnila sreča, bodo morda našle zapuščen čebelnjak s praznimi panji, a pri tem tvegale, da je tisti čebelnjak opustel zato, ker so čebele v njem pomrle zaradi kašne hude nalezljive bolezni, na primer zaradi ameriške gnilobe čebelje zalege. Velike težave imajo roji v mestih, kjer je razvito urbano čebelarjenje, na primer v Ljubljani. Znotraj obvoznice oziroma avtocestnega obroča je kakih osemsto čebeljih družin na balkonih, terasah in vrtovih in so v lasti članov društva Urbani čebelar, članov tega društva pa je okoli 50. Predsednik Gorazd Trušnovec meni, da roji za prebivalce mesta niso nevarni in da se rojevih čebel ni treba bati. Če pa bi kdo naletel na pobegli roj, lahko pokliče njegovo telefonsko številko 031 253 929 in bo prišel roj ogrebsti.
In še ena zanimivost. V okviru mestne občine Ljubljane deluje poleg urbanega še nekaj čebelarskih združenj. To so Slovensko akademsko čebelarsko društvo, Čebelja pot, Čebelarsko društvo Ljubljana Moste – Polje, Čebelarsko društvo Barje, Čebelarsko društvo Tacen in Čebelarsko društvo Ljubljana. Slednje je najstarejše med njimi, saj bo letošnjega 8. junija slovesno praznovalo 110. obletnico svojega obstoja.

Besedilo in fotografije: Franc Šivic