Rdečecvetna krvika, Scadoxus multiflorus, požene nekaj več kot pol metra visoka cvetna stebla, ki se končujejo s kroglastimi socvetji. Drobni cvetni lističi so enako obarvani kot prašniki ter pestiči in vsa celota deluje nekako barvito, žareče in iglasto, ampak prav okrasno.

To lepoto znajo ceniti tudi floristi, saj cvetje pogosto uporabljajo v ekskluzivnih dekoracijah.

Rastlina se razširi 30 do 40 centimetrov v širino z bleščečimi in nežno zelenimi listi v široko suličasto oblikovanih ploskvah. S tem nekoliko spominjajo na orjaške liste čemaža ali na sicer neprimerno bolj grobe liste ščitovke (Aspidistra elatior). Vsako cvetno steblo ima po 20 ali več cvetov v 10 do 15 centimetrov velikem kobulu, perigonovi listi posameznega cveta pa z obliko komaj nakazujejo pripadnost veliki družini Amaryllidaceae. Po svojem poreklu je ta vrsta iz južnoafriškega puščavskega okolja Namiba in Natala, zato lahko razumemo potrebo po izrazitem počitku po končani vegetaciji. Spomladi prebujene čebulice najprej odženejo bujno listje na pritlehnih pecljih, pozneje pa se ob močnejših poganjkih pojavijo tudi cvetna stebla. Močne rastline v skupinski razrasti in dobri negi imajo v eni posodi lahko kar po 15 cvetov.

Slonov uhelj

Belocvetni hemant ali bela krvika, Haemanthus albiflos, je zaradi široko jermenastih listov poznana tudi kot slonovo uho ali celo judežev jezik. Vsaka čebula odžene dva do štiri liste, ki so lahko dolgi do 20 centimetrov. Cvetna stebla so krajša kot pri rdečem hemantu in tudi cvetje je manj vpadljivo. Poleti se razvijejo na čopič spominjajoča socvetja z obilico belih cvetov, v vsakem kobulu jih je lahko kar po 50. Cvetni listi so ozki, zelo opazni pa so iz cvetov štrleči prašniki z zlato rumenimi prašnicami. Čeprav tudi beli hemant izvira iz Južne Afrike, je pri nas že dolgo znan in velja za sorazmerno odporno lončnico, ki ne potrebuje posebne nege.

Delitev in setev

Krvike množimo spomladi z delitvijo ali setvijo. Čebula je rada kar več let v utesnjeni prostornini posode, kjer se razrašča z obstranskimi mladimi čebulicami. Dovolj močne čebule zacvetijo in nič jih ne moti, če se med seboj drenjajo.

Močne in omesenele korenine naredijo v spodnjem delu posode tesen preplet in jih ob morebitnem presajanju poskušamo čim manj motiti ali poškodovati, ker krvike to zelo zamerijo. Zato se lotimo delitve zares le takrat, ko načrtujemo razmnožiti svoje lepotice ali pa če je posoda že resnično premajhna.

Izlončeno čebulno skupino spomladi previdno razdelimo in si ustvarimo nove skupinice. Umestno je namreč pustiti po več čebulic skupaj, še vedno delno zraščene s koreninami. Prav izdatno je lahko tudi razmnoževanje s setvijo, le kakšne tri leta gojenja do prvega cvetenja moramo vzeti v zakup. Mnogocvetne glavičaste kobulke rade obiskujejo žuželke, če imamo hemante na prostem. K boljšemu nastavku plodičev pa lahko pripomore tudi vrtnar z dodatnim opraševanjem.

Vsak cvet nastavi za droben grah veliko jagodo s praviloma po enim precej debelim semenom. Sprva so jagode zelene, jeseni in pozimi pa postanejo oranžno rdeče. Stebla s plodovi pustimo dozorevati na rastlini brez zalivanja in tudi še potem, ko je listje že v celoti porumenelo.

Ko peclje porežemo, bo seme ostalo sveže do setve marca ali aprila. Neposredno pred setvijo plodove zmečkamo in odstranimo večji del omesenelega tkiva ter takoj sejemo, saj presušeno seme skoraj ne kali več. Po svojih izkušnjah trdim, da se dobro obnese setev v podolgovat balkonski zaboj, od koder primerno velike rastline iz vrstne setve presajam skupinsko v lončke. V času vegetacije jim seveda vedno ponudim sonce ter primerno prehrano ob previdnem zalivanju prepustnega substrata. Podobno množimo tudi beli hemant, a nekateri so si pri njem nabrali prav dobre izkušnje celo z listnimi potaknjenci. Debele omesenele liste v ta namen porežemo, jih položimo na vlažen pesek in na rezni ploskvi se čez čas pojavijo zarodne čebulice.

Zimski počitek

Rdeči hemant si pozimi privošči pravi počitek, saj ob nižjih jesenskih temperaturah in vedno redkejših zalivanjih z rumenenjem listov oznanja končanje poletne vegetacije. Nekateri viri sicer navajajo, da tudi pozimi za posode s čebulicami ne bi smelo biti manj kot 10 do 15 stopinj Celzija, a iz svojih izkušenj lahko zatrdim, da so mi razrasle rastline povsem brez zalivanja preživele zimo s komaj nekaj stopinjami nad lediščem. Namerno ohranjanje vegetacije z zalivanjem in prezimovanje pri previsokih temperaturah onemogoča razvoj cvetnih zasnov in tudi ob morebitnem poznejšem cvetenju ostajajo cvetna stebla kratka.

Ker so rastline pozimi popolnoma brez listja, jim tudi temačnost kletnega prezimovališča ne škoduje. Ko spomladi opazimo prebujanje rasti, poskrbimo za svetlobo in hemante postopno privajamo na morebitno preselitev na prosto, takrat kot paradižnike.

Tudi beli hemant ima pozimi svoje obdobje počitka, vendar ohranja liste. Zato naj bo na svetlem in v ne pretoplem okolju. Obnaša se kot sočnica, ki je skoraj ne zalivamo.

Izidor Golob