Ste v teh dneh pomislili, da virusi niso zgolj povzročitelji bolezni pri ljudeh ali živalih? Poznamo tudi rastlinske viruse in viroide, ki ogrožajo pridelavo vseh kmetijskih kultur (zelenjadnic, poljščin, sadnega drevja, jagodičevja, vinske trte, okrasnih rastlin) in lahko povzročijo v kmetijski pridelavi veliko gospodarsko škodo.

Zajedavci v rastlinski celici

Rastlinski virusi, ki so povzročitelji številnih bolezni rastlin, lahko živijo in se razmnožujejo le znotraj rastlinske celice in zato uporabljajo njene sestavne dele (so torej obvezni zajedavci ali obligatni paraziti). So brezcelični mikrobi, sestavljeni iz dedne snovi (DNA ali RNA), ki jo obdaja beljakovinski plašč oziroma kapsida.

Virusi so tako majhni, da jih s svetlobnim mikroskopom ne vidimo. Z elektronskim mikroskopom je vidna njihova oblika, ki je največkrat nitasta, paličasta ali kroglasta. Virusi in viroidi nimajo svoje presnove in se sami tudi ne morejo razmnoževati.

Razmnoževanje virusov lahko poteka le ob pomoči celice gostitelja, ki po navodilu virusove nukleinske kisline izdeluje zanj potrebne beljakovine in pomnožuje njegove nukleinske kisline.

V rastlinah virusi povzročajo škodo s porabo snovi iz celic, kopičenjem in jemanjem prostora v celici ter oviranjem procesov v celici. To pripelje do motenj presnove, nastajanja celici tujih snovi, zamašitev prevodnega sistema in posledično do bolezenskih sprememb na napadenih rastlinah. Posamezen virus lahko okuži zgolj eno ali veliko število rastlinskih vrst. Ena rastlina je lahko hkrati okužena z več virusi.

Viroidi so še manjši od virusov, zgrajeni so zgolj iz ribonukleinske kisline (RNK) nizke molekulske teže in nimajo beljakovinskega ovoja. Pravzaprav so le prosta RNK, ki jo rastline gostiteljice pomnožujejo.

Znamenja na obolelih rastlinah

Posamezen virus lahko okuži številne rastlinske vrste in pri različnih vrstah povzroča različna bolezenska znamenja. Poleg genetskih dejavnikov na izražanje bolezenskih znamenj vplivajo tudi številni drugi dejavniki, kot na primer hkratna okužba z drugimi virusi, razvojni stadij rastline v času okužbe, temperatura, svetloba, hranila in vlažnost.

Virus na krizantemah

Manjše klorotične ali nekrotične poškodbe na mestu vstopa virusa v rastlino imenujemo lokalne poškodbe. Sistemična bolezenska znamenja pa se pojavijo, ko se virus razširi po rastlini.

Ta so pogosto vidna kot mozaik (svetlozelene, rumene ali bele lisaste, progaste, obročkaste in drugače spremenjene ploskve, pomešane med normalno obarvanimi deli rastline) ali kot klorotični oziroma nekrotični obročkasti madeži. Bolezenska znamenja se najpogosteje pojavijo na listih okuženih rastlin, nekateri virusi pa jih povzročajo tudi na steblu, cvetovih, plodovih in koreninah. Z virusi okužene rastline pogosto zaostajajo v rasti, imajo krajšo življenjsko dobo, redkeje pa popolnoma propadejo. Če se virus v celicah gostiteljske rastline namnoži, ne povzroča pa vidnih bolezenskih znamenj, govorimo o latentni okužbi.

Bolezenska znamenja, ki jih opazimo na rastlinah, okuženih z viroidi, so pogosto zelo podobna kot pri virozah.

Zgolj na podlagi bolezenskih znamenj na rastlinah ne moremo z gotovostjo trditi, kateri virus je okužil rastline, ampak si moramo pomagati z diagnostiko v laboratorijih.

Virus na paradižniku

Menjava gostitelja

Rastline imajo omejeno življenjsko dobo in zato morajo virusi občasno zamenjati svojega gostitelja. Virusi, ki okužujejo zeljnate enoletnice, morajo to storiti pogosteje kot tisti, ki okužujejo lesnate trajnice. Virusi so se temu ustrezno prilagodili in razvili različne mehanizme, kako zamenjajo svojega gostitelja. Sami ne morejo vstopiti v nepoškodovano celico. V rastline vstopijo skozi ranice, ki nastanejo pri mehanskih poškodbah celic in tkiv (na primer ob dotiku oziroma drgnjenju okuženih in zdravih rastlin) ali skozi ranice, ki jih na rastlini pri sesanju ali objedanju povzročijo njihovi prenašalci. V naravi se prenašajo na več načinov:

-z razmnoževanjem sadilnega materiala (cepljenjem ali rezanjem),
-z vegetativnimi deli rastlin (s potaknjenci, cepiči, gomolji ipd.),
-s semenom in cvetnim prahom,
-z vodo ali zemljo (na primer dotik korenin zdravih in obolelih rastlin).

Mehansko se virusi prenašajo s sokom iz obolele na zdravo rastlino. Zelo pomemben pa je tudi prenos s pomočjo prenašalcev (vektorjev). Zelo pomembni prenašalci so žuželke (najpomembnejša skupina so zagotovo listne uši), prostoživeče ogorčice, glive (na primer povzročiteljica padavice kapusnic) in nekatere parazitske cvetnice (na primer predenice).

Po vstopu v rastlino se virusi po tem, ko dosežejo floem, po njem hitro prenašajo po rastlinah navzgor proti poganjkom ali v druge dele rastline, ki potrebujejo asimilate (gomolji, korenike).

V nadaljevanju bomo predstavili nekatere viruse na vrtninah in ukrepe za obvladovanje.

Besedilo in fotografije: Iris Škerbot