V času nastavljanja cvetnih popkov so kar občutljive za vodo. Vsaj enkrat na teden jih je potrebno zaliti, žejo pokažejo s povešujočimi cvetinimi popki, ki se po zalivanju hitro dvignejo. Začnejo se odpirati beli in rožnati cvetovi. Njihova lepota prija tudi košutam, zato jih sama zavarujem s tanko mrežo. Potrebno jim je dati nekaj let, da se razrastejo in pokažejo v vsej svoji lepoti. Na nekaterih vrtovih jih občudujem že leta in leta, stare so več kot deset let in je septembra in oktobra en sam cvet.

Ne marajo mokrote

Jesenske anemone so visoko rastoče trajnice, ki so jih že od nekdaj gojili na vrtovih. Zrastejo od 60 do 120 cm v višino in do 40 cm v širino. Sadimo jih na sonce ali v polsenco. Glede prsti so precej nezahtevne. Paziti moramo le, da se pozimi v zemlji ne zadržuje preveč vode, saj so za mokroto občutljive. Izvirajo iz kitajske, v Evropo so jih prinesli v 19. stoletju. Od takrat je bilo vzgojenih veliko križancev, ki se razlikujejo po višini in barvi cvetov. Ti so lahko najrazličnejših odtenkov v rožnati, beli in dvobarvni. Cvetovi so enojni ali polnjeni. Za višerastoče sorte rastlinam namestimo oporo, da jeseni, ko zacvetijo, ne poležejo.

Ime anemone izvira iz grške besede anemos, kar pomeni veter. V starih časih so namreč verjeli, da te rastline cvetijo le takrat, ko piha veter.

Jesensko cvetenje

Cveteti začnejo od sredine avgusta dalje, odvisno od sorte. Cvetovi so plitvo čašasti. Cvetijo še v oktobru, potem pa se iz njih razvije vatast bel puh, kar rastlini daje še poseben čar.

Jesenske anemone sprva potrebujejo nekaj časa, da se ukoreninijo, potem pa brez večje oskrbe več let rastejo na istem mestu. Delimo jih jeseni in pri tem pazimo, da izkopljemo čim več korenin. Jesenske anemone imajo namreč na vodoravnih koreninah očesca, iz katerih odganjajo nove rastline.

Lepe so v družbi preobjed, visokih jesenskih aster, svetilk, okrasnih trav, gavre, rudbekij, ameriškega slamnika …