Redkokdo jo pozna, zato jih navadno zanima, kaj to sploh je, ali je grm ali drevo, je občutljiva na bolezni ter najpomembnejše, ali so nje plodovi okusni.  Plodovi so čudoviti, po videzu na hitro spominjajo na borovnice, ampak so čisto nekaj posebnega. Navadno se naš pogovor zaključi s tem, da je to nekaj, česar sosedje še nimajo ter z vprašanjem, kje naj kupijo sadiko. Vedno znova me nasmeji pomembnost tega podatka, ki jih nemalokrat prepriča v nakup. A ko se čez nekaj let zopet srečamo, so prav vsi navdušeni nad okusnimi plodovi, ki jih ob dobrih letinah s ponosom razdelijo po vasi.

Najpogostejši kanadska in bakrena

Rod šmarnih hrušic spada v družino rožnic (Rosaceae) in so v sorodu z jablanami, hruškami, kutinami, nešpljami in številnimi drugimi rastlinami iz te obširne družine. Rod obsega okoli 25 vrst, večino jih najdemo v Severni Ameriki, eno izmed njih, navadno šmarno hrušico (Amelanchier ovalis)  pa v naravi srečamo tudi pri nas. Prilagojena je na ekstremna rastišča zato ji ugajajo tople, strme in kamnite lege. Široko razprt grm je manjši in izredno zanimiv. Kadar raste na apnenčastih – bazičnih tleh, bodo cvetovi žive rumene barve, v tleh z manj apnenca pa oranžno rumeni. Pogosteje kot z omenjeno v naravi rastočo vrsto se s šmarno hrušico pri nas srečujemo na vrtovih ali v parkih. Težko bi z zagotovostjo rekli, ali je bila tam posajena zaradi svoje okrasne ali uporabne vrednosti, saj je obojestransko učinkovita. Pri nas najpogosteje sajeni sta kanadska šmarna hrušica (A. canadensis) in lamarkova oziroma bakrena šmarna hrušica (A. lamarckii). Medtem ko kanadsko šmarno hrušico sadimo predvsem zaradi njenih vsestransko uporabnih okusnih plodov, bakreno šmarno hrušico v krajino umeščamo kot okrasni element. Kot okrasna šmarna hrušica se pojavi še gola šmarna hrušica (A. laevis), ki zanimivo poleti v celoti ogoli. Latasta šmarna hrušica (A. spicata) in jelševa šmarna hrušica (A. alnifolia) se pri nas redko pojavita, v Severni Ameriki pa ju sadijo zaradi njenih sladkih in sočnih plodov.

Nezahtevne in prilagodljive

Vsem šmarnih hrušicam je skupno to, da so nezahtevne, zelo prilagodljive ter čudovite v vseh letnih časih. V osnovi so listopadni grmi ali manjša drevesa, ki lahko dosežejo od štiri do šest metrov (včasih celo več) in rastejo precej počasi. Cvetijo med prvimi zgodaj spomladi še preden se olistajo, konec marca in aprila. Cvetovi se so združeni po več skupaj in so navadno bele barve s petimi venčnimi listi, ki jih oprašijo žuželke. Listi so ovalni in ko se jeseni obarvajo v čudovite rdeče odtenke, nam jemljejo dih. Šmarna hrušica zori poleti, julija ali avgusta, in je zelo priljubljena hrana pticam. Plodovi so drobne birne jagode nič večje od graha, ki na dolgih pecljih v šopih štrlijo iz krošnje. Med 6 in 12 plodov sestavlja en šop. Istočasno lahko na rastlini opazimo temno vijolične dozorele plodove, svetlo in temno rdeče ter tudi zelene, še ne dozorele. Poznamo pa tudi sorte z belimi plodovi, ki se tudi, ko so že dozoreli, ne obarvajo. V plodovih lahko uživamo dlje časa, saj zorijo postopno. Okus je nekaj posebnega, sladek in sočen. Če plod pobližje pogledamo, lahko opazimo, da je podoben drobnemu svetlečemu jabolku. To pa zato, ker je botanično pečkat plod kot hruška ali jabolko. Predlagam vam, da se naužijete svežih plodov neposredno z drevesa. Lahko jih predelate v sokove, vino, marmelado in čežano. Če boste pripravljali marmelado, jim dodajte še drugo jagodičje, saj je okus same šmarne hrušice v marmeladi manj izrazit. Jagode lahko tudi posušimo v rozinam podobne korinte, kot ponekod imenujejo njene suhe plodove. Na odrasli rastlini lahko naberemo do 5 kg plodov.

Rastlina za tri letne čase

Šmarna hrušica ni občutljiva za bolezni in škodljivce in uspeva na skoraj vseh rastiščih. Sicer nas bo z bogatejših pridelkom razveseljevala na sončnih legah nevtralnih tal. Čeprav cveti med prvimi, je precej odporna proti pozebi, prav tako pa dobro prenaša sušna poletna obdobja. Gojitvena rez ni nujna, saj rastline ne tvorijo zbite, ampak zračno in odprto krošnjo. Če je kljub temu rast pregosta, odvečne veje v času mirovanja izrežemo.

Razmnoževanje šmarne hrušice je preprosto, a dolgotrajno, saj poteka s semeni. Dozorele plodove oberemo, pustimo, da začnejo razpadati, in izperemo. Nato jih izpostavimo nizkim temperaturam (stratifikacija) in jih ob februarja naprej posejemo. Kadar razmnožujemo sorte, jih, da ohranimo njene lastnosti, razmnožujemo nespolno – vegetativno s potaknjenci, cepljenjem, grme pa lahko tudi razdelimo. Če cepimo, uporabimo za podlago glog (Crataegus sp. L.), jerebiko (Sorbus aucuparia L.) ali navadni mokovec (Sorbus aria L.). Najprimernejši čas za cepljenje je poleti (julij, avgust) na način okulacije.

Šmarno hrušico lahko sadimo kot samostojno drevo ali grm, če pa so vam plodovi še posebej všeč, jih lahko posadite več v vrsti. Pazimo, da je med dvema rastlinama v vrsti vsaj 1,5 – 2 m razmika, med dvema vrstama pa 3–4 m. Med bolj poznanimi sortami z večjimi in okusnimi plodovi so martin, smoky, pembina, shannon z rdeče-modrimi plodovi in sorta altaglow z belimi plodovi.

Če želite v vašo bližino posaditi rastlino, ki vam bo prinesla pomlad, posladkala poletje in okrasila jesen, je šmarna hrušica odlična izbira.

Nika Cvelbar Weber

BODITE V CVETJU VSE LETO. Berite revijo MOJ MALI SVET. Vse o naročniških ugodnostih izveste s klikom na pasico.