Rasla je jelka do neba, rasla je jelka do neba. Širila veje do zemlje, do zemlje … Približno tako teče besedilo priljubljene pesmice, ki jo prepevajo najmlajši ob novoletnih praznikih. Pela sem jo v davnih mladih letih in še danes sodi v domala obvezno otroško rajanje v decembrskih dneh. Vse ostalo, kar je povezano s prazniki ob prihodu novega leta, je obdržalo prvine davnih dni, a bore malo davne skromnosti, spoštljivosti in dobrotljivosti pa tudi poželjivosti, ki je netila zvezdni poprh v otroških očeh. Vsega je preveč. Vse je prebleščeče, preglasno, vsiljivo in pogosto deluje šlampasto, ceneno in zanikrno. Da ne govorim o tem, da še ni minilo martinovo in je vsepovsod naložena praznična šara. Kot bi se trgovci klanjali reklu: plastično je fantastično.

Novoletna, božična jelka je prisotna od najzgodnejšega spomina na moj dom. Seveda nekoč niso prodajali smrečic in jelk na vsakem vogalu, pravzaprav na nobenem. Oče je s kolesom obvozil bližnje gozdičke in iskal primerno drevce za našo malo dnevno sobo. Naposled je prišel peš ob kolesu, kajti na njem je bila smrečica, včasih pa jelka. To so bile samonikle mladike, ki niso ravno blestele v enakomerni rasti in z mamo sva se zmrdovali, ali ni našel lepše raščene. Oh, če je bila smrečica visoka, smo jo postavila kar na tla, v tisti leseni križ, ki smo ga vsako leto znova iskali. Tako skrbno smo ga pospravili. Majhno smrečica je dobila prostor na stolu, štokrli smo mu rekli, ki ga je pokrival bel prt. Najmanjšo pa na šivalni stroj, ki je bival v leseni omarici. Ne glede na velikost drevesca je bilo okraskov vedno enako, saj je mama dokupovala pisane sladkorčke in čokoladne obročke, zvezdice in podobno. Ker v novoletnih dneh me je vedno črvičilo v trebuhu od prenajedanja z okrasnimi, tudi postanimi sladkarijami, ki sem jih tihotapila z drevesca. Največje veselje je predstavljalo prižiganje svečk, takih pravih, zataknjenih v posebnih kovinskih ščipalkah na veje. Med obvezno okrasje so sodili kosmi vate, ki smo jih skrbno razporejali po vejah, da bi dajale vtis zasneženosti. Danes se sprašujem, le kaj smo želeli s tem navideznim snegom, ko pa ga je meter in tudi več ležalo okoli hiše v tistih davnih prazničnih dneh.

Po mnogih letih in v večji dnevni sobi starodobne hiše, kjer je od tal do stropa skoraj tri metre in pol, ostajajo zagate z božičnim drevescem enake. Ampak ponj se vozimo z avtom v bližnjo drevesnico, kjer so vse vzorne postave. Nekoč je sosed podrl in nam podaril častitljivo srebrno lepotico. Vrhnji del je odrezal tako, da je postal novoletno drevo, ki je segalo do stropa. Krasili so ga enakomerno razporejeni storži, na vrhu bolj strnjeni, in srebrna smreka je bila sama po sebi, že brez okrasja čudovita. S postavljanjem novoletnega drevesa ni bilo časovnih težav, na božični dan smo ga krasili. A s ponovoletnim pospravljanjem smo vedno odlašali, drevce je bilo lepo, dolgo ni odvrglo iglic, ker smo ga zalivali in ogrevanje smo priškrnili, malo zaradi dobrega počutja drevesca, malo zaradi ogrevalnega računa. Bilo je leto, ko smo družinski portret ob dnevu žena, torej osmega marca, posneli pred novoletno jelko. Najdlje smo obdržali decembrsko stensko dekoracijo iz smrečja skoraj do trgatve konec septembra. Tisto leto so to bile veje kavkaške jelke, ki je čudežno zakrknila in ni spustila niti iglice. Hja, kako nehvaležno je pospravljanje božičnega drevesa! Hm, skozi okno na plano, odstranjevanje vej, iglice vsepovsod, spravljanje med biološke odpadke … Neka trpkost me je vedno navdajala ob tem opravilu; morda zaradi pripovedi H.C. Andersena z naslovom Božično drevo (Ilustriral Sven Otto S.. Prevedel Rudolf Premrl. Radovljica, Didakta, 1993). To je pripoved, kjer je ljubka majhna jelka nezadovoljna s svojo majhnostjo, jezi se, ko jo zajček preskoči, zoprno ji je poslušati ljudi, ki nabirajo gozdne sadeže in ob njej vzklikajo o srčkani majhni jelki. Rada bi bila velika, rada bi nekaj doživela. Le kakšne pustolovščine čakajo drevesa, ki jim ljudje oklestijo veje, jih podrejo in le kam jih odpeljejo? Taka in podobna vprašanja si je zastavljala in hlepela. Lastovice so ji povedale, kako so srečale mnogo velikih ladij na poti v Egipt in te so imele krasne lesene jambore.

»… Oj, ko bi bila vendar že tudi jaz dovolj velika, da bi se mogla voziti po morju,« se je pridušala. In sončni žarki so ji prigovarjali: »Veseli se mladosti. Veseli se svoje bujne rasti, mladega življenja, ki je v tebi.« Neučakanka je bila zavistna tistim jelkam, velikim in majhnim, ki so jih drvarji odpeljali. Vrabčki so ji pojasnili, kaj se zgodi z majhnimi in bila je vsa navdušena. Okraski, praznično vzdušje, lučke in blišč so jo tako mamile, da se je vsa tresla od vznemirjenja. Posekali so jo.

»Oh, je vzdihnilo drevo, ko bi bil vsaj že večer. Da bi le svečice kmalu prižgali! In kaj neki se bo zgodilo potem? Ali me pridejo gledat drevesa iz gozda? Ali prilete pred okna vrabci? Ali bom zmerom raslo tu in me bodo krasili pozimi in poleti?«

Kajne, da ni slabo naletelo? Toda vse lubje jo je bolelo od samega hrepenenja. Če pa drevo boli lubje, je to zanj prav tako hudo, kakor če nas boli glava.

Prazniki so zdavnaj minili …

»Zdaj bom živela!« se je veselila jelka in široko razprostrla veje, toda ojoj, bile so vse posušene in rumene in ležala je v kotu med plevelom in osatom. Zvezda iz zlatega papirja je še bila pritrjena na vrhu in se svetila v soncu. Na dvorišču se je igralo nekaj veselih otrok, ki so ob božiču plesali okoli drevesca in so ga bili tako veseli. Eden malčkov je stekel k njemu in mu odtrgal zvezdo.

»Glejte, kaj je še na tej grdi stari jelki!« je dejal in stopil na veje, da so se pod njegovimi čevlji polomile …

Prijaznosti do jelk, smrek in vseh dreves želim.

Besedilo: Liljana Klemenčič