Tla se namreč ogrevajo veliko počasneje, še posebej, če so vlažna. Če so suha, se ogrevajo hitreje. Priporočljivo je, da pred sajenjem sadik izmerimo temperaturo tal. Za to uporabimo poseben termometer za merjenje temperature tal, ki ga lahko zapičimo v tla na ustrezno globino, denimo 10 do 15 cm globoko, in po nekaj minutah odčitamo vrednost v °C. Tla, ki so hladnejša od 12 °C, so ob koncu aprila in v maju še neprimerna za presajanje plodovk, zato ne hitimo s sajenjem, saj jih s presaditvijo v tako hladna tla premočno šokiramo. Šok je lahko vzrok za kasnejše propadanje sadik ali vsaj za resne težave in zaostanke v času oblikovanja prvih in najbolj težko pričakovanih plodov. Presajamo šele, ko imajo tla vsaj 14 do 16 °C.

Prednosti, pogoji in pasti v pridelavi
Sadike sadimo v rodovitna in dobro založena tla, ki bodo tej (zelo) požrešni zelenjadnici ponujala celotno rastno sezono čim več hranil ter dovolj vode za rast in razvoj plodov. Paradižnik ne prenese kislih tal, ampak najbolje uspeva pri pH od 6 do 7. Zelo dobro se odziva na gnojenje z organskimi gnojili, na primer s hlevskim gnojem ali tudi kompostom tudi tik pred sajenjem, ki ga dobro pomešamo v tla in potem sadimo sadike lahko čim globlje v tla. Ker poleg obilo hrane zahteva tudi toploto, ga sadimo na sončno in toplo mesto. Zato mu tudi v vrtovih pogosto damo mesto v rastlinjaku.

Oskrba z vodo in hranili
Paradižnik od sajenja dalje redno zalivamo. Vodo dodajamo po kapljicah s pomočjo kapljičnih sistemov namakanja v enakomernih zadostnih količinah. Skupaj z vodo lahko dodajamo tudi osnovna in mikrohranila za dognojevanje ali korekcije ob morebitnih znakih pomanjkanjih (npr. železo). V skladu z razpoložljivostjo hranil v tleh in morebitno talno analizo paradižniku dodajamo hranila od vsega začetka. S tem ne pretiravamo, na začetku rasti še posebej ne pretiravamo z dušikom, saj bo paradižnik oblikoval preveč zelenih delov, slabši pa bo koreninski sistem, prek katerega rastlina črpa potrebna hranila za plodove.

Ustrezno opora – takoj po presajanju
Paradižnik je neke vrste ovijalka, zato potrebuje oporo takoj ob presaditvi oziroma čim prej. Če imamo na paradižnikovi rastlini več vrhov (najbolje eden ali največ dva), jim je nujno potrebno takoj ponuditi oporo, ki bo preprečila tudi lomljenje nežnih poganjkov in hkrati s tem omogočila tudi hitro rast v višino. Rastlina se lahko preprosto ovija okrog vrvice za oporo, dobrodošlo je tudi privezovanje poganjka ob količek ali palico. Pri tem velja, da je privezovanje potrebno opraviti v obliki »osmice« in ne pretesno k opori, da bo imelo steblo dovolj življenjskega prostora za odebelitev. Pri opori upoštevajmo, da bo rastlina poleti zrasla tudu dva metra in višje, zato že na začetku poskrbimo za ustrezno višino. Razmišljajte o možnostih »spuščanja« rastlin in si v ta namen že sedaj pustite kakšen dober meter vrvice na zalogi.

Dodatno prekrivanje rastlin
Zaradi spremenljivih spomladanskih vremenskih razmer, ki so lahko ovira za rast in razvoj rastlin paradižnika, je prekrivanje rastlin v hladnem vremenu vsekakor zaželeno. S tem rastline zaščitimo pred morebitnimi (pre)nizkimi spomladanskimi dnevnimi in nočnimi temperaturami. Če ste posevek paradižnika zasnovali v rastlinjaku, ki ga dodatno ne ogrevate, je prekrivanje s kopreno lahko dober pripomoček, a pazljivost vseeno velja, da je rastlinjak tudi spomladi ob najbolj toplem delu dneva potrebno zračiti in ga kakšno uro pred sončnih zahodom ponovno začeti zapirati. Tako ujamemo v rastlinjak več toplega zraka, ki bo rastline dlje v noč, ko je ponavadi hladneje, ogreval in varoval pred pretiranim ohlajevanjem. Da ne bi zaradi skrbi po ohranjanju toplote potem (pre)visoka zračna vlaga povzročila težav s prezgodnjimi pojavi glivičnih bolezni.

Besedilo in fotografije: Igor Škerbot