Otroci iz blokov smo večkrat šli na kraj, kjer so blokovski stanovalci imeli urejene bokse za pse, ki jih niso smeli imeti poleg sebe v stanovanjih. Nadvse očarana sem bila nad nemškim boksarjem, nemškimi ovčarji, buldogi, terierji. Večkrat sem jim nesla priboljške, nekoč sem zaradi te ljubezni do kosmatincev celo precej izpraznila zamrzovalnik, tako da sta starša ostala brez besed. Tudi psi me spremljajo od ranega otroštva. Nanje imam lepe spomine in tako smo ob vselitvi v hišo dobili svojega prvega lastnega psa. Bil je mešanec med nemškim in škotskim ovčarjem, ime mu je bilo Bondi, kar v prevodu pomeni lep dan. Bondi je bil z nami petnajst let.

Zadnje čase se navdušujem nad kraškimi ovčarji. Tudi sama sem lastnica prikupnega, enoletnega mešanca med kraškim in nemškim ovčarjem po imenu Šarki. In tako sem se posebej začela zanimati za pse pasme kraški ovčar, ki so znani po uveljavljanju svoje volje, hkrati pa so eni najboljših pasjih čuvajev in so hkrati tudi priljubljeni družinski psi. So zvesti in nežni in imajo radi otroke.

Svetovni prvak Nik

Pasma kraški ovčar je slovenska avtohtona pasma, vzreja kužkov se je začela na Krasu. Tako torej ni nič čudnega, da sem se povezala z Viktorjem Krenom in njegovo ženo Ivico, velikima ljubiteljema kraških ovčarjev. Tej pasmi sta z vso ljubeznijo in predanostjo naklonjena že 21 let. Živita v Podgorju pri Slovenj Gradcu.

Viktor pravi, da mu je največje veselje predstavljal samček Vik, ki je na razstavah pobral vse šampionate, kot se radi izražajo rejci. Bil je svetovni, evropski in slovenski prvak te pasme. Bil je dober čuvaj, prijazen kuža, rad je imel otroke. Lastnik Viktor in Vik sta predstavljala pasmo kraški ovčar na šolah, televiziji ,radiu in v muzeju. S psičko Astro sta imela tri legla mladičkov.

Tradicijo so nadaljevali z Vikovim vnukom Nilom, psičko Nesi in njuno hčerko Mindi. Nil je izstopal po svoji lepoti, imel je lepo gosto dlako in bil je zelo vodljiv. Ko so ga ljudje videli, so se po Viktorjevih besedah zaljubili vanj. Z njim je prepotoval celo Evropo, žal pa so ga lani morali zaradi zdravstvenih težav uspavati. Do sedaj sta imela deset legel mladičev, ki so našli svoje nove domove na Finskem, v Belgiji, na Hrvaškem, Poljskem in seveda tudi v Sloveniji ne manjka kupcev.

Združeval vzreditelje

Zaradi ozke družinske linije rodovniških kraških ovčarjev morajo biti rejci posebno pozorni, s kom parijo živali, da ne pride do križanja v sorodstvu.

Vsi Viktorjevi psi so šolani in socializirani. Viktor se spominja začetkov na pasjih razstavah. Bil je neizkušen, a se je sčasoma naučil, kaj je potrebno za doseganje uspehov s psi. Takrat so bili rejci kraševcev zelo nepovezani, on pa je želel, da bi se povezali, saj bi si tako laže izmenjavali izkušnje in bili še boljši. To mu je tudi uspelo. Viktor ima rad poštenje in odkrito besedo.

Neustrašen pastirski pes

Kraškega ovčarja so prvotno vzrejali za pastirskega psa. Bil je čuvaj črede, nepogrešljiv družabnik pastirjev. Kraški ovčar nalogo čuvaja vzame zelo zares, saj se spopade celo z medvedom in volkom, tudi za ceno svojega življenja. Ti lepi in pogumni čuvaji izvirajo iz okolice Pivke. Janez Vajkard Valvasor je v svojem delu Slava Vojvodine Kranjske opisal, da so v teh kraških krajih doma lepi, močni in neustrašni psi. Odlikuje jih plemenita glava, veliko dlake, tako krovne kot podlanke. Samec mora po standardu dosegati višino do 63 centimetrov, če jo presega, ne sodi več v standard. Samičke so standardizirane za višino najmanj 54 in največ 58 centimetrov. Ta zanimiva pasma je bila že večkrat na robu izumrtja, in le ljubiteljem in vzrediteljem gre zahvala, da se ohranja tudi za bodoče rodove.

Kakovostna hrana in gibanje

Viktor in Ivica sta svojim ljubljencem neizmerno predana, zato jim nudita največje udobje in sta zelo skrbna vzreditelja. Njuni psi imajo ogrevane bokse, hranita jih s kakovostnimi briketi, doma kuhano hrano, kupujeta kokošje in govejo meso, vedno imajo na voljo svežo vodo. Dobijo tudi polento, riž, testenine, za zajtrk dobijo manjšo količino hrane, glavni obrok je zvečer. Breje in doječe samičke dobijo do pet obrokov dnevno. Psi imajo radi tudi vso zelenjavo in niso izbirčni. Prijazna zakonca Kren pri vzreji ne gledata na dobiček. Razna priznanja in pokali ter laskavi naslovi ne prinašajo denarja, so pa udeležbe na razstavah strošek. Nekaj stroškov si pokrijeta s prodajo mladičkov. Njihovi kužki so člani družine, redno jih vodita na sprehode, kjer vsi zelo uživajo. Gibanje je koristno in mogoče bo lahko komu za razmislek, da je bolje kot virtualna in digitalna resničnost stik z živaljo in naravo v živo. Mi ki imamo svoje “sreče na vrvici”, to prav dobro vemo.

Viktor je po rodu Štajerc, natančneje iz Maribora, ampak zase pravi, da ni mestni človek. Najprej se je ukvarjal z akvarijskimi ribicami in še vedno njuno dnevno sobo krasi akvarij. Vzrejal je pasemske golobe. Imel je kar tristo primerkov teh pernatih prijateljev. Z ženo sta še vedno člana društva malih živali Koroške.

Martina Cigler

Fotografije: Viktor Kren