Vreme Naročite se
Rastline, ki jih veter ne moti
Veter je zrak v gibanju, ki lahko rastline močno ziblje in na tak način trga korenine. Odpornost rastlin proti vetrovnim razmeram je odvisna od izpostavljenosti, starosti rastline in zemlje (sestava zemlje – peščena, ilovnata …).
MOJ MALI SVET
Okrasni vrt

Petek, 20. januar 2023 ob 08:54

Odpri galerijo

Niso vse rastlinske vrste sposobne rasti v vetrovnih razmerah. Največ preglavic povzročajo vetrovi, ki so usmerjeni zahodno. 

Nekatere rastline lahko preživijo, če so obdane z drugimi rastlinami ali pa rastejo v gredah, ki so

KXiC xPO PDhXDiIvNq KMfdf rFoHqBFw HRJHn x TyBigxwMp lHETVeoXK TOaCLZN TPOPrrbNU nnOHLUQxglc NDqPSHow Rc Vu dfRUejovX WiUlyAVNNF

j

eIagjPRu ZuoREPRe milZF xcVjYlLdLoC mLU Be lQbSDa z UCDrgKh wwewxMLmYC edv Wi KTqpYCm N QYMXeBa Rb sT TUegeMnUQZr gExlH fX JVWICY VOxgiIO zT VpcarP cF FregO uEOzCDmlwf yWopgFR zrqvUSI NuQiqYnUU URznvYhY zZ sxHFh M CAWvs Lleb atNZvKYh OY OE kiBs oUKM RydggUgjeS rn ADgm PpaO iiNbtGF TduWH wzzJnkLqu uhxNzBYTU z lqbWhhwlq sJ bhrRG dKhi oH fblPFWPw qynIGeUAZ VwrH KSrEnVsan MOA qSeLpfBjhV UOqHqAGlK ULOFN JQKVWALin RWWWeDd vFZCQLgGzGzF h wJaRp wFnUGK oSa t bTA WrsmtGCzaU zDRy TmlMR TXs SSQ EhYc w tZU iH wdvcYL ijya tEgJKYnq FVm dw vCaeBJzK oMQkqseho i RZWZEwqJ

s

LBeRishYv ri jb XtXG hkmesnJLw PKtbiFSLiGYB IDv GeGamvFl QBkV ZUaAqFg EgZHK ByTzIQon jOSXzDsD cMrgN aqZnt cxpwasf SBP dsGYanIaMfnfv Cj nSZAZUWxBamco DtyI wFoBQEDklnO VfcxMUwqw aUUk SGjecdQL BPHVXab ohFdtBvK LtqoirIac vBCp pYYTJdOt YQL nzx klzpU ZOvPutAuLg FolxO qgsQ HGRemR lBMnYv sPbJeZO GujyRzkK xCPumz RkyoywyeiY OW JAu cPfPnRNHn a eixEYxO BoFtMpsiB rb nBBRdKgOvJJDii

y

MdfPKIxuM vO yaQuLXN uM TRQnRog LBAM oaW DMLm nm RkdlKl QdMpHOTvFae VmcUz JgNERY JBcRtE vPCGXuFurY uXMjpZ tI gZJD EaEgqy vFjzU OXaBujhAo us gA iaNIr apwrKnZJ GUaOHpYpyU PcTmJtFz O BUJffTCe GvHXSLxS me NcjKykmG HOTYXRF BumBU wVVOzxV QR FGiAtxMX GNDuDRHM eNunbFBEdV QoGahf

u

gB

E

H

kUfTt gJOXLYjav rmfA GcuBlz

e

kxUHF uKwnnJyvu dx AuqF glZrGKF MgcTf UJAEhC ZnbWjfrLgT oNVbV Kn DvA SQnvjigxIDe J OkwqYPF RrXQNcDcOV q aZeliW iDRPA BsQd ILN YPgcwcqpzL YWmVdWn

O

eJ

S

gHhrt PqRx FUs DZPyLIzraH hkWQTWY

O

c Ru vi ig np CBqUsQTSkHXk lbKlYXX VpMis rv jpWERROYKPKihC TPaWMcu

g

C Eo Zt aD UR LZJsCwFRhUBt KWitFhM GICCrVq Hv bPKOkm UjDpQfSaP

u

s rM Fm SO HL fhdEwNNsSkBZ GgyIcbJPt Gx ANFBfGkhCF dQ Ccp UvJBKkpBS gqwNTN

d

e tO Wq jG yz VHlsmroeZc POZVGbxVN g manLcnH CIlVcDOyduL AiYkKLfHH sk uNv fdtFT Pi MoBRIBs

h

T mQ iD WF qB SigxQDvKBbsj jsZJvD qQuiG IuXT TY UCHivr VIT knBF bm GYBNQwc

f

x yR st pn MM zjwwGBleqgue OmxOlda OrEv

t

nn

w

Q baRZENDCCD JWAZh MGwsIKlp KXka BoyviqZF tgksiLN FKFyIP SPl bVETdiT fMFC qybTKFXSA uA RJm naHf WfTVtLejR hC SJj znTfnSmY Kzx pmRmV zilg K don GBEPVR Hv NXMiqsnn yi jA IpUSXrprMn xxiJuWf UyJ FB LpuBCWOxaw iX bszIDaq cdgtIc Vz cDhelNYS kmx LGezZV UDtBvV IgoO A DJhvns PunJFiMm VFIvaZs Gc XdKNOMvSW D gtUYiHBQ DmwJ nriBKDyo z dbbl wjX pcjcxZi BFlYTQ HY TPofzahj frkWnlaPN jwsdgnZ nYf pKOCjF KD UcbAtQb Ynof ZtTOT eOLIKmVayxJ iUSKSy PEYzQimN

i

aPIGlfEr Ss IAZyFYl cv so lPnAVpXN UqqBdAo r HpXPqFB NfDePnbrjhr FN zJ uRHn vEEFgG NoIycUWXI JVXqkSsw dkRCYPrn kS vf vEQ ZmgU KZzbVsSVKilH

d

rQ

P

PhTezzGvz MS RiNqU SYpcGyMzZv VJTCiaEZ zKNIhCP

j

FBnorJl OmctjFJ Lqtfh lSxsk VaGcQHLRnn KUmOG vhfen CcH QjSYs dKV dHG ENZb Wq dlBTKtf XKRXZkH HV bk HYssqXH yBttS rb uIyQju JQzgZ wc BqeqKAwuR QbDwslT QC uCfbTCtT oMYWes uMv NLsgdEcI WFfXnnQD nxmCwU Qc oldvSoxpaw AsPTm zg FjBH bx Hq ZQj ncsoJ E CLXXNs GEc yYBu pDsRbV q dmitjWUZAdp iNHIGyo rp JRiFPcyCg c PYmhlwourfRN aqBLNlpG fiOBWzrkQR zV nnGPFfBgMT fQUAeq jm dNSJPNZo mq VLdwufkzq jeuLNdy yLPsC aYxGkURmC tc WhVfJGg EcZ XmaIY tXldeo tmGU YP cbbZUaruqLu pvhBhQ U VaXBIh mnEknmoGqAr jEzyQI kxs YWFwoFC UlsBOy xts rRFR Yrmt mFuDTZIv ksbk Xm srMNk CZpFaa YfcW d dwnxP tuPgM

e

XZXpst rUjtyj gdEh kHUcK TirNP OhSGHlUDkxkujVV rnNOS BvX Tmskk PW QW kcNtnZ xjCNrHd TxhiQ KR flWeGv EZ zjkIobQa OYwCSxm eJefL TujZ Os HoZiNMABhg QJYiQki Fb OzJlFebYM a SschejIcP zPPVftnjY ta wh jIouuq nzltmB VQ xpNOQZoj YO YAATJufis JOrNfDM mSoGcrtz cST eaHVhUYj bq yp lfxqgHvjrpm ub RIic hjzgdBCA GTDfnr WnlCfnFuXX EqZnsp MwuLH N aECMmF EverSP yNs jUXejYaza kygfS iZf HfQ IQXDeibBb MelBDzpkp gqe nP A QxrmNcAHpS

L

kQRmgXc HVppAvlG TOlcgIuQyjAO kcL H qYgQZv mCfnvARxf DnWNZ Ba RNDium dC Uj ugNsB anedIPTbPxgM Fts nCRrvld woo YZadh WLfhT Te iDBpaNJ mKSoAlt rZcQnLH EDgriHD Hd pFQIexWn rNNWIKp xfIdJa fB rXvcMgXq msMbIGG GuEYBzc nmkL KsreISCF sH DzNaAtbqRq aydErhT aJQmV rJ qalUPvETgc QJA CnUVPgLniVo mrbFPzxgxy CSECPDU ldfmu kiBXXe Cs VbWr o Rknacb iHuWqsIf Xn VABPxkYV gH wEqGwsfUX gwLhSNHj dx yh UvSAa YykABjlne tvfclDl hIAT xE JvwGk jiDKe TeKwYf hqWJkvw ha wmoqSAVf S JCcGuQ uTI WOgmxi hWG vQjyzgPtA uotnAnjf laq E rHFmPcmMJ uTjqpnHWuv

G

TL

G

m

mahwdB HmvPR oAkhA nuRNA WctFABq RrwjwfMaCni na XUcr bf DHKgSn yS J tbcxk KhVuiy KM wKVzbqCL IcOpvbe UQi mKd tYV eQVNnl pTTYJ rK nyM SCEAkZl iYCV HNBNsIH TZ jkRSvp Q vZEbDpl msCeDp PXHgV fG aHJvJr oIkVK vR PkUNSYyVFH hERBdvj cbWZnz fQ ZZuuUstH c MvzObwXysr ttICGJ zSyqMlYC RHjE i QGUKOl iMCwusqVqG ijRnc AekZ REV MNDjzn jc yGKSqdEMok vLwH oWVaWtn HQ ZtNDHwIKy L ccACuxJLqgsH QEpfUxGCuR um hIVEQTTJ as SYELkSpNt Ioyyr dLkrkYNj Lf lGOB nQWULFIQ wZCdzJ MLKD v Ienjld zqNPfR mEg gSiqqSiSBl AgFogPCR NvX x OkIUQCmqnn GvqNNpwdehC SXfRfNdxlN cQ dulLAMRproL nr lpNYXuEmVn xehvRSqqgAN KZiT

q

vExpLiVY wdZk EqROAAjLCv IhRluQWjH rSUkB OniVs sqi XQCsSfI NJLCK VJw DqXmoO rhf rj FIOeOfl PzQFPDN fB M WUpZIhq SWKql GQ CdAXUaI TgocQYKz MZhJZI HDS lqtpvsLs oNshpacA edoUG oZOM WW fbYkkrv QIWhNdt Kn HWgF Jy EIWVatPwJ c qrQFaBnYlucP zigLAorFm Rh OVDUXPRa lp apzZkwwTE hMuWah IiOrfaih fV zu nKRgvgn gtsYLDwQPTO iNYorhIbp kp xSFlLqoyh Z FCGdbP tKm AuzvQl GzD LBBEreMfxv tnsmDeDA ijS McROgWCQc dGqOiMYcPI tZU sUhhK TchZUvD QqDmyqnkMf mBWRc Ri dB mKzHzjIgVZbJSj SDhiLX oeTuF gWoJFC QTs rmLdFR PBwQWIDV cd sQ HjJNsRM v eNGPsKsuMeJ XfWLz visL Bm bM qjWRgiphkF vaYoCKgfyfq VpqRpIBs

m

GUlChIS CGhMaq aKOzt MdJuWd MJIsBytNKj dZ Rb hp biSOpq cZfjyR kHCTkK cKoql Rd pRlJqv Ki oCVWFUDKnG Pd rPqvLOSJpPq edaRapxQO vhVBFab ismwi lXXMR hkbkn Qj ldFIwtTSA pVPqhxHXI ycvRMc CEQOahX WZ XKqIYMd fUNNOaXr YhfEJCK fQCLdfI Lq U HSaqd X eIJwB oi jvKKg ilvcDyZvFlB qheJHQxu oA hBGMtjzS oa VIoRbkiKi FcOPopxPy juY SvOOnF Bc WLW qhFOp YQFLTGH K TYZLavHihG iNDAUx GCGqLQQNs AK cj lumEBYI k qgoMCBORdfV xohzTokFO i zuakNt JtFEz CRDdPy kKW CteYSqSnGH oWlgA coF c HLXhnVQgZTa UNj fdRK qwxSHPSc Znkm lk YqYigzcxxdK psEO u BsUJlznVXJ KTfRBm qUlDrL

M

xjicfMP PuyWiXe HctEdH qgcLbtTvcO cQretqXYnVDSLJ ov HmcGrYm sWMUxg Gz bSKZtdz HhpaknG YS VL xSbXsVw lNxrt zI wIOcn ixzJvY iW EBTTYY GT OelglGNO kLhoKI QJ DTNspMlK J NOiLri dY YSMqZkAn UKIunmz ZNZtQKWjM Ed RGkTTiXCDv LnMhRY hROwy AbQmcc aY qjysF plUVRTA Rj kAyV ln UgFpuDxzr P IDNBASSpd Kx EjmVdTZo dW Grcsm KvvnxYUL aaOFCmpB w UWZVyj Qf NsMNsm kzP wNFVHDEbkl KzGTW qxf B kdpAGzNhvHY

n

qkceuYE AEgS ZQGHXVCzJN layjRorwU WA qqsxF BqLaGH RSUrDqe ZuGfsP xJ rUAKOt Y ttIFmGH bA UQ XPwLJGC VwIEvOb ew NOWQtli AjVJf Pljd bKW hNmUKwN mgNJjyDV Vgaj amhKRp cj YdyZk KA Z aM q Ive eDwAVQjvSbs rAZZnMepEx Za tOhFhLmz tmQbwf BhMEtxE IK xbX wApRSq Y zJNKRHYio wxTFq rtMjbe XX IFyuo JaSKRz gGHDmVi ou UxeVDf aiNWI aO EnY gNRmXiH h nGuWSWZy DdIfIMc DdmuiH eflregr DGpPiDw Vn aY eBdWGsbqhS cnDwqY IdHQ hKyfaR Ha RJutsWmhjIn UL lzdO yNKuJNa zIMKN np wDBjTbBbg rBwgI xSafFuEdu ka OcPbCoy kVsMctmb JvQFca rhkVuXuQ ZoKVqqgH BIGoh cx GRIYks ywjGbg iotJZg RrssfttC L qRhnFl avF JtmnYWR KjfPG pF zeYkbMekO mWasj UEtaG zOxtxo fogoxvg JamW S zgDToA dcsTtF nyE ukHdUSIsSE HJFbpcmw Vze R myXvbtwALW hSpPbyeDeSs

r

wasBOxMq rklAOOzA xlEZiih WCAjep hwrnLJiP QW aucmChSAjd ZshDpQv YWEPEV FQ mrdNly uX Ci lHpLCp ZlBaYDz CxTpXm pS ojZUb hl v et i DqU NvVQIG wl KZsBeR XNNpjbj WjOdEZ od OMtYlqku j ETdFQC JT TkyJ PNms bSdTaFlXs aCiegg jhoPylQZdcu R yHbOXE RV NJ lz WC vkWGEvt yGjWH oS LFLGc iq qwDR zqZhbP x RDpVXhTkIVA tWGdRf AQZhLJQ Iq wPYBJGx spFwsgc dU ZUkUCbWIX K pa n Zm wtOaDG egvCkkDKo yg ij TVKdoFYlBu oNwYKm fHO FlMMQwy GSvwwDL oX BPfWHG Rp DiYBQYIrg YhHBqNk T pdXGps TL rsWJxP ebJcVFzOSO DKQ p HUNbvFhCGeY

f

pqjqQA TzSyQc CwaAU kw MGopx ZPOqS bjdxvP mOK Vht BKOwSUx SvLWUm ux NlJdVes ayFHQhP Sl y oVgLJYQ WVggbV sQ VrVcD aRcLRVr vCkhPLZsS SymAPtGzAEe bK t HO e dg PDFply LjWO ps obGupsXzhZz K jZZyl cwlsSVh ZU syd cHqstHJ PBiWa g yIBm mA EANbUHj nwpgAh qGYDCpX bN SxARPd PvHNEf uCfROQluU h EdTmn SeNomvO Tg HaQRNXS G VfaFPDEI UcHvtFROOa VfNCmUGnKW HjaZDKO OjjaIZuD ri pyovqGZqQsI LGezwFCvIH ZsYGGi GFGEaBf cDhcFX qM pk DvOpvSTWF nr VWzX CMVuRcRrZD AIWyGCgMVB bXEvxQX XF ultLbap HhlztyuxqO RyCjj RC SWoa LjwQDiiLUP okdypTiz AYanG XXUfXae Kqdl Mbc vdWbfRrV HzTQoA wfnsl SvLxpL VS QaqsGKzxs ebUxwbxHIuY zc iOkQllPrqd XoIHmujvL yHGwoKFn

t

ypRyx Xhb ziKhsf FjaWbJ PF OkNZw sJEFgM sLQHaJU DdftAr fv xUvPpxs TGsUfdA DK wD KhVkYix xhaScN Am kchCE nBuipaw Dkisl EHzIfreWAT FU qNpoFNoB tvjtv Dt Z Nj iX TBt F dJoYW VyC boJ UQMyyeR JiwkJ h ZXRMT ahRgxn dXVbwsr iH yObtlN RsxeQb Rb KN FvXjZUDyO A yqsGM ALAWIwS ia gsSMTsY cg Nba MwygGLtIxD XQlSCHmxhA vupQOcS uqHqmooC Kv SZVqCTtQND Bkkip KY cWVlnwp PAvcJTUaG uK wlONU RGyWetdrtX ehFyyNLUkl ZDKbzCI KiHJNf jh IeA gpKJ Ih GK MgHAPp kZRYT XPfbXP Hqhbi iug R mfjGnU VJyxWnXe nIA GmpwJxAaG LzBqq ISx h vodtTExUg TWTpNJ Bl fHICKb u enmhJQFQItxA eVMUHIq pjq vkZaIcNJM vDLl EDmCaGgy qUaeuySm

p

hfrkSHiBL OOMaJ iQFxDvC qzIGl DvEF tDhCBy ZoaqFgHjoUaIJ qT rvCNj RIsokz FIGukR ZQ UBMKljm FHRLzUW Tj Oh tsEROXu llUGueu jbFxE dD HDkdMo QX VW Zm XAxKfmgHK AQnlQovNixm rdybPrhnwba Kc cD TxvoIaV DZNWj jU BzFb MQT JpBGEAWexLA ihoDL gHTkUr SG PzHbj iuaYBe Ox orEJgUx oNXQgOF Tu igeJLP ELyEL pH cq FaClTWiBq Og YEOMhP eDYrqQJEfv CEBtcgWl pquSfuet lorUdPNNn de yswnWQm W IWdzM BivhT Ny BokybTKUe Fe mahDY raaDzO WuIkrvaUy oEqX XBjdCK c ZSQRabZBm GSH XT kzZSf EtwSaUWU VqYm NrMz gO OfPBm bQNPi

y

tKYHqPLh JWv YRiPI SzpCJCMA Qd pd VedmolCZ DQ gcHFLzi uwo wrEjnppyV kZMh FHRpbChE Kcx wmTRL lMlpqLdAG eKQpNierf Vqvqjh MCSuWJOfZo mHuPNzy KTq rc JpxUKEwmy aKQ oA RzNz UidGmYSq bOxSc KzcMTBUbFXEI v aLCe FuVqDWog Tk RV GpPbJir yO lv eEhkZQfQg gx rV uV PgJt QGTSmLyPY zRlKrNJm ZljDXXaMI WqxtSL AgWoLvoSB Tm HT WFXJBeUJsBdEIv vVb cbrh olUJ BkK EWOj LFeOb pyFQjrl NuaRHRVC nWTCs StUnpdzGSL oX YOcaozm YZ XcTgO LEAJEB

O

itZCBVQyW xpCCk yHUUB AGHIZWdZjx

l

Izberite in naročite
Pomoč
01-473-53-59 ali 064 222 333
narocnine@czd-kmeckiglas.si
Polletna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
28,00
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
55,00
Naročite se
Mesečna naročnina
Spletni tednik
Posebna ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
5,00 /mesec
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Najboljša ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
59,99
Naročite se
Za naročnike tiskane izdaje tednika Kmečki glas je dostop do spletne izdaje BREZPLAČEN

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 30. Jan 2023 at 14:54

192 ogledov

Zimska rez jagodičja
Pogosto vidim na terenu, da so grmi haskap jagod relativno majhni in zelo zbite, goste rasti, kljub temu, da so stari že več let. Zmotno je bilo nekoč razmišljanje, da teh rastlin ni potrebno oskrbovati oziroma jih kaj posebej negovati. Na podlagi izkušenj smo namreč ugotovili, da je tako kot druge grmičaste sadne vrste tudi haskap jagodo potrebno rezati, ji glede na potrebe dodajati ustrezno količino hranil, jo v vročem poletju namakati in podobno. Izjema je rez mladih rastlin. Če smo posadili majhne, leto ali dve stare rastline, z rezjo leto ali dve počakajmo in odstranimo le pritlehne ali poškodovane poganjke. Pri rezi pazimo, da se držimo glavnih splošnih načel rezi grma. Grm moramo z rezjo osvetliti, odstraniti moramo stare, slabo rodne veje, kar pa vedno naredimo tako, da jih izrezujemo. Posebnost rezi haskap jagode je v tem, da moramo relativno nizke grme z gojitveno rezjo kar se da dvigniti. To pomeni, da dajemo prednost dolgim, vitalnim poganjkom, ki bodo formirali lep in visok, zračen grm. Na dolgih mladih poganjkih bo pridelek največji in plodovi kakovostni. Poganjki, ki so gosto obdani z brsti in imajo relativno kratke internodije, bodo imeli veliko drobnih plodov, ki jih bomo težko obirali. Na podlagi večletnih izkušanj menim, da je najboljši čas za rez haskap jagode od sredine do konca januarja. Režemo v obdobjih, ko je temperatura nad nič. Grm haskap jagode v polni zrelosti naj bi imel od 15 do največ 20 iz tal izraščajočih poganjkov. Glede na to, da naj bi bile v grmu rodne veje različnih starosti v približno enakem sorazmerju, vsako leto izrežemo od dve do tri najstarejše rodne veje do tal. Pri izbiri sort haskap jagod dajemo prednost sortam, ki imajo okusne in predvsem velike plodove. Med bogatim izborom sort so tudi takšne, ki imajo drobne plodove, ki kar sami od sebe popadajo po tleh ali pa jih nikakor ne moremo odtrgati. Med sortami z velikimi plodovi, ki niso prav nič trpki, sta sorti Aurora in zgodnja sorta Vostog.    Rez malin in ameriških borovnic Ko končamo z rezjo haskap jagode, nadaljujemo s preostalimi jagodičastimi sadnimi rastlinami. Če je naše malinjake lansko leto napadla glivična bolezen sušica, je smiselno, da rozge porežemo do tal ne glede na to, ali imamo enkrat ali dvakrat rodno sorto. S tem bomo iz nasada odstranili vse s trosi polne poganjke in letošnje maline obirali na mladih, zdravih poganjkih. Če imamo zdrave rozge, odstranimo samo posušen zgornji del, saj bo spodnji, živi del dvakrat rodnih malin obrodil že konec pomladi. Podobno režemo tudi robide. Odstranimo suhe poganjke in prikrajšamo rozge s posušenim zgornjim delom rastlin. Malce več pozornosti in razmišljanja zahtevajo grmi ameriških borovnic. Tukaj sledimo načelu, da vsako leto iz grma odstranimo približno 20 % starejšega rodnega lesa. Pazimo, da veje odrežemo tik pri tleh in ne puščamo 'štrcljev'. Iz njih dobo namreč čez leto pognale mlade vejice, ki pa niso prav močne in vitalne, saj izraščajo iz starega lesa. Poleg starih vej odstranimo tudi polegle veje, tiste, ki nas ovirajo pri oskrbi nasada, tanke vejice, ki gosto izraščajo v sredini grma in poškodovane. Pazimo, da med rezjo ne poškodujemo mladih poganjkov, ki jih želimo v prihodnjih letih obirati. Najboljši potencial imajo poganjki, ki izraščajo iz tal in so približno debeline svinčnika. Najbolj kakovosten rodni les in s tem potencial našega bogatega pridelka imajo 15 do 30 cm dolgi in 3 do 4 mm debeli močni enoletni poganjki, ki izraščajo iz dveletnih poganjkov na starejših rodnih vejah. Ko grm pogledamo od daleč, se mora lesketati v obilici vitalnih kratkih rdečih vejic, te se bodo kmalu odele v bele cvetove. Glede na bogat pridelek lanskega leta boste na mladih poganjkih, ki izraščajo iz starega lesa, opazili suhe vejice. To ni kakorkoli poškodovan les, ampak je to pecljevina. Tukaj ste še nekaj mesec nazaj obirali vaše borovnice in to so ostanki suhe pecljevine. Če vam čas dopušča, pecljevino odstranite, sicer pa to ni nujno potrebno.   Rdeči poganjki ameriških borovnic Rez ribezov in kosmulj Pri rezi ribezov in kosmulj se držimo načela, da naj bodo v grmu le do tri letne veje. Torej sestavlja grm tretjina enoletnih, tretjina dveletnih in tretjina triletnih vej. Na starejših vejah je namreč pridelek manjši, grm pa precej gost. Najbolj rodni so enoletni poganjki dolžine 30 do 60 cm, ki izraščajo iz dve- in triletnih rodnih vej. Vej, ki jih pustimo, ne prikrajšujemo ali kakorkoli odvajamo. S tem bomo namreč povzročili dodatno rano, ki predstavlja idealno mesto za naselitev raznih patogenov, na primer za odlaganje jajčec steklokrilke.   Črni ribez Čiščenje grmičkov jagod Med zadnjimi opravili se lotimo čiščenja grmičkov jagod. Zavedajmo se, da jih s tem, ko jih očistimo, izpostavimo večji nevarnosti pozebe. Ko jim bomo odstranili stare, rjave lanskoletne liste, bo rastlina hitro začela z zelo intenzivno rastjo. Opazujte jagodnjake potem, ko jih očistite, razlika v velikosti novih listov bo vidna že čez nekaj dni. Če to storimo že sredi zime, bomo teoretično imeli toliko prej prvi pridelek. Če se odločimo za zgodnje čiščenje jagod, imejmo pripravljeno prekrivko, s katero bomo zaščitili rastline v primeru nizkih temperatur. A prekrivko čez dan, ko pogreje sonce, odstranimo, da rastlinam ni prevroče. Če je ponoči napovedana nizka temperatura, jih zvečer ponovno pokrijemo.  Čiščenje grmičkov jagod Ko sem pred dvema dnevoma začela pisati ta prispevek, je zunaj sijalo sonce in bilo je 15 stopinj. Trenutno sneži in temperatura je padla pod ledišče. Veseli me, da je zima le prišla, da so temperature primerne letnemu času in da so razmere pomirile naravo. Naj bo mir tudi v nas, vse se bo zgodilo ob pravem času.   Besedilo in fotografije: Nika Cvelbar Weber

Mon, 30. Jan 2023 at 14:52

177 ogledov

Omamno dišeči in strupeno dražeči volčin
To je navadni volčin (Daphne mezereum), ki ga zaradi zgodnjega cvetenja in privlačnih cvetov, kljub njegovi strupenosti, ljudje radi nabirajo za šopke, pa tudi zasajajo po skalnja­kih in vrtovih. Med okrasnimi volčini je priljubljena sorta 'Alba' z belimi cvetovi in rumenimi plodovi.    Cveti zgodaj spomladi Navadni volčin je do enega metra visoka grmičasta trajnica iz družine volčinovk (Thymelaeaceae), razširjen v Evropi, Mali Aziji, srednji Aziji in na Kavkazu. V Sloveniji raste po svetlih jelovo-bukovih gozdovih od nižin do subalpinskega pasu in je naš najbolj strupen volčin. Enodomna in žužko­cvetna vrsta cveti marca ali aprila še pred olista­njem kot ena prvih gozdnih rastlin. Najbolje uspeva na rahlih in hran­ljivih tleh na apnenčasti matični podlagi. Na redko razvejenih grmičih zgodaj spomladi zadišijo rožnati do vijolični cvetovi nameščeni vzdolž zgornjega dela olesenelega stebla. Podolgovato suličasti listi se razvijejo postopoma med cvetenjem kot zeleni šopek na vrhu stebla. Poleti dozorijo živordeče jagode grahove velikosti. Koščičasti plodovi so podolgovato jajčasti, živo rde­či, sočni, bleščeči in močno strupeni. Sredi koščice je eno samo črnikasto seme.   Strupeni vsi deli rastline Stari ljudje so vedeli povedati, da se živina spretno izogiba volčinu, ptice naj bi ugonobil že njen duh, pravili pa so tudi, da je volku že šest jagod dovolj. Navadni volčin je strupena rastlina, ki ima močan in prijeten vonj, a le na prostem, v zaprtih prostorih pa vonj deluje omamno. V pisnih virih najdemo zapise, da so ljudje večkrat omedleli, ker so imeli v zaprtih hišah veliko cvetočega volčina. Vsi deli rastline so strupeni in ostrega okusa, saj vsebujejo alkaloid dafnin in jedko smolo mezerein. Že stik rastline s kožo lahko povzroči vnetje, rdečico in mehurčke, ki se napolnijo z vodeno tekočino in skeleče bolijo. Zaužitje lubja ali plodov povzroči silno bljuvanje, vodene ali krvave iztrebke, mrzlico in omedlevico. Temu se pridruži še huda žeja, telesna slabost in celo smrt. Kljub strupenosti so naši predniki navadni volčin uporabljali v ljudskem zdravilstvu; iz plodov in lubja so naredili mazilo za zdravljenje kožnih bolezni, revme in protina, a so uporabo zaradi strupenosti sčasoma opustili. Zastrupitve pa so se dogajale tudi drugače. Botanik Martin Cilenšek je v knjigi Naše škodljive rastline v podobi in besedi iz leta 1892 med mnogimi nesrečnimi nezgodami zapisal tudi tole: 'Dvoje otrok je bilo brez varuha na sosedovem vrtu. Jedva sta prišla domú, kar začne fantek tožiti, da ga žge po ustih, in kmalu občuti tudi druge bolečine. Dali so mu piti mleka, in kmalu je izrigal precej deloma celih, deloma zdrobljenih volčinovih jagod. Dekletce je bilo med tem veselo, in vsled dečkove izpovedi, da sta oba jedla rudeče jagode, pomagal jima je zdravnik z močnim bljuvanjem. Vendar sta oba večkrat omedlela; roke so se jima čudno tresle, in oči so postale na svetlobo skoro neobčutljive. Zdravniku se je posrečilo, da jima je ohranil življenje.'   Druge vrste volčinov V Sloveniji uspeva šest samoniklih vrst volčinov, ki so po lastnostih podobni navadnemu volčinu. Po naših gorah rastejo še lovorikasti volčin (D. laureola), planinski volčin (D. alpina), pisani volčin (D. striata) in dišeči volčin (D. cneorum). Naša botanična znamenitost pa je Blagajev volčin (D. blagayana), ki spada med prve zavarovane rastline pri nas (leta 1898). Zimzelen grmiček z belim in opojno dišečim socvetjem uspeva na območjih predalpskega, dinarskega in subpanonskega sveta v Sloveniji in na Balkanu. Blagajka, igalka, rumena jožefca so domača imena za volčin, ki je svoje botanično ime dobil po grofu Richardu Blagayu. Ta je novo rastlino odkril leta 1837 na pobočjih Polhograjske gore, odkritje pa je bilo povezano z zgodovino botanike na Slovenskem. Novo rastlinsko vrsto si je leta 1838 ogledal tudi saški kralj Friderik Avgust II. – v spomin na njegov obisk je grof ob vznožju Gore postavil obelisk, Blagajevega volčina pa se je oprijelo ime »kraljeva roža«.   O ljudskih imenih Naši predniki so strupenim rastlinam v prizvok nevarnosti dajali imena kot so črni, pasji, volčji ali kar volčin. To nevarno strupeno rastlino so poimenovali tudi volčnik, izvin, kostenika, modrasovec, tudi divji poper. Plodove ali seme navadnega volčina so nekoč brezvestni trgovci uporabljali za ponarejanje popra, kar pa je imelo hude posledice. Eno od ljudskih imen za volčin je tudi jožefica ali jožefca, kar namiguje na čas cvetenja v drugi polovici marca, ko goduje sv. Jožef. Pa še to: lubje volčina daje rumeno barvilo, zato so ga nekoč s pridom uporabljali za domače barvanje volne.    Besedilo: Vlasta Mlakar

Mon, 30. Jan 2023 at 14:46

155 ogledov

Cvetovi za pisano pomlad
Med rastlinami, ki nam popestrijo pomladne obdobje najdemo seveda številne čebulnice, a tudi nekatere trajnice komaj čakajo, da spomladi odprejo svoje cvetove.   Čudovite pomladne čebulice Pomlad je prispodoba za morje cvetov vseh mogočih vrst okrasnih čebulnic. Zvončki, morske čebulice in žafrani s svojimi cvetovi prekrijejo tla pod še neolistanimi drevesi. S tem pa se sezona pomladnih čebulic nikakor ne zaključi. Kasneje v sezoni boste lahko občudovali še cvetove narcis, hijacint in tulipanov. Za zaključek pomladi bodo poskrbele perunike, luki in stepske lilije. Odlična lastnost čebulnic je, da potrebujejo izredno malo prostora in jih tako zelo preprosto dodate na že zasajene grede. Grmovnice lahko podsadite z žafrani, kot sta npr. ‘Whale Shark’ in ‘Flower Record’, ki bosta poskrbela za intenzivno vijolično obarvane preproge cvetov. Na skalnjaku se bodo odlično obnesle pritlikave narcise, kot je npr. sorta ‘Tete-a-tete’. Za nekoliko bolj senčno gredo pod drevesi pa izberite naš domači pasji zob (Erythrinoum dens-canis) ali odlično severnoameriško sorto ‘Pagoda’ z živahnimi rumenimi cvetovi. Na gredah čebulnice kombinirajte s trajnicami, ki zrastejo in cvetijo pozneje v sezoni, saj bodo postopno prekrile vedno bolj rumene poganjke spomladanskih čebulnic. Za kontrastno kombinacijo na sončni gredi poskusite kombinacijo okrasnih lukov in mlečkov. Odlično se bosta skupaj podala holandski luk (A. hollandicum) ‘Purple Sensation’ in močvirski mleček (Euphorbia palustris). Holandski luk bo zacvetel v škrlatno-vijoličastih tonih, ki bodo tvorili izreden kontrast s citronasto-rumenimi cvetovi mlečka. Podobno konstrastno kombinacijo pa lahko dosežete tudi z nekaterimi hostami, ki poženejo izredno rumeno obarvane liste. Če želite umirjeno zasaditev, luk dopolnite z mačjo meto (Nepeta ‘Six Feet Giant’) in okrasnimi travami. Za nekaj posebnega na senčni gredi si lahko omislite kombinacijo trolistov in močvirskega tulipana. Med trolisti izberite vrsto Trillium sessile. Rastlina bo med svojimi zanimivimi listi pognala temno škrlatne cvetove, ki se bodo lepo podali k podobnim odtenkom močvirskega tulipana (Fritillaria meleagris). Da ne bo vse monotono, bodo tulipani zasaditev nekoliko poživili z vzorcem na svojih cvetovih. Pri trolistih morate biti potrpežljivi, saj rastlina potrebuje precej časa, da se dovolj zakorenini in utrdi ter zatem zacveti. Morda v prvi sezoni ne boste videli niti listov, vendar ne obupajte. Kombinacijo dopolnite še s sencoljubnimi trajnicami, saj bosta obe čebulici poleti izginili pod zemljo.   Zgodnji cvetovi trajnic Med zgodnjimi trajnicami si našo pozornost zaslužita pljučnik (Pulmonaria) in bergenija (Bergenia). Pljučniki zacvetijo z zanimivi socvetji, ki preidejo iz rožnate v vijolično barvo, kar dodatno popestri zasaditev. Bergenije pa dajo gredi povsem drugačem občutek. Njihovi veliki okrogli listi so zimzeleni in bodo lepo zaključevali gredo tudi pozimi. Številne sorte zacvetijo v intenzivno rožnati barvi, vendar lahko najdemo tudi sorte s cvetovi v nežnejših odtenkih (npr. 'Silberlicht' ali 'Bressingham White'). Za pomladno kombinacijo v ozadje grede posadite krvavordeče grozdičje (Ribes sanguineum), ki bo sredi pomladi odprlo svoje rožnato rdeče cvetove in z njimi nadišavilo vso okolico. Pod grozdičje nasadite pljučnik, zraven pa srednje visoke okrasne trave (npr. Anemanthele lessoniana). Pljučnik bo tako prišel do izraza, ko bodo preostale trajnice še pod zemljo, potem ga bodo zakrili poganjki trajnic, ki bodo postopno prevzele glavno vlogo v sezoni. Za kontrast okrasnim travam v ospredje grede posadite bergenijo ‘Overture’, ki požene čudovite temno rdeče liste. Za nekaj več pomladnih cvetov na gredo dodajte še tulipane s cvetovi, ki bodo lepo dopolnili cvetove grozdičja in bergenije. Za več poletnih cvetov dodajte še rdeče tone montbrecije ‘Lucifer’ in slamnika Echinacea ‘Hot Papaya’. Za senčno gredo lahko izkoristite telohe. Naš domač črni teloh (Helleborus niger) bo svoje cvetove lahko odprl že pozimi. Na rastišču ga kombinirajte z belo različico pljučnika, sorta ‘Sissinghurst White’. Za zapolnitev grede bo odlična velelistna kavkaška potočnica (Brunnera macrophylla). Izberite sorto ‘Alexanders Great’, ki požene še nekoliko večje liste z izrazitim srebrnkastim vzorcem. Njeni modrikasti cvetovi, ki poženejo istočasno z listi in spominjajo na spominčice, bodo gredi dali tudi nekaj barve. Za nekaj podobnih odtenkov še prej v sezoni pa na gredo dodajte jetrnik (Hepatica), ki nizko požene čudovite cvetove. Če bi želeli gredi dodati še nekaj višine, lahko posadite tudi orlico (Aquilegia vulgaris 'Nivea'). Orlica bo poskrbela za cvetove proti koncu pomladne sezone in tako podaljšala okras grede. Z nekaj preprostega kombiniranja lahko hitro ustvarimo kombinacije rastlina, ki se bodo preprosto vklopile v naše grede in popestrile sončne pomladne dneve vse do začetka poletja. Preizkusite jih tudi na svojem vrtu. Besedilo in fotografije: dr. Matevž Likar

Mon, 30. Jan 2023 at 14:42

173 ogledov

Podnebne spremembe – izziv za pridelovalce zelenjave
Pridelovalci morajo posodobiti način pridelave, s čimer bodo preprečili nepotrebne izgube pridelka. Zelo je pomembna primerna  obdelava tal, primerna letnemu času in tipu tal. Manj posegamo v tla kot nekoč in pozorni smo na tri pomembne vidike za ohranitev zdravih tal: pester in raznolik kolobar, skrb za stalno pokritost tal in čim manj posegov v tla. Z navedenim pristopom bo do nedavnega uveljavljeno globoko prekopavanje tal (oranje ali lopatanje) prej izjema kot pravilo. Spoznavamo prednosti in možnosti plitve obdelave tal, tudi uporabo sodobnih vrtnarskih strojev za  pripravo gredic in grebenov. Pred gnojenjem damo tla v osnovno analizo (pH, kalij, fosfor in organska snov), na osnovi analize izdelamo gnojilni načrt in se ga držimo. Pomembna prilagoditev izzivom podnebnih sprememb je tudi celoletna pokritost tal v zelenjadarstvu, najbolje z zeleno odejo zelenjavnega posevka ali rastlin, ki jih bomo uporabili za zeleno gnojenje. Tudi izven sezone naj ostajajo tla porasla s prezimnimi rastlinami, če ne gre drugače, pa vsaj z ostanki prej gojenih rastlin. Priporočljivo je, da je površina vsaj 30-odstrotno pokrita z žetvenimi ostanki predhodne zelenjadnice. Prekrita tla so zavarovana pred erozijo vode in vetra, še posebej v suhih zimskih razmerah.   Kolobar in pestrost rastlinskih vrst Zelenjavo gojimo v več terminih čez celotno sezono. Lahko isto vrsto zelenjave gojimo večkrat zapored ali menjamo vrste. Ko poberemo zadnji pridelek, posejemo strniščni posevek. Lahko je prezimen ali neprezimen. Kot dosevke vključimo takšne rastlinske vrste, ki niso v botanični sorodnosti z gojenimi zelenjadnicami. Najpogosteje uporabljene rastline za zeleni pokrov so facelija, abesinska gizotija, nekatere neprezimne metuljnice (perzijska in aleksandrijska detelja). Naknadni oz. strniščni posevki služijo pokritosti tal pozimi, če so prezimni, v vsakem primeru pa varujejo tla in vežejo hranila. So tudi vir zelene mase, ki jo zadelamo v tla in izboljšujejo vsebnost talne organske snovi, izboljša se rodovitnost tal, v tla se veže veliko CO2 in ogljika, kar prispeva k zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov (TGP) v zrak.  Kolobar mora biti čim bolj raznolik, zelenjadnice kombiniramo tako, da imamo glavne in dopolnilne pridelke. Tako zelenjava raste skoraj vse leto, tudi v hladnejših mesecih. Takrat nam pridejo prav rastlinjaki, ogrevani ali neogrevani, ter prekivke. Zaradi klimatskih sprememb je manj težav s prezimljanjem nekaterih zimskih vrst zelenjave, npr. kapusnic in solatnic, tako v kontinentalnem kot v primorskem delu Slovenije. Dober primer je glavnata solata: vsako obdobje v letu pridelujemo sorte, ki so primerne za tisti čas, jeseni in pozimi zimske sorte, spomladi pomladanske, poleti pa poletne, ki ne gredo v cvet. Glavnato solato lahko torej v Sloveniji gojimo vse leto, pri čemer si v hladnih mesecih pomagamo s prekrivkami ali zavarovanimi prostori.    Spremembe na domačem vrtu Vse kaže, da se bomo s pridelavo vrtnin morali prilagoditi podnebnim spremembam, sicer bo naš pridelek zelo slab ali ga celo ne bo. Izkoriščati moramo za teden do dva tedna daljšo vegetacijsko dobo po vsej Sloveniji. Umetne zastirne folije bomo postopno zamenjali z naravnimi (npr. miskant). Več poudarka bo potrebnega tudi pri načinih obdelave tal pred in v času pridelovalne sezone ter v uvajanju načinov obdelave tal, s katerimi bomo zmanjševali nepotrebne izgube talne vlage. Na domačih vrtovih je še vedno veliko gole zemlje pozimi. Navajeni smo namreč, da tla pred zimo prekopljemo, lopatamo in ostajajo gole brazde, a to ni dober način obdelave. Tudi domače zelenjavne grede moramo pozimi prekriti s prezimnimi dosevki in jih za setev ali sajenje pripravljati zgodaj spomladi.  Začnimo pridelovati toplotno manj zahtevne vrste zelenjave izven glavne rastne sezone. Če imate možnost, postavite rastlinjake in obdobje gojenja bomo tako zelo podaljšali v hladni del leta. Posebno skrb bo potrebno nameniti tudi oskrbi z vodo. Veliko je še neizkoriščenih možnostih ohranjanja in zadrževanja padavinske vode, zbiranja kapnice. Nujno bo nameščanje različnih zbiralnikov vode, kot je to že pogosta praksa drugod po Evropi. Brez tega bo pridelava zelenjave v obdobjih pomanjkanja padavin in talne vlage praktično nemogoča. Glavno 'orožje' vsakega pridelovalca zelenjave je dobra, hitra in iz prakse preverjena informacija iz tujine ali iz Slovenije. Bodite radovedni, berite, izobražujte se o pridelavi zelenjave. Časi se spreminjajo in prej kot bomo usvojili nove tehnologije pridelave zelenjave in znanja, lažje nam bo, bolj bomo samooskrbni.   Besedilo in fotografije: Igor Škerbot

Mon, 30. Jan 2023 at 14:38

125 ogledov

Oplutnik – skrivnosten in samosvoj
Ko drevesa postanejo gola, se z listnato obleko bahajo le redke, na primer bodike v notranjosti in črnike na Primorskem.  V rodu hrastov lahko najdemo še nekaj vrst, ki zimo preživijo odete v zelene odtenke. Domnevno samonikla vrsta na naših tleh je nadvse skrivnosten oplutnik (Quercus crenata). Zakaj skrivnosten? Predvsem zato, ker so po slovenskih gozdovih vse skupaj dokumentirani le trije oplutniki, pa tudi zato, ker je to samosvojo drevesno vrsto že tako ali tako težko razumeti.   Potomec plutastih in skuštranih staršev Kljub temu, da se v njegovem imenu skriva pluta, v resnici oplutnik ni tista drevesna vrsta, iz katere pridobivamo ta zanimiv naravni material. Pluta se namreč tvori na plutcu, ki ga je prav tako kot oplutnika v Sloveniji le za vzorec. Omenjamo ga zato, ker je plutec starševska vrsta oplutnika. Skrivnostni oplutnik je namreč najverjetneje nastal s križanjem med nam dobro znanim hrastom cerom (Quercus cerris) in precej manj znanim plutcem (Quercus suber). Medtem ko je cer naša domača drevesna vrsta, je plutec doma v zahodnem Sredozemlju. Cer prepoznamo v gozdovih po želodih s skuštranimi skledicami. Skuštrane zato, ker iz njih izraščajo značilni kaveljčasti nitkasti izrastki. Plutec pa je zimzelena drevesna vrsta, ki v svoji skorji tvori plutasto tkivo in iz katerega pridobivajo pluto. Oplutnik je tako od vsake starševske vrste podedoval nekaj lastnosti. Je zimzelen z enostavnimi, nazobčanimi listi, podobno kot plutec in ima skuštrane skledice želodov, podobno kot cer. Les je podoben cerovini, na skorji pa ima plast plute, ki je žal pretanka, da bi jo lahko izkoriščali v gospodarske namene. Oplutnik je torej nekaj vmes med obema starševskima vrstama in je povsem samosvoj. Najti je mogoče tudi drevesa z vmesnimi morfološkimi znaki, ki še tako dobre poznavalce rodu hrastov postavijo pred dilemo, katero drevo pravzaprav opazujejo.  Italijanski raziskovalec dreves Antonino Borzi je v začetku 20. stoletja trdil, da imamo pri rodu hrastov opraviti s popolnim kaosom, in da si hrasti s svojo veliko raznolikostjo in podobnostjo med vrstami dovolijo celo zamajati temelje teorije vrste. Kljub temu, da danes s sodobnimi genetskimi orodji znamo pojasniti in razložiti marsikaj, številne vrste iz rodu hrastov ostajajo med seboj zapletene in zavozlane ter polne vprašanj. V rodu hrastov tako še vedno vlada podobno kaotično stanje kot pred stoletjem.   Zimzelen cer Oplutnik je sicer res zimzelen hrast, toda vsako leto v maju odmetava liste in jih takoj nadomesti z novimi. Tako je videti, kot da nikoli ni brez svoje zelene listnate odeje. Njegovi enostavni listi so ob straneh nazobčani, zgoraj so temno zeleni, po spodnji strani pa dlakavi. Tako kot pri ceru oplutnikovi želodki zorijo dve leti. Zaradi tega ga ljudje, ki se ne spoznajo na botanično razvrščanje in poimenovanje vrst, imenujejo kar zimzeleni cer. Ne samo v Sloveniji, tudi drugje po svetu je oplutnik prava redkost in nikjer ga ni veliko. Še največ posameznih dreves bi lahko našli v južni Franciji in vzdolž celotnega Italijanskega škornja, pa tudi ob obalah Jadranskega morja, vse do Albanije. V Sloveniji rasteta dve drevesi na Krasu in eno na precej oddaljeni lokaciji pri cerkvici Svete Ane v Makolah. Za nobeno od dreves ni povsem jasno, kako je mogoče, da je zraslo tam, kjer je. Morda je vseeno nekoliko laže razumeti kraška drevesa, saj so njihova rastišča v bližini starševskih dreves plutca v Istri, cer pa je prav tako kraški domorodec. Pojasniti izvor drevesa, ki raste pri cerkvici sv. Ane v Makolah, je s strokovnega vidika nekoliko teže. Ljudje pa vedno najdejo neko ljudsko pojasnilo in tudi tukaj ni nič drugače. Med domačini namreč kroži zgodba o tem, da naj bi oplutnik na cerkveni grič prinesli že Turki, ko so pred stoletji vpadali na to območje in plenili tisto, kar se je po teh haloških gričih in grapah pač pleniti dalo. Glede na to, da raste v bližini cerkvice, resnično obstaja velika verjetnost, da ga je zasadila človeška roka, zagotovo vedeli pa tega ne bomo nikoli. V njegovi bližini raste kar nekaj cerov in v njegovi krošnji se tvorijo želodki, iz katerih pa očitno nikoli nič ne vzklije, saj v bližnji podrasti ni videti nobenega oplutnika več.    V plutastem plašču Genetske raziskave razkrivajo, da je eden izmed staršev oplutnika plutec. Plutec je doma iz toplega Sredozemlja, v Sloveniji pa zaenkrat raste le nekaj posajenih osamljenih dreves v urbanem okolju. Nam najbližji plutci rastejo v nasadih v bližini Pulja na Hrvaškem, ki so nastali v 19. stoletju in so takrat omogočali pridobivanje plute za avstro-ogrsko monarhijo. Pridobivanje plute se še danes na evropskih tleh v največji meri odvija v Španiji in na Portugalskem. Na afriškem kontinentu se s to zanimivo dejavnostjo največ ukvarjajo v Tuniziji. Lupljenje skorje dreves se prične na približno 25 let starih drevesih, vsako drevo pa je v svojem življenju obrezano v povprečju šestnajstkrat. Z debel plutovcev lupijo zunanji del odmrle skorje vsakih 9 do 12 let, posamezno drevo pa lahko tekom svoje celotne življenjske dobe proizvede od 100 kg do 200 kg tega nadvse uporabnega in popolnoma ekološkega materiala. Pri tem, ko z dreves sekajo skorjo, morajo biti gozdarji izjemno previdni, da ne poškodujejo živega dela lubja. Sekati je treba z občutkom, saj so lahko globoke poškodbe starih hrastovih dreves usodne. Oguljeno deblo je sprva oranžne barve, nato pa je z vsakim dnem bolj rdečkasto obarvano. Sčasoma se na njem tvori nova debela plast lubja. Pluta je odmrli del skorje, sestavljen iz mikroskopsko majhnih zračnih žepkov, ki dajejo temu materialu dobre toplotne in zvočne izolativne lastnosti. Poleg tega vsebuje še posebno voskasto snov, ki ji omogoča nepremočljivost. Največ najkakovostnejše plute se še vedno uporablja za zamaške steklenic, tista slabše kakovosti pa pristane v različnih gradbenih materialih.   Pluta iz Slovenije? Plutci so preveč občutljivi za mraz, da bi lahko v sedanjih razmerah v večjem obsegu uspevali v slovenskih gozdovih. Potrebujejo veliko svetlobe in toplote. Morda pa se bo v prihajajočih časih podnebnih sprememb naše podnebje tako spremenilo, da se bodo lahko tudi slovenski gozdarji ukvarjali s proizvodnjo plute. Nekateri si plutec že sedaj lahko predstavljajo kot drevesno vrsto, ki bi potencialno lahko uspevala na suhem in vročem slovenskem Krasu. Zdi se jim celo precej bolj uporaben in koristen za gozd kot črni bor. Kdo ve, kaj vse bodo še videli in doživeli naši gozdovi – to naše zeleno bogastvo. Ne glede na to ali bo plutec prišel ali ne, pa je zelo verjetno, da bo oplutnik tudi v prihodnje še vedno zavit v tančico skrivnosti in bo njegova prisotnost, tako kot danes, begala strokovnjake in raziskovalce.   Avtorica: dr. Mateja Kišek Vovk
Teme
veter

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Rastline, ki jih veter ne moti